Škof Saje: Odpravimo se na pot

Novice | 29.12.2024, 16:18 Marjana Debevec

V novomeški škofiji so sveto leto začeli danes popoldne. Ob 15. Uri so se verniki in duhovniki skupaj s škofom Andrejem Sajetom zbrali frančiškanski cerkvi v Novem mestu in v procesiji poromali v stolnico, kjer je škof Saje ob somaševanju duhovnikov obhajal sveto mašo. V nagovoru je spomnil, da živimo v času globalnih sprememb in mnogih preizkušenj, ki v srca ljudi vnašajo strah. Priče smo novim vojnam in različnim oblikam nasilja. Razvrednotena je klasična družina. Vera kot osrednja človekova pravica v konkretnem življenju nima več svojega mesta in vloge. Človekovo življenje, ki je po svoji naravi nedotakljivo, je vse bolj ogroženo. Na to med drugim kažejo poskusi uvajanja nasilnega končanja življenja. Kot je poudaril, pa je po besedah papeža Frančiška sveto leto priložnost, da okrepimo krščansko upanje. V nagovoru je med drugim pojasnil, od kje to upanja izvira in nas povabil, naj se odpravimo na pot.

Objavljamo celoten nagovor škofa Andreja Sajeta

Sveto leto nas vabi na pot

Papež Frančišek je na letošnji sveti večer v Rimu odprl svetoletna vrata in s tem začel z obhajanjem svetega leta, ki poteka pod naslovom Romarji upanja. Danes, na praznik Svete Družine, sredi božične osmine začenjamo sveto leto tudi po škofijah po vsem svetu.

V tem času Cerkev vernikom za poglobitev vere priporoča romanja v Rim in v lokalna božjepotna svetišča. Sveto jubilejno leto, ki ga obhajamo vsakih 25 let, je priložnost za osebno in živo srečanje z Gospodom, ki je »vrata« odrešenja (prim. Jn 10,7.9). Povabljeni smo h krepitvi krščanskega upanja, ki po besedah apostola Pavla »ne osramoti« (Rim 5,5).

Živimo v času globalnih sprememb in mnogih preskušenj, ki v srca ljudi vnašajo strah. Priče smo novim vojnam in različnim oblikam nasilja. Napredek in razvoj sta prinesla pozitivne danosti za človeštvo in nam v marsičem olajšala življenje, hkrati pa imata negativen vpliv na okolje.

Zaradi številnih migracij se spreminjajo kulture. Razvrednotena je klasična družina. Vera kot osrednja človekova pravica v konkretnem življenju nima več svojega mesta in vloge. Človekovo življenje, ki je po svoji naravi nedotakljivo, je vse bolj ogroženo. Na to med drugim kažejo poskusi uvajanja nasilnega končanja življenja.

Po besedah papeža Frančiška je sveto leto, ki je pred nami, priložnost, da okrepimo krščansko upanje (2024, Upanje ne osramoti, 1). To upanje ni kakršnokoli. Temelji na osebni veri v Jezusa Kristusa, rojenega iz Device Marije, ki je trpel, umrl in za nas vstal od mrtvih. Tako molimo v veroizpovedi.

V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Nepredvidljivost prihodnosti poraja v nas nasprotujoče si občutke – od zaupanja do strahu. Pogosto srečamo obupane ljudi, ki dvomijo glede prihodnosti in so črnogledi ter ne vidijo smisla bivanja in poti naprej.

Kristjani smo v svetem letu povabljeni, da preko zakramentov, branja Božje besede, utrjevanja župnijskega občestva, družine, raznih skupin in združenj, krepimo najprej medsebojno povezanost in krščansko identiteto, ki temelji na zakramentu svetega krsta. To storimo najprej s tem, da se spomnimo daru milosti tega zakramenta in pomislimo, kaj pomeni ta resničnost za nas. Kako jo lahko uresničimo, tam, kjer smo in živimo vsak v svojem stanu kot duhovniki, redovniki ali laiki.

Krščanska identiteta po svoji naravi nima enega samega kulturnega modela. Vero lahko živimo na različne načine. Evangelij nam za to daje okvir in smernice. Krst pomeni danost in poklicanost. Po Jezusovi smrti na križu in vstajenju od mrtvih so se učenci v Antiohiji prvič poimenovali kristjani.

Pokazali so se kot ljudje, ki jih je oblikovala Kristusova beseda. Pripadali so Kristusu in so mu bili podobni po njegovem mišljenju, govorjenju in ravnanju. S tem, kar so bili, so pričevali drugim! Ta ista Božja beseda daje moč za življenje tudi danes vsem, ki jo berejo in jo ohranjajo v srcu. Pomagala bo tudi nam k orientaciji v življenju in krepitvi vere.

Spreminjajoča se Evropa, naša dežela in mi vsi iščemo svojo novo podobo in se sprašujemo o naši vlogi in poslanstvu. Kaj naj storimo za boljši svet, za več razumevanja, za spravo, krepitev dialoga in strpnosti?

Za oblikovanje stabilne družbe in urejenih odnosov so pomembni politični, gospodarski in pravni instrumenti, pri čemer je potrebno upoštevati tudi pomen vere, duhovnosti in korenin, od koder izhajamo.

Brez globinskih življenjskih sil in moči bo človek še naprej izpostavljen nevarnosti, da bi podlegel starodavni skušnjavi in želji po odrešitvi samega sebe. Spoštujmo to, kar smo in bodimo v spoštljivem dialogu z drugimi.

Ne moremo sprejeti in spoštovati drugih brez samospoštovanja in ponosa do svojih korenin in zgodovine. Naša identiteta zahteva moč, jasnost in pogum pred protislovji sveta, v katerem živimo (papež Benedikt XVI., 11. 11. 2007).

Na praznik Svete Družine so pred nami podobe Jezusa, Marije in Jožefa. V pomoč so nam pri krepitvi naše identitete. Iz Svetega pisma o družini iz Nazareta, razen iz današnjega evangeljskega poročila (Lk 2,41–52), o njenem vsakdanjem življenju izvemo zelo malo.

Jezusovi starši so kot vsi Judje vsako leto romali v tempelj v Jeruzalemu. Jezus je bil star dvanajst let, kar je za Jude pomenilo prehod v odraslo dobo.

Jezus se izgubi. Starša ga iščeta. Do njiju ni nežen. Skoraj je razdražljiv. »Nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta«? To je trenutek preloma. Marija in Jožef čutita, da sta izgubila Sina.

Ne razumeta, kako se je lahko samovoljno oddaljil od njiju. Predstavljamo si lahko, kaj sta si mislila v tistem trenutku in kaj si je mislil Jezus. Naletel je na človeško omejenost svojih staršev, ki nista razumela Božjega načrta.

Ta svetopisemski odlomek ima tudi teološki pomen. Bolj kot o tem, kar se je zgodilo, govori o resnici. Ni naključje, da so vsi liki v tem prizoru anonimni. Edini, ki ima ime, je Jezus. Evangelist Luka pove, kaj se zgodi ali bi se moralo zgoditi v vsaki družini. Starši morajo zavestno izgubiti, izpustiti svojega otroka.

To nedvomno povzroči veliko bolečino. Sprejeti morajo, da otrok ni njihov, ampak Božji. V življenju ima svojo pot in svoje poslanstvo.

Evangelist Luka nas s svojimi poudarki spomni na tveganje, da Jezusa v svojem življenju jemljemo za samoumevnega; da razumemo njegov nauk in o njem že vse vemo. Zakaj bi moral biti načrt našega življenja jasen v vseh podrobnostih? Kaj bi se zgodilo, če bi se preprosto pustili voditi Njegovemu Duhu?

Kaj bi se spremenilo, če bi prenehali želeti vse razumeti in bi začeli bolj neposredno zaupati Bogu?

Marija in Jožef se premakneta in najdeta Jezusa. Tudi mi pojdimo v svetem letu na pot in iščimo Gospoda v naših življenjih. Krepimo našo krščansko identiteto in upanje, ter pomagajmo pri tem tudi drugim. Naj nam bodo v spodbudo besede psalmista: »Upaj v Gospoda, bodi pogumen, naj se ti okrepi srce, upaj v Gospoda« (Ps 27,14).