(De)privilegirane elite kot rabelj večine 

Komentarji 12. 11. 2025, 09:09 Erika Ašič

Ob dogajanju v zadnjih tednih večkrat pomislim na razvajenost. Otrok postavlja zahteve, starši pa mu jih izpolnjujejo, da ne bi čakal, trpel, da se ne bi (u)trudil itd. Vse dobi, še preden si zaželi. Tak otrok je najprej kraljevič, sčasoma postaja kralj.

Če ne prej, se začnejo resne težave, ko pride v najstniška leta. Sledi svojemu užitku, vse mu je dovoljeno, hitro najde pot do drog in alkohola, hitrih in ilegalnih zaslužkov ter kriminala. Do staršev, ki se čudijo mladostnikovi nehvaležnosti, in do okolice je vedno bolj zahteven, kar rado preraste v grobost in celo nasilje. Stvari so ušle izpod nadzora. Usmeritev mladostnika na pravo pot bo izjemno težka, dolgotrajna in boleča. V prepričanju, da za otroka delajo najboljše, so ga prikrajšali za normalno življenje ali mu ga zelo otežili. 

Plačujemo jim vodo, elektriko, hrano, lahko živijo na tujih zemljiščih, se vozijo z neregistriranimi avtomobili, pogosto brez vozniških dovoljenj. V trgovini si lahko vzamejo, kar želijo. Postrežejo si na okoliških njivah, pašnikih, v garažah in pod kozolci. Da bi se res dobro počutili, jim dajemo še socialno podporo.

Bogdan Žorž je bil eden prvih pri nas, ki je opozarjal na hude posledice permisivne vzgoje in jo imenoval kar 'rak sodobne družbe'. Prav je imel. Vemo, da je zdravljenje raka – če ujamemo pravi čas – dolgotrajno in težko. Če ga pozdravimo, je vedno možnost, da se vrne. 

Romska problematika je podobna. Seveda to ne velja za vse Rome; nekateri živijo odgovorno in so zgledno vključeni v družbo. Od osamosvojitve dalje je država – torej davkoplačevalci – za reševanje romske problematike namenila nekaj 100 milijonov evrov. Mi vsi smo – prisilno seveda – plačevali za to, da bi pomagali tej (de)privilegirani skupini, da ne bi živela v revščini. Plačujemo jim vodo, elektriko, hrano, lahko živijo na tujih zemljiščih, se vozijo z neregistriranimi avtomobili, pogosto brez vozniških dovoljenj. V trgovini si lahko vzamejo, kar želijo. Postrežejo si na okoliških njivah, pašnikih, v garažah in pod kozolci. Da bi se res dobro počutili, jim dajemo še socialno podporo. Če se zaposlijo, je njihov finančni položaj in status med ostalimi Romi slabši. Če jih kdo opozori, da so njihove pravice omejene s pravicami drugih, ga pretepejo. Če storijo kaznivo dejanje, jim je oproščeno, ker je to menda njihova kultura. Imajo poseben status, čeprav nikjer ne piše, da za Rome pri kaznivih dejanjih ne velja enaka zakonodaja kot za ostale državljane.  

Pod parolo, da jim s pomočjo in popuščanjem zagotavljamo enake možnosti (!), smo jih še bolj zaprli v njihovo skupnost in njihove člane podvrgli različnim notranjim zlorabam. S tem smo tudi tistim, ki bi iz tega želeli uiti, otežili vključevanje v družbo. Ustvarili smo nedotakljivo elito. Ne samo, da smo jim dovolili, da delajo, kar želijo, pač pa jim za to še plačujemo. Ker imajo čas in vse ugodje, sledijo zgolj svojemu »užitku« kot razvajeni najstniki, v to pa spadajo tudi kriminal, pretepi, posilstva. 

Če storijo kaznivo dejanje, jim je oproščeno, ker je to menda njihova kultura. Imajo poseben status, čeprav nikjer ne piše, da za Rome pri kaznivih dejanjih ne velja enaka zakonodaja kot za ostale državljane.  

Prišli smo do kaosa, ki se ne sme nadaljevati, sicer bo tako imenovana (de)privilegirana manjšina požrla civilizirano večino. Samo dosledno spoštovanje in izvajanje zakonodaje brez dvojnih meril omogoča enake možnosti in enakopravnost vseh državljanov. Enakopravnost ni, da nekdo živi na račun drugega in da mu je vse dovoljeno, ampak da za vse veljajo enaka pravila. Vsakič, ko se policija obrne stran in ko je agresivnež za kaznivo dejanje oproščen ali zgolj simbolično kaznovan, ker je Rom, se moč te elite okrepi.  

Vidimo, da so policisti v sodnih postopkih, če delujejo v skladu z zakonom. Njihova družbeno sprejemljiva vloga je vedno bolj v kaznovanju otrok, ki vadijo glasbene inštrumente, namesto da bi s polnimi pooblastili preganjali kriminal. Tu je jasna odgovornost izvršilne politike, vodstva policije, generalne državne tožilke, ministra za delo in seveda predsednika vlade. Od njih prihajajo ukazi, kako naj policija in socialni delavci ravnajo, pa tudi predlogi, kako urediti sistem, da bo učinkovit. Njihovo leporečenje, ki ga zdaj poslušamo (ob tem, da so v celem mandatu več dobrih predlogov vehementno zavrnili), je v posmeh vsem, ki trpijo zaradi nastalih razmer, s tem pa tudi vsem nam.  

Če bi nov zakon lahko prinesel možnost urejanja romske problematike, je naivno pričakovati rezultate, če ga bodo (ne)izvajali isti ljudje, ki so že do zdaj imeli dovolj pravne podlage za urejanje razmer, pa niso upali ali smeli narediti nič.

Priča smo rokohitrskemu sprejemanju zakonodaje, ki je problematična vsaj iz treh razlogov: pripravljena je v sklopu promocije trenutne vlade pred volitvami; nekateri predlogi so neskladni z ostalo zakonodajo; predlagane rešitve bodo morda blagozvočne za uho, toda praktično neuresničljive.  

Če pa bi že nov zakon lahko prinesel možnost urejanja romske problematike, je naivno pričakovati rezultate, če ga bodo (ne)izvajali isti ljudje, ki so že do zdaj imeli dovolj pravne podlage za urejanje razmer, pa niso upali ali smeli narediti nič. Zato lahko pričakujemo, da bo edini učinek te strožje zakonodaje dodaten pritisk na tiste, ki ne pretepajo, ne kradejo, ki plačujejo davke, a si dovolijo biti kritični do trenutne nesposobne vladajoče politike. Tem se bo lahko vdiralo v stanovanja in tudi nezakonito pridobljeni dokazi bodo z zakonom razglašeni za zakonite ... 

Ta (de)privilegirana elita pa niso samo nasilni Romi, pač pa tudi ilegalni migranti, nekatere nevladne organizacije, prebujenske skupine, pa tudi kakšen sosed, ki se mu kljub očitni kraji in poškodovanju tuje lastnine ne zgodi nič. Vsi ti imajo podporo v trenutni politiki. Koristno za vse nas in državo bi bilo, da bi državljani uvideli to izkoriščanje ter metanje peska v oči in se končno aktivno zavzeli za enake pravice vseh. (De)privilegirane elite, kot vidimo, sčasoma postanejo rabelj večine.