Če ne zaupaš nikomur, se pripravi na hude pritiske odločitev in odgovornosti! | (foto: Peggy_Marco / Pixabay)
Ujetniki svobode!
Naš pogled | 07.05.2024, 13:38 Tadej Sadar
Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti.
»Če prepovedi ne razumeš, premisli vsaj o posledicah!«
Tako bi lahko parafrazirali Junga, predvsem v luči prihajajočih odločitev, ki so vse prej kot lahke in razumljive.
Kako se odločiti glede vprašanj Evtanazije ali uporabe tako imenovane »mehke droge«? Kdor ni niti minute preživel ob težko bolnem, bil z umirajočim, ali spregovoril z nekom, ki je preživel pekel zasvojenosti, gotovo nima odgovorov na vprašanja kaj je prav. Jung pravi, poglejte posledice in iz držav, kjer so v imenu napredka že šli naprej v preteklost, prihajajo novice ob katerih osupneš.
Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo.
Lani je bilo v Kanadi 16.000 evtaniziranih, na Nizozemskem jih vsak dan evtanazirajo 16. Mnogi se za to odločijo zaradi invalidnosti, nekateri celo želijo živeti, a zaradi pomanjkljivega in dragega zdravljenja na koncu podelžejo prigovarjanju. In kot kruta ironija, legalizacijo evtanazije spremlja statistično povečanje samomora.
Velika večina strokovnih organizacij pri nas evtanaziji nasprotuje, verjetno imajo za to tehtne razloge. Prav tako odločno nasprotujejo tisti, ki se dnevno srečujejo z umirajočimi in težko bolnimi, v hospicu. Se vam ne zdi, da bi jim bilo dobro prisluhniti pred odločitvijo?
Nedavno smo na Radiu Ognjišče gostili strokovnjaka, ki se ukvarja z odvisniki. Vse nas je presunil z naslednjimi ugotovitvami: »Razveselimo se, če pride v skupnost odvisnik od trdih drog, kajti vemo, da ima vsaj malo možnosti, da bo okreval. Mnogi zasvojeni z marihuano ne zdržijo niti abstinence. Predvsem pa imajo tako poškodovane oz. "skurjene" možgane, da še dolgo sploh ne razumejo, kaj jim govoriš, so apatični, nič si ne morejo zapomniti.«
Brane Miličević, ozdravljen odvisnik, ki v komuni dela že 13 let pa je dodal: »Vsak, ki ima 5 minut časa, je že strokovnjak in lahko piše, kako je trava dobra, kako trava zdravi. Jaz sicer nisem znanstvenik in se ne bom spuščal v to, vendar povem kar vidim v komuni, da so te posledice zelo, zelo hude.«
Zgodovina je prepolna opozoril na nevarne odločitve, ki jih nismo upoštevali in tudi tokrat, žal, očitno ne bo nič drugače.
Svobodno odločamo o svojih življenjih, saj je »biti svoboden« vendar najvišji smisel in največja sreča.
Sociolog, Helmut Dubiel je že pred več kot tremi desetletji zapisal: "Podobno, kot industrija zažiga fosilne surovine, ne da bi jih lahko s čimerkoli nadomestila, črpa stabilnost tržnih družb svojo moč iz nakopičenih rezerv družbene morale, katerih te družbe same.., ne morejo nadomestiti."
Po naravi sem optimist, a me senzibilnost in nekaj poznavanje fizike, ki se ne meni za našo svobodo, vedno znova silita v realizem današnjega sveta, ki ga je tako dobro opisal dr. Žiga Turk: »Evropa je želela rešiti svet in svojo industrijo pregnala čez meje. Naredila je posel Kitajcem, sama gospodarsko zaostala, planet pa ni nič na boljšem.«
In ljudje?
Ljudje ne verjamemo več nikomur. Ne bi se čudil, če bi raziskava pokazala, da bolj zaupamo svojemu spletnemu prijatelju, kot pa vsemu znanstvenemu svetu. Svoboda in subjektivnost sta edini sprejemljivi in dovoljeni krilatici, ali kot je o tem, kaj vodi današnjega človeka zapisal dr. Ulrich Beck: »Subjektivnost, ki ne služi nobenemu gospodarju več, in ki ne posluša nikogar razen lastne izkušnje.«
Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Svobodno izbiramo hitrost s katero bomo vozili, ne glede na omejitve, saj imamo vendar izkušnje, svobodno in sami se odločamo o tem, ali bomo upoštevali priporočila zdravnikov, saj do sedaj še nismo zboleli, torej virus ni tako nevaren.
Svobodno odločamo o svojih življenjih, saj je »biti svoboden« vendar najvišji smisel in največja sreča. Je res?
Zakaj potem beremo navdihujoče zgodbe o tem, kako je nekdo tvegal svoje življenje, da bi rešil drugega, zakaj se nam orosijo oči, ko beremo, kako je skupnost pomagala sezidati hišo družini, ko jim je prejšnja pogorela, ali postaviti dvigalo invalidnemu prijatelju? Ker se nas te zgodbe dotaknejo v bistvu našega bivanja, ker se dotaknejo smisla.
Človek je na svetu zato, da mu s svojimi deli daje smisel in ne obratno.
Človek je na svetu zato, da mu s svojimi deli daje smisel in ne obratno. Svet ne more dati smisla človeku, človek namreč daje smisel kamnu, če ga uporabi za dobro in sebi, če uresniči ljubezen, ki je v njem.
Nihče ne more razumeti lačnega, če sam nikoli ni bil res lačen.
Kako bomo potem razumeli umirajočega in ob tem vse skrivnosti, ki jih prehod v večnost prinaša s seboj? Kaj šele, da bi razumeli, kaj pomeni imeti čas in prostor, da umirajoči naredi življenjski obračun s svojo vestjo, da se spravi z bližnjimi.
Kdo zares čuti in razume breme, ki ostane, če človek tega ne more narediti, ker na silo prekinemo naravni tok življenja?
Če ne razumemo, vsaj razmislimo o posledicah!
Nekaj referenc za nadaljne branje o tematikah:
Koordinator v skupnosti Srečanje Brane Miličević: Vedno več je primerov psihoz po kajenju marihuane
