Kapital objema

Naš pogled | 21.01.2025, 14:40 Nataša Ličen

Precej gotovo se mi zdi, da ste o nacionalnem dnevu objemanja že slišali. Na današnji dan, 21. januarja, se odvija v Združenih državah, vse od leta 1986. Pobuda je vredna posnemanja, ker je simpatična, vsaj za večino ljudi. Z izjemo morda peščice posameznikov, ki drugih, posebej še neznancev, v svoj osebni prostor ne spustijo zlahka. In tudi to je treba spoštovati. 

Ideja o nacionalnem dnevu objemanja se je skoraj štiri desetletja nazaj porodila krščanskemu pastorju, ki je želel izboljšati splošno slabo razpoloženje med ljudmi. Obenem pa se je nadejal z gesto preseči nerodnost ali zadrego tistih, ki se v javnosti bojijo pokazati svoja občutja. Prepričan je bil, da ne bo uspel, pa se je zgodilo nasprotno.
Pred leti sem za pobudo prvič slišala in jo z mnogimi objemi neznanih - radostno do ušes navihano nasmejanih mladih - doživela na festivalu Stična mladih. Ne vem, če so organizatorji sledili ideji rojeni čez lužo ali so prišli sami do nje. Vsekakor je v objemu moč. Ko se prijateljsko, vzajemno ljubeče, igrivo in spoštljivo objamemo, si s tem izkažemo vrednost, podelimo si vrednoto bližine.

Objemi lahko ustvarijo velike premike. Med ljudmi vzvalovi drugačno razpoloženje, zidovi negotovosti, strahov, primerjav, in kar je podobno nezdravo tekmovalnega med nami, padejo.

Prek luže do naše stare celine - no, pa tudi od drugod - prihaja veliko "nebodijetreba" odvečnosti. Izumljenih potrošniških razvad. Navad brez globljega ozadja. Kar je še bolj nevarno od tega, prihajajo in se tudi znotraj našega razvrednotenega družbenega iskanja rojevajo socialni poizkusi, pogosto še ideološko povsem iztirjeni, ki zarežejo globoko v tisočletne krščanske vrednote naše celine, na osnovi katerih so se izoblikovali kulturne norme in čut za humanost ter socialnost. Ne razumem, zakaj si civilizirani sodobni človek razvitega evropskega sveta to težko prizna ali celo zanika to nesporno dejstvo. Kdo ali s čim so nas prepričali, da je takšno stališče pot nazaj, ko je pa zanikanje krščanske podstati odmik od središča kulturne naravnanosti, ki nas je zgradila.

Na nekatere novotarije smo postali že nekoliko bolj občutljivi in zadržani, a gre razvoj tako hitro naprej, da jih je skoraj nemogoče z zdravimi premisleki še pravočasno prestreči. Dan objemanja, mislim, da neljubih stranskih učinkov nima, le k dobremu lahko pripomore.

Morda se ob pobudi deljenja objemov velja vprašati o bontonu, ki je nekdaj veljal med evropskimi ljudmi. Ne tako dolgo nazaj je tudi v naši deželi za javno dobro skrbel skrbno pripravljen in spisan opis navad in ravnanja, ki je ob upoštevanju spodbujal ljudi, da so se trudili postati najboljša različica sebe. To je bila norma, javno sprejeta in upoštevana. O tem mi je pred nekaj dnevi pripovedoval priznani etnolog, ki ga boste lahko kmalu slišali v eni od četrtkovih popoldanskih oddaj. Pravila niso bila (zgolj) aristokratska, bila so splošno veljavna za dobro vseh, različnih statusov v takratni družbi. Vzdrževala so za takratne zmožnosti razmeroma visok nivo javne kulture sobivanja.

Tovrstna pravila smo začeli opuščati, marsikatero se je zdelo nemoderno, starikavo. Ne bi jih bilo treba opuščati, le prilagodili bi jih lahko. Čas se v svojem fizikalnem minevanju ne spreminja, se pa v njem duh časa in z njim mi ter naše dojemanje življenja. Medsebojno spoštovanje bi moralo biti nesporno in dokončno. Brez ugovorov. Da se z vrhov spoštljivost seli nižje, sploh ne bi omenjala.

Vsakodnevno smo priče odvzemanja spoštljivosti, kako drugače naj bo potem v vseh preostalih sferah ljudske aktivnosti.

Več je vzporednic, ki jih lahko zrišemo. Če bonton razširimo na vrednoto dediščine, se pokaže enako. Zaradi neuspešnega prenosa spoštljivosti, odgovornosti do izročila, do kolektivnega bogastva ali kapitala dediščine smo le-to desetletja teptali in jo skoraj izgubili. Pozabljena leži v idealih preteklega. Vsaka oživitev in vnovično opozarjanje, da nas brez dediščine ni, izgubi moč in naboj, ko trči ob le ekonomsko vrednotenje. Celo svojo istovetnost, narodno prepoznavnost vrednotimo kot blago, skozi tržno vrednost.

Nam je še kaj sveto? Življenje očitno ne več. Kako nam bo torej še kaj drugega.

Ko zavzeto opazujemo politično razporejanje tam čez in na ostalih geo-občutljivih točkah, marsikdo doma ne ve, kaj se godi z našimi zakonodajnimi telesi, med katerimi izpostavljam le eno, to je zakon o kulturni dediščini. Slovenski človek sploh ve, kakšni nesmisli in nevarnosti so zapisani v osnutku? Ko gledamo zaverovano čez planke v druge dele sveta, nam kopljejo pod nogami. Tako se vrti današnji globalni svet. Se bomo svoje vrednosti zavedali šele med padcem v globel?

Upam, da nam ne bo treba doživeti bolečega pristanka. Da se bomo uspeli ujeti še pravi čas ob vejo spoznanja, kaj so resnične vrednote, iz katerih smo in ki jih nujno potrebujemo za to, da bomo tudi jutri.

Nataša Ličen