Projekt, s katerim želijo spobuditi sožitje med večino in manjšino

Slovenija | 27.03.2025, 10:41 Rok Mihevc

Društvo Kočevarjev staroselcev je pet vasi, v katerih živijo Kočevarji, opremilo z informativnimi tablami, s čimer želijo vasi in njihov izvor bolje predstaviti širši javnosti.

Od nekdanjih 176 kočevarskih vasi se jih je po besedah predsednika društva Primoža Primca sicer ohranila le tretjina, v njih pa živi le še nekaj sto Kočevarjev. »Gre za ljudi, ki so bili načrtno naseljeni od leta 1330 na območje Kočevske in sicer iz Jućne Tirolske in Vzhodne Koroške, ko je grof na ozemlje Kočevske, takrat ne izkoriščeno naselje, naselil ljudi, ki bi mu pomagali predvsem z gospodarjenjem z lesom.«

Konec 19. stoletja pa številni med njimi niso več videli perspektive in so se začeli izseljevati. Prve kočevarske vasi so tako izumrle že pred prvo svetovno vojno, predvsem zaradi izseljevanja v ZDA, velik udarec jim je nato zadala še druga svetovna vojna. Na Hitlerjev ukaz so se namreč leta 1941 mnogi izselili na ozemlje takratnega rajha oz. v Posavje. Po vojni se je nato večina Kočevarjev iz Posavja umaknila v Avstrijo ali Nemčijo. Kočevarji, ki so ostali, so po besedah nekdanjega predsednika društva Hansa Ivana Jaklitscha pod novo jugoslovansko oblastjo postali drugorazredni državljani. Izgubili so vse pravice, med drugim pravico do dela, govora v kočevarščini, ukinjene so bile šole. Stanje se je normaliziralo šele s slovensko osamosvojitvijo.

Približno takrat so tudi ustanovili Društvo Kočevarjev staroselcev in sicer na pobudo Term Dolenjske toplice. »Nemška govoreča narodna skupnost v Sloveniji ni najbolj številčna, obstaja pa. Nima takih pravic, kot jih imajo druge skupnosti, zato je naš interes predvsem, da se predstavlja bogastvo narodne skupnosti teh 700 let in spodbuja ljudi k strpnemu dialogu nad skupnostjo, ki je pustila dobre korenine na tem področju,« je povedal predsednik Primc.

Opisi vasi, stare fotografije in hišna imena

Meni, da je vsak tovrsten projekt namenjen k spodbujanju sožitja med večinskim in manjšinskim prebivalstvom. »In sicer zaradi tega, ker je veliko potomcev začelo prihajati domov po osamosvojitvi Slovenije in začelo iskati svoje korenine po teh vaseh. Večina teh je bila uničenih po drugi svetovni vojni, zato smo se odločili, da bomo z info tablami po vaseh, kjer mogoče nihče več ne živi, postavili trojezične table v nemške, angleškem in slovenskem jeziku, z opisi vasi, starimi fotografijami in hišnimi ter družinskimi imeni. Pri tem nam je bilo v veliko pomoč zvezno ministrstvo Avstrije, ki nam je namenilo denar, s katerim smo sedaj realizirali ta projekt in prvih pet tabel.«

Danes v Sloveniji nemško govoreča narodna skupnost šteje nekaj tisoč ljudi, kar je primerljivo z ostalima narodnima skupnostma. Od tega pa je Kočevarjev le še nekaj 100. Tako se kočevarski jezik sliši le še izjemoma. Po besedah Justine Rabzelj, Kočevarke rojene leta 1936, lahko po kočevarsko govori samo še s kakšnim podobno starim sorodnikom ali prijateljico.  Ali je torej kočevarščina nemščina? Pojasnjuje nekdanji predsednik društva Hans Ivan Jaklitsch: »Ne, ni. Kočevarji so druga kategorija kot Nemci.«

Versko življenje Kočevarjev

Zanimalo nas je še, kako je bilo z verskim življenjem Kočevarjev. »Kočevarji so zelo povezani z vero, večinoma so katoličani. Vera je bila za njih zelo pomembna, to priča že to, da so postavili 123 cerkva, kar pomeni, da je vsaka vas imela svojo cerkev. Večina je bila porušenih, nekaj se jih je ohranilo. Ena lepših je cerkev sv. Andreja v Kočevskih Poljanah, ki spada v občino Dolenjske Toplice, ki ima lepa vitražna okna. Naše društvo z občino Dolenjske Toplice in avstrijskim ministrstvom obnavlja križev pot, ki ima napise v nemščini.«