Otrok ima pravico do staršev in ne starša do otroka

Oddaje | 24.08.2024, 00:55 Marjana Debevec

V oddaji Srečanja smo gostili Erno in Damijana Dolinarja. Navzven povsem običajna družina z dvema otrokoma, vendar pa je njihovo življenje malo drugačno: otroka sta namreč posvojena.

O njuni zgodbi smo pisali že v prejšnjem članku, kjer sta posebej izpostavila, da gre pri posvojitvi vedno za soočenje dveh, ali še več ran: na eni strani je njuna rana neplodnosti, ki jo morata predelati v času pred posvojitvijo, in pa rana zavrženosti, ki otrok čuti vse življenje. Potem je tudi še rana roditeljice, ki se je iz različnih razlogov odpovedala svojemu otroku. V tokratnem zapisu pa se ustavljamo še ob enem vidiku, vidiku bioloških korenin.

Najsrečnejši dan – srečanje z biološkimi sestrami

Ana in Tim imata še tri sestre, ki so prav tako šle v posvojitev. Ena od njih je iskala stike z roditeljico. Tako je iz centra za socialno delo prišla pobuda, da bi se med seboj srečalo vseh pet otrok, posvojenih v tri družine.

»Moram reči, da je bil za najine otroke to verjetno najsrečnejši dan. To je nekaj posebnega, ne moreš si tega drugače predstavljati. Ti otroci so takoj čutili drug drugega in ta vez je bila tako močna in pomembna, da se tega ne da opisati niti teoretično, če tega ne vidiš na lastne oči.

In je to ta vez, to si upam reči, bolj pomembna od te vezi z nami. Kadarkoli se dobimo skupaj, je kot da mi starši ne obstajamo, ker so v tem svojem svetu,« je pojasnil Damijan in dodal: »Erna si je vedno želela veliko družino in človek si nikoli ne predstavlja, da je to možno tudi na tak način.«

Ko otrok dobi odgovore, najde mir

Zdaj se srečujejo vsakih nekaj mesecev, spremljajo življenje drug drugega in se na ta način vračajo k biološkim koreninam. »Ko otrok enkrat dobi odgovore na vprašanje, zakaj in kdo so moja biološka družina, šele lahko najde svoj mir.

Tako kot moramo mi pari, ki ne moremo imeti svojih otrok nekako odžalovati, oziroma si vzeti čas za ta proces žalovanja, da ne bomo mogli imeti svojih otrok, je po drugi strani pri otroku druga zgodba, v kateri je še kako pomemben ta biološki del.«

V Sloveniji se je po Damijanovih besedah ta del kar malo skrival, saj so pozabljali na otrokovo osnovno potrebo, da izve za svoje biološke korenine in s tem tudi dokončno najde svojo identiteto. Tako gre lažje tudi naprej v življenju.

»Je pa tudi tukaj prav, da se sledi dinamiki otroka. Naša vloga je, da smo v pomoč in v podporo. Zato ni najina naloga, da vse te stvari iščeva in raziskujeva, imava pa zelo pomembno nalogo stati ob strani otrokom, ko bodo to želeli raziskovati ali se pozanimati ali karkoli.«

Jeza, žalovanje, sprejetost

Zgodbe so seveda različne. Nekateri roditelji sploh ne želijo imeti stika z otroki in potem je to za otroka nova preizkušnja in žalovanje. »Včasih je treba stvari pač prepustiti življenju, seveda pa vse čas sta ob strani otroku in mu pomagati na tej poti.

Otroci v sebi zaradi zavrnitve čutijo tudi jezo in je treba najprej iti čez to. Ko pa je trenutek zrel, ko v otroku dozori ta želja ali pa ideja, takrat je pa treba stati ob strani in ga podpreti,« je dodal Damijan.

Erna pa je prepričana, da težko prideš do tega, če ne greš čez temeljito pripravo na posvojitev. Mnoge od teh situacij sta namreč videla pri drugih družinah v društvu Deteljica, kjer o svojih doživljanjih govorijo tudi zdaj že odrasli posvojeni otroci. »Ko vidiš, kako so oni to doživljali, je potem seveda lažje tudi tebi, ko vzgajaš posvojenega otroka.«

Zato je še kako pomembna ta pot priprave na posvojitev za starše, ki čutijo, da je to njihova pot. »Na tej poti po eni strani odžaluješ svojo neplodnost, po drugi strani pa se pripraviš na prihod posvojenega otroka in seveda na sprejemanje tudi njegove biološke družine v kakršnemkoli obsegu jo potem spoznaš ali pa se z njo srečaš.«

Na taborih društva Deteljica si izmenjujejo izkušnje

Vsako leto društvo Deteljica pripravlja tabor, na katerem se zberejo posvojiteljske in rejniške družine. Skupaj se odpravijo na pohode in prisluhnejo tudi strokovnim predavanjem ter imajo čas za pogovor.

»Tako si lahko medsebojno izmenjamo te izkušnje in vsako leto naredimo en korak naprej na tej poti. Ko je namreč otrok majhen, so določena vprašanja, potem, ko otrok raste, so vedno širša ali pa bolj globoka ta vprašanja.

Po eni strani gre za vprašanja, s katerimi se srečujejo vsi najstniki, po drugi strani pa imajo še vprašanja otrok, ki so bili posvojeni. Tako da nekako obdelujemo to dvojno vsebino,« je povedala Erna Dolinar.

Okrogla obletnica 30 let!

Letos društvo Deteljica praznuje 30. obletnico delovanja, zato bo tabor še prav poseben. Pripravljajo ga ta konec tedna v Bohinju, zbralo pa se bo nekaj več kot sto udeležencev. Osrednjo slavnostno akademijo ob okrogli obletnici društva pa bodo pripravili v jeseni v narodni galeriji.

»V narodni galeriji bomo skupaj z znanimi gosti odkrivali talente nas posvojiteljskih družin. Želimo si, da bi ob tej 30-letnici teme neplodnosti, posvojenih otrok, bioloških korenin, pomena priprave na posvojitev, v javnosti dobile več priložnosti, da bi se o tem lahko več govorilo in da bi tudi tisti, ki so v stiski, ki ne morejo imeti svojih otrok, ki ne najdejo informacij, prišli do tega in potem tudi se ustrezno pripravili, da bi bili lahko potem dobri starši posvojenim otrokom,« je pojasnila Erna Dolinar, ki je tudi podpredsednica društva Deteljica.

Posvojitve so namenjene otrokom, ne staršem

Danes prevladuje miselnost, da je otrok pravica odraslih. Mnogi pari jih zato zahtevajo, tudi če po naravni poti ne morejo priti do njih, kot so na primer tudi istospolni pari. Erna in Damijan pa sta prepričana, da je resnica ravno obratna.

»Otrok ima pravico do staršev, do vzgojiteljev, do odraslih ljudi, ki mu bodo nudil vzgojo, podporo, zatočišče, oskrbo. In ko začneš enkrat iz tega vidika gledati na posvojitev, se seveda marsikatero vprašanje veliko hitreje razreši.

Otrok se v teh javnih razpravah ne sliši. Tudi nimajo volilne pravice. Zato je morda manj poudarka na njih. Ampak v osnovi so posvojitve namenjene njim. In če se tega zaveš, potem so stvari enostavnejše,« je poudaril Damijan Dolinar.

Bolečina zavrženosti in bolečina neplodnosti

»Pred kratkim mi je ena od teh odraslih posvojenk rekla: 'Erna, ko bo družba sprejela, da smo bili mi zavrženi, ko nas boste v tej točki razumeli, potem boste lahko razumeli vse ostale stvari, ki zadevajo posvojitev.'

Damijan je pri tem poudaril, da pri posvojitvi nikoli nisi na vse pripravljen ko otrok pride, po drugi strani pa, če šel skozi nekaj situacij, da lahko razviješ svoj odnos do tega in si bolj pripravljen, ko se sam z njimi soočiš.

Posvojeni otroci so po njegovih besedah povsem enaki vsem drugim otrokom, le da v sebi nosijo dodatno rano. »Seka ven, čutiš to zapuščenost, ves čas gledajo, kje so posvojiteljski starši, v njih je strah: Ali me bo kdo spet zapustil? To je zelo močen, vžgan strah.«

»In to je tisto, ko je na eni strani bolečina neplodnosti, na drugi strani pa bolečina zavrženosti. Iz tega sledijo pravi odgovori in sicer da je dejansko otrok, ki je bil zavržen tisti, ki ima pravico, da mu tako država kot družba omogoči po eni strani starše, taki, ki so sposobni za njega skrbeti, ki so pripravljeni na to in ki ne skrivajo svoje bolečine pod preprogo, saj ta potem vedno znova udarja na plan skozi življenje.«

Vabljeni, da oddaji prisluhnete v celoti!