Pri posvojitvi se srečata dve rani: neplodnost para in občutek zavrženosti pri otroku

Oddaje | 20.08.2024, 20:50 Marjana Debevec

Možnost za pare, ki se soočajo z neplodnostjo, je tudi dejanje ljubezni posvojitve otroka. Smo kdaj pomislili, da to ni predvsem način, da starša dobita otroka, ampak je oblika sprejetja in pomoči otroku, ki je ostal brez staršev? Torej je na prvem mestu vedno otrok. O tem sta v oddaji Srečanja pričevala Erna in Damijan Dolinar, ki imata dva posvojena otroka. S pomočjo društva Deteljica sta spoznala, da gre pri tem koraku vedno za soočenje dveh, ali še več ran: na eni strani je njuna rana neplodnosti, ki jo morata predelati v času pred posvojitvijo, in pa rana zavrženosti, ki otrok čuti vse življenje. Potem je tudi še rana roditeljice, ki se je iz različnih razlogov odpovedala svojemu otroku.

Štiričlanska družina Dolinar živi v Komendi. Poleg Damijana in Erne družino sestavljata še trinajstletna Ana Maša in desetletni Tim Emanuel. Oba otroka sta Dolinarjeva posvojila še kot dojenčka. Veliko jima pomeni, da se s posvojiteljskimi družinami zbirajo v društvi Deteljica.

V družbi je namreč vprašanje neplodnosti, čeprav jo je žal vedno več, neke vrste tabu tema. Podobno je s posvojitvami.

Tudi Damijan in Erna sta bila soočena z bolečino, da nikoli ne bosta mogla imeti svojih otrok. Zato sta si rekla: »Zakaj pa ne bi malo pogledala za možnost posvojitve?«. Našla sta društvo Deteljica. »Rekla sva si, v redu, pa jih pojdiva pogledati, da vidva, kaj to sploh je, da zveva kaj več o posvojitvi in potem vidva, ali je to nekaj za naju,« je pojasnil Damijan.

Kot da sem v jami, iz katere ne bom prišla…

Ko sta prišla tja, pa je bilo po njegovih besedah povsem drugače, kot sta si predstavljala. Najprej sta namreč dobila knjigo o roditeljicah, o katerih se mnogi niti ne sprašujejo. »Je pa to zelo pomembna tema, ker je to začetek otroka, začetek zgodbe, v katero boš vstopil. In od tem je šla pot v čisto drugačno smer, namesto, da bi na začetku izvedela več o posvojitvah, je bil glavni poudarek delo na odnosu, spoznavanju samega sebe in pa predvsem ukvarjanje z vprašanjem neplodnosti.«

Erna je povedala, da je bilo dejstvo, da ne bosta mogla imeti otrok zanjo zelo težko, zelo žalostno.

»Zdelo se mi je, kot da sem v jami, iz katere nikoli ne bom prišla. Še posebej zato, ker je zame družina sveta stvar in zelo, zelo pomembna vrednota.«

Ljudje ob tebi te tolažijo, češ saj bo, Bog bo pomagal, vendar si po njenih besedah v tej bolečini dejansko sam.

»Zato pa je zelo pomembno, da greš vase, da se sprašuješ, zakaj je do tega prišlo, zakaj je to tvoja pot, zakaj nama je Bog namenil tako pot.«

Ob spoznanju, da je par neploden, si je po Erninih besedah treba vzeti tudi čas za žalovanje, saj dejansko gre za neke vrsto izgubo. Zelo pomembno je, da par odžaluje v času predenj v družino sprejme posvojenega otroka, sicer to ostane prikrito, pometeno pod preprogo in nekoč pride na dan.

»Veliko nama je pri tem pomagalo društvo Deteljica, predvsem ostali pari, ki so šli čez podobne ali drugačne izkušnje.«

Srečata se dve bolečini

Izjemno pomemben je iskren pogovor med zakoncema. »Midva sva veliko potovala skupaj, molila, delala različne stvari, ker je bilo zelo pomembno, da greva kot par čez to, ne samo vsak posameznik,« je pojasnila Erna.

Damijan pa je dodal: »Pri posvojitvi se srečata dve rani ali pa dve bolečini. Na eni strani otrok, ki je zapuščen in na drugi strani par, ki ne more imeti svojih bioloških otrok. In seveda otrok ne more sam razreševati te rane in je zato pomembno, da najprej bodoča posvojitelja skušata razrešiti to bolečino, to rano.

Erna je omenila, da sva potovala, društvo Deteljica nama je pri tej poti zelo veliko pomagalo. In ravno na enem potovanju sva skupaj prišla do trenutka, ko sva sprejela, da tudi, če sploh ne bova imela otrok, ne svojih, ne posvojenih, da je to v redu, da sva tukaj drug z drugim in da nama je življenje, ki je pred nama, namenjeno na takšen način. In ravno to je bilo osvobajajoče spoznanje.

Je pa zanimivo, da je en mesec po tistem prišel klic, da v porodnišnici v Ljubljani čaka dojenčica.«

Sta pripravljena na avanturo?

Klica se Damijan spominja takole: »Glas na drugi strani je rekel: Damijan, ali sta pripravljena na avanturo? Potem sem poklical ženo.«

Sledila je pot na Center za socialno delo, kjer jima je socialna delavka poskušala čim več pojasniti.

»Spomnim se, kako sva sedela v njeni pisarni, kako je ona razlagala celotno situacijo, jaz pa sem si poskušala čim več zapomniti. Še danes mi odmeva, ko je rekla: Erna imeli boste veliko družino. To je bilo tisto, kar sem si jaz večno prej želela, to pa zato, ker imata najina otroka, tudi druge biološke sestre in brate in jih je več in smo zdaj kot neka razširjena družina. Ne poznamo se še vsi, ampak nekaj od nas se pozna in dejansko imamo že zdaj veliko družino, kaj bo šele prišlo.

Bom zdaj to zmogel, ali bom sploh uspel temu otroku dati tisto, kar on rabi, ne tisto, kar si jaz zdaj predstavljam iz trenutne moje situacije?

Erna se spominja, da si je v živo predstavljala to punčko še preden jo je srečala. Nato je odšla v porodnišnico in tam ostala tri dni. »Svet se mi je povsem obrnil na glavo – iz pisarne direktno v porodnišnico. Ni bilo namreč devet mesecev priprave.«

Vse je bilo novo tudi za novopečenega očija. »V enem dnevu sem moral nabaviti vse od posteljice, do plenic, flaške, oblekice…«

Povedal je, da je v tistem trenutku doživljal celo paleto čustev. »Po eni strani veselje, v bistvu srečo, zadovoljstvo, po drugi strani pa strah, a bom zdaj to zmogel, ali bom sploh uspel temu otroku dati tisto, kar on rabi, ne tisto, kar si jaz zdaj predstavljam iz trenutne moje situacije.

Zato je tako zelo pomembno, da se pripraviš na to, da greš čez program priprave na posvojitev in midva sva imela veliko srečo, da sva našla društvo Deteljica.«

Prvi pogled mame, očeta in otroka

Čustva so preplavljala tudi Erno, ko je v roke prejela dojenčico, okrog nje pa je bilo polno medicinskih sester in socialnih delavk. »Zelo sem bila srečna, ko smo sami trije ostali v sobi, ker smo si lahko prvič podelili sproščen pogled mame, očeta, otroka.

Zanimiva je bila tudi prva noč, ker Ana sploh ni spala. Jaz pa sem imela v sebi tudi polno različnih čustev, dogodkov; polno veselja, strahu, kar je ona gotovo čutila.«

Ta strah je kmalu minil. »Od takrat naprej nismo nikoli več spali narazen. Ko je moj strah prešel, je minil tudi Anin strah in potem smo nekako vedeli, da smo kot družina skupaj in da gremo to pot, kakršnakoli že bo.«

Z biološko mamo sicer nista imela neposrednega stika, sta pa poskušala preko socialne delavke izvedeti čim več stvari, ki sta jih potem posredovala tudi Ani. Vsaka podrobnost je namreč za otroka dragocena.

In kakšen je proces posvojitve? Ko se roditeljica otroku v porodnišnici odpove, sledi leto presoje s strani Centra za socialno delo, s strani posvojiteljskih staršev, pomisleke bi lahko v tem času izrazila tudi biološka mati, kar pa se zelo redko zgodi.

Zatem pa se izvede formalna posvojitev in od takrat naprej je tudi v rojstnem listu in povsod vse tako, kot bi bilo pri bioloških otrocih.

Ju je bilo kdaj strah, da si bo roditeljica premislila?

»Pri posvojitvi je osnovna zadeva ta, da gre za otroka, za njegove potrebe in ti si tam zaradi tega, tudi v tistem enoletnem obdobju. Bistven je otrok. Seveda mu daješ ljubezen, ga jemlješ kot svojega in je to tudi povsem naravno, ampak če vzameš s tega vidika in če ne rešuješ več neke svoje bolečine, potem se mi zdi, da gre kar samo od sebe. To te osvobodi.«

Takoj, ko je lahko to razumela, sta ji tudi povedala, da je posvojena. Vedno sta se o tem z njo pogovarjala letom primerno. »Obstaja veliko zgodb, kot na primer zgodba o Mojzesu, ki je bil posvojen. In če prebereš otroku zgodbo iz Svetega pisma za otroke in govoriš o Mojzesu, lahko rečeš: 'Glej, to je pa tako, kot je bilo pri tebi.' Tako počasi to vstopa vanj.

Ali pa recimo v Knjigi o džungli Maugli. Pa kasneje Harry Potter. V pravljicah, v zgodbah je tega pravzaprav zelo, zelo veliko.«

Mama, si me ti rodila?

Ana je prvič neposredno o tem mamo vprašala pri treh letih. »Spomnim se, da me je enkrat vprašala: 'Mama, a si me tudi ti tako v trebuhu nosila, pa me rodila?'. Ravno sva se vozili v avtu in se spomnim, da je bil takrat to zame test, ali bom zmogla to storiti brez cmoka v grlu.

Pogledala sem v ogledalo in rekla: 'Ne Ana, nisem te jaz rodila, ampak ena druga. Ko si se rodila, potem si pa prišla k nama.'

O takih situacijah smo veliko govorili na Deteljici, potem pa v živo na svojem primeru preizkusiti in vidiš, ali to zdaj drži.«

O vsem tem se torej odprto pogovarjajo in se udeležujejo taborov društva Deteljica. »Kakšna družina je članica športnega društva, druga pevskega, mi pa smo društvo posvojiteljskih družin in to je del življenja, del našega vsakdana. S tem nekako rastemo.«

Božji poseg – prihod Aninega brata

Že na začetku pa smo napisali, da so štiričlanska družina. Tri leta po Aninem rojstvu se jim je namreč pridružil še Tim Emanuel – Anin rodni brat.

»Bil sem v tujini na službeni poti, ko dobim klic socialne delavke, ki je rekla, da imajo v porodnišnici enega fanta od iste roditeljice,« se spominja Damijan. Po nekaj dneh urejanja dokumentov sta dobila možnost, da posvojita tudi njega.

Erna pa je prepričana, da je šlo za Božji poseg. »Vsako leto si moj oče želi romati na Brezje in tako gremo vedno kot družina enkrat na leto skupaj na Brezje. In šli smo tudi ravno tisti vikend, ko se je rodil Tim, tudi Damijana je Bog nagovarjal, da mogoče fant pride v našo družino.

In v ponedeljek se je potem to zgodilo. Tako, da jaz rečem, da je to Božja volja, saj ne moreš kot človek vplivati na to.«

Vabljeni, da oddaji prisluhnete v celoti!