Direktorica Cilla Benkö in direktor Mirko Štular. | (foto: Tadej Sadar, Radio Ognjišče)
Nezaupanje v novinarstvo in cunami na obzorju
Komentar tedna Tadej Sadar
Nedavno sem, na sicer izjemni prireditvi, avdio festival, ki jo prireja naša nacionalna RTV hiša, poslušal eno najuspešnejših direktoric nacionalnega radia, natančneje, švedskega. Presenetila me je z neposrednostjo in nekakšno domačnostjo, ki pa ni prekrila strokovnosti. Presenetila pa je tudi gostitelja, z njo se je pogovarjal kar direktor Radia Slovenija.
Na vprašanje zakaj nekaterim nacionalnim radijskim postajam pada poslušanost, sama je povedala, da je pri njih zaupanje kar 70 odstotno, je odgovorila, da sicer razume, da vodjem državnih medijev ni lahko, ker je država, oziroma kdor je v tej državi na oblasti, tista, ki jim daje kruh, ampak da se ponavadi to zgodi, ko je državni medij v službi njih in ne državljanov.
Nezaupanje v novinarstvo je resen problem za javne medije!
Ker je gospa Cilla Benkö to povedala bolje od mene, jo kar citiram: "Nezaupanje v novinarstvo je resen problem za javne medije, ker zaupanje pač upada. A ne na Švedskem. Pogosto številni mediji čutijo, da morajo delati novinarstvo, ki bo všeč politikom, namesto novinarstva, ki bo všeč javnosti. In takrat si na napačni poti. Kajti če imajo ljudje občutek, da si, recimo, državni medij, in jim država ni všeč, ali pa jim ni všeč tisti, ki vodi državo, potem boš najverjetneje izgubil zaupanje, ki ga imaš." Konec citata.
Seveda s tem ni mislila, da moramo novinarji čehljati ušesa javnosti in biti zgolj všečni, v celotnem pogovoru je izražala usmerjenost v resnico in v tisto, kar je dobro za državljane. Za sobivanje med vsemi.
Da bomo morali vsi zavihati rokave in sodelovati na vseh področjih, že nekaj časa postaja jasno. Začelo se je s pandemijo, nadaljuje se z naravnimi katastrofami, zdaj pa nas čaka še cunami, ki se kaže na obzorju in, tako kot tisti pravi cunami, ne bomo dojeli vse njegove velikosti, dokler nas ne doleti. V mislih imam umetno inteligenco. Ne mislim strašiti z njo, bi pa rad delil z vami pričakovano objektivno spremembo, ki bo pretresla svet bolj kot ga je katerakoli tehnična revolucija do sedaj.
Vprašanje časa je, kdaj bo določena opravila v celoti prevzel računalnik.
Upam, da se motim, toda osebno na obzorju vidim dva precej visoka valova s katerima se bomo morali v kratkem soočiti. Prvi bo strah pred izgubo delovnih mest, ki ga je v splošni nervozi že nekoliko čutiti. Samo vprašanje časa je, kdaj bo določena opravila v celoti prevzel računalnik, prekvalifikacije pa bodo marsikomu predstavljale težko preizkušnjo. Drugi val pa bo razmislek o smislu. Prepogosto pozabljamo, da nam delo daje smisel in mnoge tudi definira.
Ob spoznavanju z neznancem, zelo hitro vprašamo: "In? Kaj počneš?" Umetna inteligenca prevzema tako širok nabor poklicev, da bo veliko ljudi posledično zadelo vprašanje smisla. Kdo sem, če nisem analitik, programer? Če mislite, da sem črnogled, ali da pretiravam, naj vam povem, če niste že sami kje ujeli, da v februarju načrtujejo izid prvega filma v katerem bodo vsi igralci ustvarjeni z umetno inteligenco in, pozor, tudi režija bo v njeni roki.
Seveda se lahko tudi motim, ne motijo pa se statistični podatki, ki kažejo zelo zaskrbljujočo sliko psihične kondicije pri nas, pa tudi širše. Tesnoba narašča pri vseh, z alarmantno hitrostjo pri otrocih, alarmi so v območju rdečega že vse predolgo. Nekaj upanja na tem področju pri nas prinaša sprejetje zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo vnesel več reda in močno olajšal dostopnost do terapije, drugi del upanja pa je premirje v Gazi. Naj te lastovke prinesejo vonj po pomladi, ki ga potrebujemo kot upanje, da bomo zmogli skozi temo in mraz zime, ki nas pred tem še čaka. Tako kot vedno, bo lažje, če bomo držali skupaj. Morda bo tokrat to tudi edina pot.
