Bog živi Slovenijo!

Naš pogled | 26.06.2024, 09:47 Jure Sešek

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih: kako imenujemo praznik, ki ga praznujemo 25. junija in česa se spominjamo na ta dan? Bi morda potrebovali pomoč v obliki a, b in c odgovorov?

Bi vam prav prišla sreča ali bi izstrelili kot iz topa: »Praznujemo Dan državnosti. V spomin na 25. junij 1991, ko je slovenski parlament sprejel deklaracijo o neodvisnosti Slovenije ter temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti države.« Slovenija je na današnji dan, pred triintridesetimi leti postala neodvisna. To bi bil torej lahko Dan neodvisnosti. Samostojnost in enotnost sta v koledarju že zasedeni. No, še eno vprašanje: kdaj praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti? Nov dvom? Novo upanje na srečo ali odgovor brez dvoma? 26. decembra.

Priznam. Rad imam domovino, zavedam se pomena samostojnosti naše države, globoko cenim vsa iskrena prizadevanja za rast Slovenije v vseh pogledih, spominjam se tistih dni, celo v vojni za Slovenijo sem bil, pa se moram pri tovrstnih odgovorih prav zbrati in razmisliti. Sprašujem se, zakaj te resnice niso samoumevne, zakaj niso zapisane v moj spomin kot nekaj svetega, kot tisto, za kar pravimo: »To pa vem. Pravilno odgovorim, pa če me zbudite opolnoči.« Morda zato, ker se dejstva, povezana s prazniki naše osamosvojitve, premalo in preredko obuja, premalo govori o njih, premalo iskreno navdušuje. Skrbi me, koliko in kako se o tistih za našo državo in državljane res pomembnih časih, odločitvah in ljudeh, govori v šolah. Kako pogosto nas pogovor za domačo mizo popelje k veselju, da imamo svojo državo?

Vem, zlajnano zveni, da so rodovi pred nami sanjali o tem, kar smo mi doživeli, si le želeli to, kar mi imamo … Morda drugače: vse, tudi življenje, bi dali za to, česar mi zdaj niti ne opazimo, iz česar se nekateri danes norčujejo, mnogi pa priborjenega ne cenijo. Upam si reči, da bi več mladih pravilno odgovorilo na vprašanje, kdaj v Združenih državah praznujejo Dan neodvisnosti, t.i. »Independance day«, kot pa kdaj se državnosti veselimo mi, Slovenci. Zakaj je tako? Zaradi ameriškega ponosa, njihove kulture, ki se zaveda, da je nekaj dejstev v zgodovini države in naroda, ki so nedotakljivi, skoraj sveti. Da je s ponosom treba ohranjati spomin na priborjeno, da je o tem prav pisati knjige in snemati filme. Pa so jih in jih še vedno. Pridejo tudi do nas. Mi jih ne snemamo. Če že posnamemo kaj v smer narodne zavesti, je to, bolj kot ne, smešenje le-te, norčevanje iz dejstev in akterjev osamosvojitve. Knjige? Vsebina niti ni pomembna, povejte nam, kdo je avtor, pa vemo vse …

Ne razumem posmehovanja, ko beseda zaide k desetdnevni vojni. Češ: kakšna vojna neki, ne ga lomit, to ni bilo nič. Deset dni posedanja v maskirni uniformi Teritorialne obrambe … Kaj res? Boste to povedali tudi svojcem padlih za domovino? Spomnim se njihovih zgodb bolečine. Otrokom, ki so v vojni izgubili očeta, ženam, ki so izgubile može in mamam, očetom, ki so hipoma ostali brez sinov, nimate pravice, nimate niti najmanjše pravice reči, da to »ni bilo nič«, da to ni niti ni bila prava vojna. Upam, da so dobojevali vsaj bitko z državo, ki jim je pred leti, spomnim se, obljubljala marsikaj, izpolnila pa ne prav veliko. Se na proslavah ob današnjem prazniku še spomnimo padlih za domovino? Srečanje s predsednico je gotovo prerahel obliž na rane.

O pravi vrednosti samostojnosti, državnosti je treba govoriti naglas. S ponosom, hvaležnostjo, upanjem, z žarom, ki smo ga čutili takrat, z navdušenjem, ki nas je navdajalo na Kongresnem trgu, na Trgu republike, pred televizijskimi zasloni. Takrat, ko je prvič zaplapolala zastava Republike Slovenije. Ne bom pozabil veselja, ki me je navdajalo takrat, povezanosti, ki smo jo lahko čutili. Tudi z neznanci. V letih od takrat pa nam je uspelo marsikaj takrat navdušujočega pridušiti. Zdi se, da nekateri namenoma želijo umazati narodni ponos z mislijo, da gre vedno za nevarni nacionalizem, nekaj slabega, da je narobe, če z ljubeznijo do domovine pretiravamo, kot radi rečejo.

Najbolj iskreno ljubezen do Slovenije začutim ob srečanjih s Slovenci, ki živijo daleč od doma. S tistimi, ki brez sramu izobešajo slovensko zastavo tudi med letom, z onimi, ki imajo na steni dnevne sobe uokvirjen plakat z lipo in slovensko trobojnico iz časov vojne za Slovenijo, ob slovenski narodni pa jim pritečejo solze na lica. Nevarni nacionalisti? Pretirano čustveni zdomci? Ne. V njihovih izrazih domovinske pripadnosti ni preračunljivosti, ni dvomov. Le ljubezen do domovine, hvaležnost Bogu in ljudem, ki so nam pomagali dosanjati sanje.

Kako je pisal Cankar? »Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso: ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva: v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – Mati, Domovina, Bog.«

Vesel sem, da smo danes, na petdesetem srečanju Prijateljev Radia Ognjišče v Volčjem Potoku, imeli priložnost pozdraviti domovino tako, kot ji pritiče. Z zahvalno sveto mašo za njeno samostojnost in s prošnjo, naj Bog bdi nad njenim jutri. Pa tudi z glasbo, ki jo tako mogočno zaznamuje in odlikuje. Predvsem pa s srečanjem z vami, dragi prijatelji, s srečanjem, na katerem smo znova lahko zaslutili lepoto tistih dni pred triintridesetimi leti: čutil sem veselje, začutil povezanost. Tudi z neznanci. No, teh v resnici ni bilo. Prijatelji ste bili, Prijatelji Radia Ognjišče, s katerimi smo se na tak način srečali že petdesetič, iz dneva v dan pa se srečujemo na daljavo, prek radijskega programa. Na daljavo, pa vendar čisto od blizu. Hvala vam, dragi prijatelji, za bližino. In hvala za ljubezen do domovine. Bog živi Slovenijo!