Posvojeni otroci, ki so preživeli splav, izražajo veliko veselje do življenja | (foto: Marjana Debevec)
O življenju se ne razpravlja. Življenje se sprejema.
Novice Marjana Debevec
Pred sobotnim Pohodom za življenje v Ljubljani sta na dopoldanski novinarski konferenci spregovorila voditeljica pohoda Urša Cankar Soares in ustanovitelj skupnosti Deteta Jezusa iz Brazilije Antonio Tavares de Melo, v kateri živi 46 posvojenih otrok, namenjenih za splav. Popoldne ob 17. uri pa bo v okviru meseca Pohodov za življenje na Kongresnem trgu v Ljubljani srečanje z njim in s preživelima žrtvama splava. Spregovorili bodo o tragediji smrti nerojenih otrok, o veselju do življenja, ki ga izražajo preživele žrtve splava ter o ukrepih za pomoč mamam v stiski. Tudi letos so, tako kot že lani, postavili 200 zastavic kot simbolno dejanje v spomin na nerojene, ki vsako leto umrejo v postopkih končanja njihovega življenja. Takšnih otrok je po ocenah med 3000 in 4000.
Antonio Tavares de Melo se je že kot mlad fant srečal s trpljenjem prizadetih otrok, ki so jih matere hotele splaviti, pa so splav preživeli. V zavodu za prizadete otroke, kjer se je na prošnjo enega od njih, ki si je želel očeta, zaposlil, je kmalu videl, kako grdo ravnajo z njimi.
"Ponoči so jih nekateri oskrbniki trpinčili, pretepali, poškodovali, dogajale pa so se tudi spolne zlorabe. Otroci so ropotali, kričali ... Zaradi napačnega zdravljenja je marsikateri umrl. To je bil pravi holokavst, kot bi prestopil vrata pekla. Neke take 'noči krikov' sem imel vsega dovolj, doživel sem krizo vere. Spraševal sem se, kje je tukaj Bog. Zakaj ni z njimi? Kako, da ničesar ne naredi...?", se spominja de Melo.
Po daljšem razločevanju in pogovoru z duhovnikom, je ustanovil Katoliško skupnost Deteta Jezusa. Gre za mestece, polno hišk z »nazareškimi družinami«, v katerih otroci in mladostniki s posebnimi potrebami, ki so preživeli poskuse splava, najdejo dom, očete in matere, Boga in ljubeče družinsko življenje.
Mi ne delamo z njimi, mi živimo z njimi
Kot je Antonio de Melo povedal ta tednik Družina, v mestecu živi in dela približno sto oseb. Med njimi smo posvečeni 'očetje' in 'matere' z zaobljubami v devištvu, ki vse svoje življenje, kot Antonio, darujejo za skupnost.
Pomagajo jim 'posvečene družine', katerih vsi člani so vključeni v življenje te karizme. S svojimi otroki živijo v hišah skupnosti skupaj z njihovimi posvojenimi otroki s posebnimi potrebami in jim omogočajo resnično družinsko vzdušje.
"Mi ne 'delamo' z njimi, mi z njimi živimo. Pri nas najdejo Boga in doživijo njegovo ljubezen. Na prvem mestu ni zdravstvena oskrba, temveč možnost, da zaživijo v družini, za katero so bili prikrajšani, v kateri se čutijo varne, svobodne in ljubljene," je pojasnil Antonio de Melo.
S trebuhom se je metala na tla, da bi ga umorila...
Navedel je tudi primer Jeana, ki ga je v nezvestobi možu spočela ugledna ženska iz pomembne družine v Riu de Janeiru. Da bi se izognila javni sramoti, je vseh devet mesecev nosečnosti otroka poskušala splaviti, 32-krat je uporabila abortivne tablete. Otroka je poskusila tudi fizično umoriti tako, da se je s trebuhom metala na tla.
Jean pa je preživel. Mati ga po rojstvu ni hotela niti pogledati. Rodil se je z anencefalijo: odsotnostjo možganov zaradi kemikalij iz abortivnih tablet.
Čudeži, ki jih dela ta otrok
Medicinska sestra je po televiziji slišala za Antonia in mu ga prinesla v posvojitev. "Danes ima 13 let, čudovit pogled in nasmeh in velja za svetovni medicinski čudež, edini znani primer otroka, ki že toliko let živi brez možganov.
A to ni edini čudež. Jean je nepojasnljivo spreobrnil že številne nosečnice, ki so razmišljale o splavu in prišle k nam na posvet. Ko jih pripeljem k Jeanu, jim on položi roko na noseči trebuh. V tem trenutku se mnoge odločijo za življenje. Tega čudeža ni mogoče pojasniti, priča smo pravemu čudežu Življenja."
Tudi danes je Antonio de Melo pričeval o tem veselju do življenja, ki ga izžarevajo otroci, ki so preživeli splav. Čeprav so težje ali lažje prizadeti, so po njegovih besedah v polnosti ljudje, mogoče še bolj kot naša družba, ki je tista, ki je v resnici nepopolna.
"Veselje, ki ga oni izžarevajo, je navdihnilo že mnoge nosečnice, ki so nameravale splaviti svojega spočetega otroka. Ko so te mamice pri naših posvojencih videle tako močno veselje do življenja, so si premislile. Zdaj je tudi njihovo življenje lepo in z veseljem živijo svoje starševstvo."
Tudi letos na Kongresnem trgu 200 zastavic - lani so jih protestnice uničile
Predstavniki pohoda za življenje so na Kongresnem trgu postavili 200 zastavic kot simbolno dejanje v spomin na nerojene, ki vsako leto umrejo v postopkih končanja njihovega življenja. Takšnih je po ocenah med 3000 in 4000.
Spomnimo, da so zastavice postavili tudi lani, a se je še isti dan zgodil incident, v katerem je nekaj posameznic zastavice uničilo. Nasprotniki so svoje nestrinjanje s spominom na umrle otroke izrazili tudi danes, ko so iz letakov, na katerih so pisali o pravici ženske, da upravlja s svojim telesom (pri tem pa pozabili, da otrokovo telo ni njeno telo), izdelali ladjice in jih obešali na zastavice.
Urša Cankar Soares upa, da bo vendarle v naši države prevladala svoboda govora in ne bo prišlo do uničenja tega simbolnega kraja.
