Slavi KoširSlavi Košir
Mark GazvodaMark Gazvoda
Helena KrižnikHelena Križnik
Mladi prinašajo darove med sveto mašo (foto: Vatican news)
Mladi prinašajo darove med sveto mašo | (foto: Vatican news)

Papež v Trstu: Vera naj bo v spotiko družbi, omamljeni od potrošništva

Novice | 07.07.2024, 12:26 Marjana Debevec

Papež Frančišek je dopoldne obiskal Trst, kjer je s sveto mašo slovesno sklenil 50. Italijanski socialni teden. Z njim je somaševalo več slovenskih škofov, slišali pa smo lahko tudi prošnjo v slovenskem jeziku in slovensko pesem med obhajilom. V nagovoru nas je sveti oče spodbudil, naj ne živimo religioznosti, ki je zaprta vase, ampak vero, ki je ukoreninjena v Bogu človeku; vero, ki vstopa v zgodovino in poboža življenje ljudi, ozdravlja strta srca, postaja upanje, vero, ki prebuja vest iz dremavosti in položi prst v vse rane družbe.

Jezus je bil za svoje sovaščane kamen spotike, je dejal sveti oče in poudaril, da moramo ta kamen spotike postati tudi današnji kristjani.

»Danes ne potrebujemo religioznosti zaprte vase, ki dviguje pogled v nebo in jo ne skrbi za to, kar se dogaja na zemlji,« je dejal sveti oče in dodal, da potrebujemo vero, ki je zakoreninjena v Boga, zdravi zlomljena srca, ki postaja kvas upanja in seme novega sveta. Gre za vero, ki prebuja vest ljudi in vzbuja vprašanja o prihodnost človeka in družbe.

Prebudimo našo vero

»Gre za nemirno vero, ki nam pomaga premagati povprečnost in lenobnost srca, ki postane trn v mesu družbe, ki jo pogosto omamlja porabništvo,« je bil jasen papež Frančišek, ki ga skrbi predvsem današnja porabniška miselnost. Gre za rano, ki naše srce naredi bolno in sebično.

Po njegovih besedah potrebujemo predvsem vero, ki uničuje sebična človeška preračunavanja, ki obsodi zlo, ki s prstom pokaže na krivico in zmoti preračunavanja tistih, ki se v senci oblasti igrajo z življenji najšibkejših. Bog se po njegovih besedah skriva v temnih kotičkih mesta.

»Božja neskončnost je skrita v človeški bedi, Gospod je vznemirjen in postane prijateljsko navzoč prav v ranjenem mesu najmanjših, pozabljenih in zavrženih.«

Množica ljudi na trgu enotnosti v Trstu
Množica ljudi na trgu enotnosti v Trstu © škof Peter Štumpf

Pohujšamo se nad drobnimi stvarmi, ne pa nad bedo naših sovaščanov

Medtem ko se pogosto pohujšamo nad majhnimi stvarmi, zakaj se ne pohujšamo nad zlom, ki se širi? Zakaj se ne ozremo na bedo in bolečino mnogih ljudi v mestu?, se je vprašal sveti oče in odgovoril: Bojimo se, da bi Kristusa našli tam v njih.

Bog je sočuten in mi smo po papeževih besedah poklicani biti preroki in priče Božjega kraljestva v vseh okoliščinah in na vseh krajih, kjer živimo. »Iz tega mesta Trsta, s pogledom na Evropo, iz mesta, ki je križišče ljudstev in kultur, obmejne dežele negujemo sanje o novi civilizaciji, utemeljeni na miru in bratstvu,« je v homiliji še zaželel Frančišek.

Papež moli pred sliko slovenske umetnice Helene Vurnik
Papež moli pred sliko slovenske umetnice Helene Vurnik © Vatican media

Stotine pisem za papeža

Na koncu so papežu izročili na stotine pisem otrok in ostarelih. Tržaški škof Enrico Trevisi je papeža povabil, naj jih prebira zvečer, ko se bo počutil utrujenega. Poimensko mu je prenesel pozdrave nekaterih svojih vernikov, kar je svetega očeta še posebej nagovorilo. Spomnil je na nekega vaškega župnika, ki ni poznal le imen svojih župljanov, ampak celo njihovih psov. Ob sklepu so Tržačani svetemu očetu podarili še podobo Marije od zdravja, ki so ji Tržačani še posebej predani.

Slovenski škofje v Trstu
Slovenski škofje v Trstu © škof Peter Štumpf

Naši škofje pričakujejo srečanje s papežem
Naši škofje pričakujejo srečanje s papežem © škof Peter Štumpf

OBJAVLJAMO PREVOD CELOTNE PAPEŽEVE PRIDIGE, KI JO JE OBJAVIL SLOVENSKI PROGRAM RADIA VATIKAN

Da bi Bog obudil upanje v strtih srcih in nudil podporo na naporni poti, je sredi svojega ljudstva vedno obujal preroke. In vendar, kakor nam pripoveduje današnje prvo berilo, ko nam govori o Ezekielovih dogodivščinah, so ti pogosto naleteli na uporno ljudstvo, »ljudi trmastega obraza in predrznega srca« (Ezk 2,4), ki so jih zavrnili.

Tudi Jezus doživi isto izkustvo kakor preroki. Vrne se v Nazaret, svoj domači kraj, sredi ljudi, med katerimi je odraščal, in vendar ga ne priznajo, še celo zavrnejo ga: »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). Evangelij nam pove, da je bil Jezus zanje razlog za spotikanje, a se beseda »spotika« tu ne nanaša na nekaj nedostojnega ali nespodobnega, kakor se izražamo dandanes; »spotika« pomeni »kamen spotike«, to je ovira, prepreka, nekaj, kar te zaustavi in ti onemogoči, da bi šel dalje. Vprašajmo se: kaj je ovira, ki onemogoča, da bi verovali v Jezusa?

Ko poslušamo izjave njegovih rojakov, vidimo, da se ustavljajo zgolj pri njegovi zemeljski zgodovini, pri njegovem družinskem izvoru in si zato ne znajo razložiti, kako more od sina tesarja Jožefa, to je od navadnega človeka, izhajati tolikšna modrost in celo sposobnost, da dela čudeže. Spotika je torej Jezusova človeškost. Ovira, ki tem ljudem preprečuje, da bi v Jezusu prepoznali Božjo navzočnost, je dejstvo, da je človek, da je preprosto sin tesarja Jožefa. Kako bi se mogel Bog, vsemogočni, razodeti v krhkosti mesa nekega človeka? Kako bi mogel Bog, vsemogočni in mogočni, ki je ustvaril svet in osvobodil svoje ljudstvo iz sužnosti, postati tako slaboten, da bi prišel v mesu, in se tako ponižati, da bi učencem umival noge? To je spotika.

Bratje in sestre, vera, ki temelji na človeškem Bogu, ki se poniža do človeštva, ki poskrbi zanj, ki je ganjen ob naših ranah, ki si naloži nase našo utrujenost, ki se razlomi kot kruh za nas. Močni in mogočni Bog, ki mi stoji ob strani in mi ugodi v vsem, je privlačen. Šibki Bog, ki umre na križu iz ljubezni in tudi od mene zahteva, da vsak dan premagam sleherno sebičnost in darujem življenje za rešitev sveta. In to bratje in sestre je spotika.

In vendar, ko se postavimo pred Gospoda Jezusa in upremo pogled na izzive, ki nas čakajo, na tolikere družbene in politične problematike, o katerih ste razpravljali na tem »socialnem tednu«, na konkretno življenje naših ljudi in na njihove napore, lahko rečemo, da danes potrebujemo prav to: spotiko. Potrebujemo spotiko vere. Ne rabimo vase zaprte religioznosti, ki dviga pogled vse do neba, ne da bi jo skrbelo za to, kar se dogaja na zemlji, in obhaja bogoslužja v templju, pri tem pa pozablja na prah, ki ga raznaša po naših cestah. Potrebujemo, nasprotno, spotiko vere, vero, ki je ukoreninjena v Bogu, ki je postal človek, in je zato človeška vera, vera iz mesa, ki vstopa v zgodovino, ki poboža življenje ljudi, ki ozdravlja strta srca, ki postaja kvas upanja in kal novega sveta. To je vera, ki prebuja vest iz dremavosti, ki položi prst v rane družbe, ki se sprašuje o prihodnosti človeka in zgodovine. To je nemirna vera. Mi potrebujemo nemirno vero, ki gre od srca k srcu, vero, ki sprejema od zunaj problematike družbe. Nemirno vero, ki nam pomaga premagovati povprečnost in naveličanost srca, ki postaja trn v mesu družbe, ki je često postala brezčutna in omamljena od porabništva.

Pri tem se bom za trenutek ustavil. Pravi, da je naša družba malo anestezirana in omamljena s potrošništvom, ste pomislili, ali vam je potrošništvo priraslo k srcu? Ta tesnoba imeti, imeti stvari, imeti več, ta tesnoba zapravljati denar. Potrošništvo je kuga, je rak: razboli ti srce, naredi te sebičnega, poskrbi, da gledaš samo nase.

Bratje in sestre, predvsem potrebujemo vero, ki pomete s preračunljivostjo človeške sebičnosti, ki razgalja zlo, ki pokaže s prstom na krivico, ki vznemirja spletke tistih, ki se v senci oblasti poigravajo na koži slabotnih. In mnogi, mnogi, to vemo, uporabljajo vero, da bi izkoriščali ljudi. To ni vera.

Neki pesnik iz tega mesta v svoji pesmi, v kateri opisuje svoje redno večerno vračanje domov, pravi, da prečka malce temačno cesto, zanemarjen kraj, kjer so odvrženi odpadki ljudi in blaga iz pristanišča, to so odpadki človeštva; in prav tam – tako piše - »najdem, ko grem mimo, neskončnost ponižnosti«, ker so prostitutka in mornar, prepirljiva ženska in vojak, »ustvarjenine življenja in bolečine; tako v njih kakor v meni se vzgiblje Gospod« (Umberto Saba, «Città vecchia/Staro mesto», v: Il canzoniere/Pesmarica (1900–1954). Dokončna izdaja, Torino, Einaudi, 1961).

Ne pozabimo tega: Bog se skriva v temnih kotih življenja in naših mest. Ste pomislili na to? V temnih kotih življenja in naših mest. Njegova navzočnost se razkriva prav na obrazih, razbrazdanih od bolečine, tam, kjer se zdi, da zmaguje zanemarjenost. Božja neskončnost se skriva v človeški bedi. Gospod se zgane in postane prijazno navzoč prav v ranjenem mesu poslednjih, pozabljenih, izvrženih. Tam se razodeva Gospod. In za nas, ki se včasih nekoristno zgražamo nad toliko malenkostmi, bi bilo bolje, ko bi se namesto tega vprašali: zakaj se raje ne zgražamo spričo zla, ki se razrašča, življenja, ki ga ponižujejo, problematike dela, trpljenja migrantov? Zakaj ostajamo brezčutni in brezbrižni spričo krivic na svetu? Zakaj si ne vzamemo k srcu položaja zapornikov, ki se tudi iz tega mesta Trsta dviga kot krik stiske? Zakaj ne zremo bedo in bolečino, zavrženost tolikih ljudi v mestu? Bojimo se, bojimo se najti tam Kristusa.

Predragi, Jezus je v lastnem mesu preživljal prerokbo vsakdanjosti, ko je vstopil v vsakdanje življenje in zgodbe ljudstva in izkazoval sočutje znotraj prigod. Razodel je bistvo Boga, da je sočuten. In zato se je marsikdo pohujšal nad njim, zato je postal spotika, je bil zavržen, tako da so ga celo sodili in obsodili. In vendar je ostal zvest svojemu poslanstvu, ni se skrival za dvoumnostmi, ni sklepal zavezništva z logiko politične in verske moči. Iz svojega življenja je naredil ljubečo žrtev Očetu. Tako smo tudi mi, kristjani, poklicani, da smo preroki in priče Božjega kraljestva v vseh okoliščinah, v katerih živimo, na vsakem kraju, kjer bivamo.

Bratje in sestre, iz tega mesta Trsta, ki gleda na Evropo, ki je križišče narodov in kultur, obmejna dežela, gojimo sanje o novi civilizaciji, ki temelji na miru in bratstvu. Prosim vas, ne spotikajmo se nad Jezusom, nasprotno, zgražajmo se nad vsemi tistimi okoliščinami, ki pačijo, ranijo in morijo življenje. Nosimo prerokbo evangelija v svojem mesu, s svojimi odločitvami, še prej kot z besedami. Glejte na skladnost med izbirami in besedami. Tej tržaški Cerkvi bi rad rekel: Naprej, naprej! Še naprej se v prvi vrsti zavzemajte za širjenje evangelija upanja, posebno tistim, ki prihajajo po balkanski poti, in vsem tistim, ki v telesu ali v duhu potrebujejo spodbudo in tolažbo. Zavzemimo se skupaj, da bomo lahko s tem, ko bomo odkrili, kako nas Oče ljubi, živeli vsi kot bratje. Vsi bratje s tistim nasmehom sprejemanja in z mirom v duši. Hvala.

Novice
Osvežitvene vožnje za velikane vožnje (photo: vozimse.si) Osvežitvene vožnje za velikane vožnje (photo: vozimse.si)

Osvežitvene vožnje za velikane vožnje

Vsi, ki vozijo, so bolj ali manj prepričani, da to opravljajo odlično. Če smo čisto pošteni, bi vsakemu od nas koristil napotek, kako smo lahko še boljši. Osvežitvena vožnja je prava izbira, o ...

Študent (photo: pixabay) Študent (photo: pixabay)

Točkujejo se cenzus, uspeh in razdalja

Študenti višješolskega in visokošolskega študijskega programa lahko zaprosijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebnikih za prihajajoče študijsko leto. Kandidati prošnjo za sprejem oddajo ...