Samo ne žensk in otrok!

Novice | 23.06.2024, 00:50 Marjana Debevec

Zgodovinar dr. Milko Mikola v svoji najnovejši knjigi Neoprostljivo, ki jo je predstavil ta teden, podrobno obravnava nasilje, ki so ga komunisti na Slovenskem izvajali med drugo svetovno vojno in v prvih povojnih letih nad ženskami in otroki. Po doslej ugotovljenih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino so pripadniki komunističnih paravojnih skupin umorili 2.314 žensk in 617 otrok.

Knjiga Neoprostljivo, Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem, prinaša sistematičen in podroben prikaz izvajanja nasilja med vojno in po njej. Kot je dr. Milko Mikola pojasnil na predstavitvi svojega dela, ga je k pisanju spodbudilo predvsem sočutje do žrtev komunističnega nasilja, posebno še do žensk in otrok.

Obenem pa tudi trditve zagovornikov komunizma, češ da so komunisti ženskam omogočili emancipacijo, kar je popolnoma nesmiselno, saj so prav oni, kot je dejal, dvignili roko nad slovenske matere, dekleta in celo nad otroke ter nad njimi zagrešili najhujše zločine. Za uresničitev svojega cilja so bili namreč slovenski komunisti pripravljeni odstraniti vsakogar, ki bi temu nasprotoval.

»Znana je ženska na Petričku, ki je dobila ime črna vdova, ker se je znašala nad tamkaj zaprtimi malimi otroki in z njimi kruto ravnala.«

»Prvič v zgodovini slovenskega naroda se je zgodilo, da je slovenski moški, ali pa sploh, da je slovenski narod dvignil roko nad svoje ženske, dekleta, matere in nad otroke. Ne pa, da bomo zdaj govorili, kako so komunisti dali volilno pravico ženskam. In pa možnost emancipacije.«

Žal so grozljiva dejanja izvajale tudi ženske partizanke, vse do tega, da so si nekatere prislužile naziv krvava.

»Znana je ženska na Petričku, ki je dobila ime črna vdova, ker se je znašala nad tamkaj zaprtimi malimi otroki in z njimi kruto ravnala. Številne ženske so zelo kruto ravnale z ženskami v ženskih kazenskih ustanovah. Torej so bile žal tudi ženske tiste, ki so pomagale izvajati nasilje po vojni in že med vojno.«

Zgodovinar Mikola je nasilne smrti v omenjeni knjigi razvrstil tudi po pokrajinah in pokazal, da je bilo žrtev daleč največ na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini.
»Z umori so začeli partizani že leta 1941. Oni so vsem, ki bi nasprotovali komunistični revoluciji, so zanje v svoji pravni terminologiji uvedli poseben izraz 'narodni sovražnik'.«

»Prvič v zgodovini slovenskega naroda se je zgodilo, da je slovenski moški, ali pa sploh, da je slovenski narod dvignil roko nad svoje ženske, dekleta, matere in nad otroke.«

Višek so ti umori dosegli leta 1942, »ko je revolucija dobila poln razmah na tako imenovanem osvobojenem ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem, v Beli Krajini in Suhi Krajini, kjer so pa pobili celotne družine, ali pa so bili iz posamičnih družin pobiti najmanj dva ali trije. Seznam teh družin je v knjigi na koncu, ker je tega preveč.«

Dr. Mikola namreč v svoji knjigi obravnava predvsem nasilje nad ženskami in otroki in navaja grozovite primere, kot je na primer izpostavitev otrok žgočemu julijskemu soncu vse do njihove smrti.

Na predstavitvi je še poudaril, da žal še vedno nimamo posebne študije, v kateri bi bili vsi ti zločini proti ženskam in otrokom prikazani v vsej njeni razsežnosti. Zato zgodovinarje čaka še veliko dela.

Spomnil je, da so komunisti z nasiljem nad ženskami in otroki so nadaljevali tudi po končani vojni.

Najhujšega so izvajali v prvih povojnih mesecih, ko je komunistična oblast izvajala »čiščenje«, v okviru katerega so izvajali množične pomore tako imenovanih narodnih sovražnikov, med katerimi so se poleg pripadnikov Slovenskega domobranstva znašle tudi žene, matere in dekleta, v posamičnih primerih pa tudi otroci.

Najhuje so trpeli tisti, ki so jih zaprli v koncentracijska taborišča OZNE, kjer so živeli v izredno težkih razmerah. Ker je bilo največ komunističnih koncentracijskih taborišč na Štajerskem, je razumljivo, da je bilo po vojni največ umorjenih žensk in otrok v tej pokrajini. Med otroki so ubili večinoma tiste nemških staršev.

Poleg umorov, ki so predstavljali najtežji zločin, so komunisti po vojni nad ženskami in delno tudi nad otroki izvajali tudi nekatere druge oblike nasilja.

Dr. Mikola je izpostavil zlasti njihovo množično obsojanje na odvzem prostosti s prisilnim delom, pošiljanje v delovna taborišča ter izgone celotnih družin iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko, kjer so bile izpostavljene trpinčenju in nečloveškim razmeram.

Podrobnejše podatke, s tabelami in opisi teh grozljivih dogodkov pa najdete v knjigi Neoprostljivo, ki jo je izdala založba Družina.

KDO JE DR. MILKO MIKOLA?

Dr. Milko Mikola je zgodovinar, upokojeni arhivist Zgodovinskega arhiva Celje, nekdanji vodja Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje, vztrajen raziskovalec povojnega komunističnega nasilja na Slovenskem, avtor številnih publikacij (poleg ostalih devet knjig o komunističnem nasilju in osem knjig z dokumenti o komunističnem nasilju).

Za knjigo Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945 je leta 2013 prejel Zoisovo priznanje, najvišjo državno nagrado za dosežke na področju znanstvenoraziskovalnega dela.