Jure SešekJure Sešek
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
'Iluzija je pričakovati, da je dojenček iz porodnišnice kot nepopisan list papirja. Ni res. Ta otrok je veliko že prestal, doživel izkušnjo zapuščenosti. Posvojiteljski par se mora na to pripraviti.' (foto: Aditya Romansa / Unsplash)
'Iluzija je pričakovati, da je dojenček iz porodnišnice kot nepopisan list papirja. Ni res. Ta otrok je veliko že prestal, doživel izkušnjo zapuščenosti. Posvojiteljski par se mora na to pripraviti.' | (foto: Aditya Romansa / Unsplash)

»Posvojitev je ena najbolj radikalnih izkušenj v življenju otroka«

Svetovalnica | 27.03.2024, 14:23 Mirjam Judež

Praznovanje materinskega dne v marsikaterem ženskem srcu prebudi bolečino in grenkobo, ker ji ni bilo dano, da bi postala mama. Zato smo odprli vprašanje, kaj pomeni sprejeti otroka v posvojitev, kako pred tem predelati svoje bolečine in kako pomembno je, da proces posvojitve in otrokovo nadaljnjo pot spremlja resnica. Iz društva posvojiteljskih družin Deteljica, ki letos praznuje 30 let delovanja, smo gostili dr. Viktorijo Bevc in Marijo Podbevšek Kališnik. Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Pri posvojitvi sta dve ženski: ženska, ki je rodila otroka in ga dala v posvojitev in posvojiteljska mama, ki je tega otroka sprejela.

Dr. Viktorija Bevc: »Zahvalila bi se vsem tem ženskam, ki premorejo to moč in razumejo, da je njihovo poslanstvo nekaj drugega: ne vzgajati otroka, ampak ga samo roditi. Vesela bi bila, če bi ob tej priložnosti tudi moja stroka razumela, da bi bilo prav, da pripravi to žensko, ko se poslavlja od otroka v porodnišnici ali drugje, če ne more z besedami, da vsaj znotraj sebe zaključi to pot in se zahvali, poslovi od otroka. To je za pot posvojenega otroka v nadaljevanju zelo pomembno. Reči življenju »da«, vendar se posloviti, ker bo življenje tega otroka teklo skozi druga starša. Na drugi strani je posvojiteljska mama, ki ne nadaljuje roda, nadaljuje pa skrb in je s svojim partnerjem zelo pomembna za tega otroka, enako pomembno se mi zdi vzajemno razumevanje, spoštovanje, slovo biološke mame in predaja otroka drugi materi. Materinski dan je pravi dan, da se spomnimo in obudimo spoštljivost ene z drugo. Od tega je zelo odvisna uspešna pot posvojenega otroka.«

Marija Podbevšek Kališnik: »To sta dve mami, ki omogočata posvojenemu otroku zdrav, kakovosten razvoj. Dober starš se ne rodi, to ni nekaj, kar ti je dano v zibelko, ampak je nekaj, kar se naredi in starševstva se učimo skozi vse življenje.«

V koliko primerih v Sloveniji ti dve mami vesta druga za drugo?

VB: »Praviloma je družba usmerjena v to, da se prikriva, tudi naša zakonodaja. Vsa leta, kar delam, že skoraj 40 let spremljam to anonimnost. To pomeni, da se pretrgajo korenine otroka z biološko družino in se ga umetno namesti v neke korenine, ki jih ni v socialni posvojiteljski družini. Meni je žal, da se to dogaja, ker spoštljivost življenja je ravno v tem: mi nismo bili zmožni ustvarjati to pot otroka. To je višja sila, ki pošlje otroka v neko družino, neki roditeljici, neki mami. Mi kot starši imamo samo možnost, da s tem, ko rodimo otroka, posredujemo življenje. Zdi se mi, da se nekako domišljavo obnašamo, ne znamo upoštevati Božjih naravnih zakonov, ki so jih naši predniki, stari starši še kako razumeli in nam jih posredovali. Bistvo vseh družinskih odnosov je, da znamo upoštevati nek red: kdo je v življenju prišel prej, kdo ima modrost in izkušnje pred nami. Ko je bilo življenje posredovano preko neke ženske, moškega, tretjega očeta in mame tega otroka, bi kot posvojiteljski, socialni starši, brez katerih otrok ne bi preživel, ker nekdo mora za njega poskrbeti, morali vzpostaviti to spoštljivost. Naravnega reda in zavedanja, da rojstvo otroka ni samoumevno, je danes v družinah premalo. Rojstvo je Božji dar in če tega ne znamo sprejeti in s spoštovanjem pogledati na biološke starše, tudi posvojitve ne bodo dobro tekle.«

'Otrok vse čuti. Posvojitelji, ki nimajo moči, da bi odprto povedali otroku, da je posvojen, otrok tudi v tisti situaciji čuti, da ni rojen v tej družini, da je zadaj nekaj drugega.'
'Otrok vse čuti. Posvojitelji, ki nimajo moči, da bi odprto povedali otroku, da je posvojen, otrok tudi v tisti situaciji čuti, da ni rojen v tej družini, da je zadaj nekaj drugega.' © Jon Flobrant / Unsplash

Kako pripraviti posvojitelje na njihovo najpomembnejšo vlogo?

VB: »Vsa leta svojega dela sem usmerjena v to, kako pripraviti posvojitelje na uspešno, učinkovito, zadovoljujočo posvojitev: da bodo njihovi odnosi tekli dobro, da se bo otrok počutil sprejetega, varnega, da bodo posvojiteljski starši že v pripravi na posvojitev podelali to, kar je najbolj pomembno: bolečino srca, bolečino, ki jo prizadene neplodnost parov in vse posledice. To je kar precej zahtevno delo na sebi, vsi pa tega ne zmorejo. Žal stroka še ni dojela, kako je to delo na sebi pomembno za dobrobit otroka. Vsaka posvojitev bi se morala zgoditi z namenom dobrobiti za otroka. Za otroka ne naredimo dobro, ko mu damo hrano, dobro izobrazbo in lepa oblačila. Za otroka naredimo pri posvojitvi veliko s tem, ko ga sprejmemo s posebnostmi, potrebami, ki jih ima on in se razlikujejo od tistih, ki jih imajo rojeni otroci v lastni družini in ko zmoreta starša ugotoviti, da v tem otrokovem življenju nista prva. Prvo mesto zasedata biološka starša, ona dva pa sta druga in zelo pomembna.«

Dr. Viktorija Bevc: Rojstvo je Božji dar in če tega ne znamo sprejeti in s spoštovanjem pogledati na biološke starše, tudi posvojitve ne bodo dobro tekle.

Kako je poskrbljeno, da se starši pripravijo na prihod novega družinskega člana?

MPK: »Priprava je zelo pomembna. Prvenstveni namen posvojitve je sledenje koristi otroka, ki ostane brez možnosti življenja v biološki družini. Posvojitev je tudi način oblikovanja družine, ko bioloških otrok v družini ni. Vedno iščemo nov dom za otroka, ne iščemo otrok za pare, da bi napolnili nek dom. Posvojitev je najboljši način za zagotavljanje trajnosti v odnosu za otroke, ki ne morejo živeti v družini. To pa je hkrati ena najbolj radikalnih izkušenj, ki jo bo otrok v življenju doživel, zato je pomembno, kaj bomo s to izkušnjo delali in kako se bomo nanjo pripravili. Je doživljenjska izkušnja za posvojiteljsko družino in otroka, ki ga posvoji. Posvojitev se ne konča z izdajo odločbe, takrat se šele začne. Nedvomno bodo imeli posvojiteljski starši izzive. Formalni proces urejata CSD in sodišče, a posvojitev ni samo pravni proces, je socialni, čustven proces. Zavedati se moramo potreb posvojenega otroka, sprejeti tudi dejstvo, da posvojeni otrok ni nadomestek tvojega biološkega, da bodo odnosi v družini dobri.«

Sogovornici v Svetovalnici sta bili Marija Podbevšek Kališnik in dr. Viktorija Bevc iz društva Deteljica
Sogovornici v Svetovalnici sta bili Marija Podbevšek Kališnik in dr. Viktorija Bevc iz društva Deteljica © Tanja Dominko

VB: »Prvih pet let svojega dela sem videla, da posvojeni otrok v družino ni prinesel veselja. Po posvojitvi so me prišli pozdravit in videla sem, da so ženske še vedno žalostne. Tako se je rodila ideja o pripravi, ker sem ugotovila, da je pri teh starših ostalo veliko nepredelane bolečine. Ni bilo prostora, kjer bi lahko o tem spregovorili. Ko prideš na CSD, si prišel po otroka, moraš se predstaviti v kar najlepši luči, da boš otroka dobil … Kaj narediti? Predlagala sem, da začnemo s pripravami, ki so me naučile, da absolutno ne smemo spregledati posledic in bolečine zaradi neplodnosti, zato je ena glavnih točk v pripravi soočanje s tem. Da sprejmem resnico, se soočim in osvobodim strahu, ki deluje v meni: kako bom živel brez otroka. Pomembno je, da pride par do točke, da sta hvaležna za tisto, kar imata: sebe in drug drugega. Na tem je treba delati, se soočiti z bolečino, potem pa lahko pari začnejo slišati in razumeti te potrebe otroka, ki so nekoliko drugačne od otrok v ostalih bioloških družinah. Te potrebe skozi program spoznajo. Kako pomembno je sprejeti vse, kar otrok prinese v tem nahrbtniku: očeta in mamo, po katerih je prišel na svet, vse, kar stoji za njim. Šele potem se lahko osvobodijo, z ljubeznijo pogledajo na vse, kar otrok prinese. Pomembno je tudi, da tekom programa in izkušenj drugih posvojiteljskih družin oblikujeta realna pričakovanja do otroka, ne iluzornih. Iluzija je, da gre ženska roditi v porodnišnico in pride domov z otrokom, ki je kot nepopisan list papirja. Ni res. Ta otrok je veliko že prestal, doživel izkušnjo zapuščenosti. Posvojiteljski par se mora na to pripraviti. Dojenček ima izkušnjo zapuščenosti. O tem bodo spregovorili otroci sami, ko bodo odrasli, kako se to lahko vleče za njimi, kako to deluje na občutek varnosti, pripadnosti. Tukaj so vedno primanjkljaji, če ni iskrenosti, spodbude posvojiteljskih staršev, ki ti dajo vedeti, ti si naš, ampak prihajaš iz te in te rodbine, to je tvoja mama, oče … Lahko je bila otrokova mama pocestnica, a to ni pomembno, mi nimamo pravice soditi, ampak sprejeti usodo táko, kot je, oblikovati realna pričakovanja do otroka. Ni nujno, da dobimo dojenčka, lahko bo to 2 leti star otrok ali starejši s kakšnimi primanjkljaji, boleznimi. Pomembno je, da se poučijo, kako delati s tem otrokom, kar lahko slišijo iz izkušenj drugih posvojiteljskih družin, s katerimi so lahko za vse življenje povezani in si zelo veliko pomagajo.«

Dr. Viktorija Bevc: Za otroka ne naredimo dobro, ko mu damo hrano, dobro izobrazbo in lepa oblačila. Za otroka naredimo veliko s tem, ko ga sprejmemo s posebnostmi, potrebami, ki jih ima on in se razlikujejo od tistih, ki jih imajo rojeni otroci v lastni družini in ko zmoreta starša sprejeti, da v otrokovem življenju nista prva.

Nekatere zgodbe o posvojitvah s seboj prinašajo tudi bolečino, ne le veselje. Dobro bi bilo še kaj reči o pričakovanjih …

MPK: »Zelo pomembno je, da spustimo iluzorna pričakovanja do otrok, pomembno pa je, da si pričakovanja sploh ustvarimo. Tudi odsotnost pričakovanj je lahko težava. Ko razmišljamo o posvojitvi, si iluzorno vsi predstavljamo dojenčka, ki ga prinesemo iz porodnišnice in nas spremlja skozi vse življenje. Velikokrat ni tako in se išče starše za posvojitev otrok, ki so lahko stari 2 leti, 5 let, 8, 10, pa tudi 17 let. Ugotoviti moramo, kakšna so pričakovanja posvojiteljev in na drugi strani potrebe posvojenih otrok. Kje lahko pridemo skupaj? Realna pričakovanja se lahko oblikujejo v skupini, kjer imaš priložnost videti družine, ki so pri različnih starostih dobili otroka. Kaj pomeni majhen, večji otrok? V glavi imamo razmišljanje, če bo dojenček, ne bo težav, a vsak posvojen otrok ima svojo zgodbo. Tudi pri novorojenčkih je potrebna iskrenost. Uskladiti je treba potrebe in pričakovanja posvojiteljev. Omenili smo tudi odsotnost pričakovanj. To se velikokrat rodi iz bolečine: Jaz biološkega otroka ne morem imeti, lahko sprejmem kateregakoli otroka od kjerkoli, samo da bom mama, oče. Otroka sprejmeš v družino, čez čas se pa pokaže, da ni pravega veselja, ker ni podelano, ker vidiš, da si stopil v prevelike čevlje, v razmere, na katere se nisi dobro pripravil in povzročajo stres. Fino je, da razmisliš o tem, kakšnega otroka sem pripravljen sprejeti, od kod, kaj pomeni zame, da je druge etnične, narodne, rasne pripadnosti pripadnosti. Mu bom lahko v oporo? Otrok se bo soočal tudi z določenimi izzivi okolice, ker bo prihajal od drugje. Posvojitelj mora biti dovolj trden, da bo lahko posvojenemu otroku stal v oporo, da bo lahko razvil neko odpornost.«

 

Dr. Viktorija Bevc: Prvih pet let svojega dela sem videla, da posvojeni otrok v družino ni prinesel veselja, ženske so bile še vedno žalostne. Tako se je rodila ideja o pripravi, ker sem ugotovila, da je pri teh starših veliko nepredelane bolečine.

VB: »Ne gre samo za realna pričakovanja glede narodnosti ali drugih vidnih lastnosti. Gre še za en zelo pomemben proces. Če bolečina pri ženski ni podelana, se ustvari tekmovalni občutek, kar žalosti posvojiteljico in ne more sprejeti biološke mame: to je ljubosumje. Če tega ni predelala, lahko postane hud problem v odnosih. Lahko gre za nezaveden proces. Lahko je tako hudo, da bo uničen odprt odnos v posvojiteljski družini. Otrok vse čuti. Tudi tisti posvojitelji, ki nimajo znanja in moči, da bi odprto povedali otroku, da je posvojen, vzdržujejo točno to, kar ne bi smeli. Otrok tudi v tisti situaciji čuti, da ni rojen v tej družini, da je zadaj nekaj drugega. To ga bo celo življenje gnalo, ne bo zaupanja, ves čas bo preverjal, pojavljali se bodo dvomi, umaknil se bo ali navezal patološki odnos s posvojiteljsko mamo ali očetom, znotraj tega odnosa pa vse potrebe, ki niso bile podelane: odstranitev strahu, sprejem tega, kar nam je dano … Vsak človek ima svoje poslanstvo, svojo pot, ne moremo se primerjati. Napaka današnjega časa je, da je vse v nekih tirnicah, pomembno je, kaj se vidi navzven, a v resnici je treba delati na svoji notranjosti, potem se tudi tekmovalni odnos posvojiteljske matere do biološke spremeni v spoštljivost. Zavedanje: Jaz sem lahko posvojiteljska mama, ampak ne bi bila brez biološke. In se zgodi proces ljubezni, odpuščanja, sprejemanja in to otrok čuti, tudi če ne bi nič rekel. Tako se tudi pri otroku začne spoštljiv odnos do posvojiteljev.«

Kdo lahko postane posvojitelj? So kakšne starostne meje?

»Starostno nimamo omejitve in zadovoljna sem, da je tako. Včasih lahko rešiš situacijo, potrebo otroka s starejšimi posvojitelji ali včasih tudi z mlajšimi in bi bilo hudo, če bi zakon to onemogočal. Je pa pomanjkljivosti v družinskem zakonu veliko in te niso v dobrobit biološkim staršem niti posvojiteljskim. Priprava na posvojitev je prvi pogoj, ki lahko omogoči uspešno posvojitev. To je prepuščeno stroki, ni jasno napisano, da je to »obvezno«, potrebno. To pomeni, da stroka še vedno ne ve, kaj je dobrobit otroka. Še vedno se ne zaveda, da je priprava na posvojitev nujna. Še vedno misli, da je treba urediti dokumentacijo, intervjuje, da je potrebno napisati socialno in psihološko poročilo, ljudi nekoliko preveriti, če so ustrezni, a ljudi prepoznaš v skupini, v dinamiki. Ko je za stroko postopek posvojitve zaključen, se šele vse začne …«

Več o društvu Deteljica.

Svetovalnica
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...