Nagrobne sveče | (foto: STA)
Vedno se zavedajte, da ste minljivi
Komentar tedna mag. Božo Rustja
Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.
Najprej spominov. Na dan vernih rajnih se spominjamo pokojnih, ki še ne v polnosti gledajo Boga. Na duše v vicah. Ker so pri Bogu, čeprav ne v polnosti, lahko že prosijo za nas. Smrt naših človeških odnosov ne uniči, ampak jih oplemeniti, spravi na višjo raven. Naša mama, ki nas je ljubila v življenju, ostaja tudi po smrti naša mama in prosi pri Bogu za nas. Njena ljubezen se s smrtjo ne neha.
Dalje sporočilo upanja. To, da smrt ne unči naših odnosov, ampak jih oplemeniti, je neizmerna lepota krščanskega sporočila. Naši starši ostajajo naši starši. Prav tako naši sozakonci, otroci ali prijatelji. Ljubezen namreč nikoli ne mine, zatrjuje Sveto pismo in ljubezen, s katero so nas ljubili naši najbližji, ne more umreti, ampak ostane za vedno.
Dnevi molitve. Kogar ljubiš, se ga bos spominjal v molitvi. Ko molimo za naše rajne, tudi za tiste, ki še niso v polnosti pri Bogu, se zavedajmo, da lahko molimo tudi k njim in jih prosimo, naj pri Bogu posredujejo za nas.
Dnevi opomina. Prvonovembrski prazniki nas nehote spomnijo, da smo minljivi, da je naše življenje končno. Po domače povedano, da bomo tudi mi umrli. Ni prav, če bi nam misel na smrt jemala pogum, naj nas pa opominja, da čas, ki ga živimo na tej zemlji dobro in odgovorno izkoristimo. Čez nekaj let – ko ne bo nihče od nas imel več častnih nazivov ali opravljal pomembnih nalog, ne bo pomembno, kakšne naloge si opravljal. Kako želimo, da bi se nas spominjali. Kaj si želimo, da bi pisalo na našem grobu?
To vprašanje je spremenilo življenje znamenitemu človeku. Mož, ki je običajno vsako jutro prelistal časopis, je nekega jutra v njem ves osupel zagledal svojo osmrtnico. Toda časopis je poročal o smrti napačnega človeka. Vseeno je z velikim zanimanjem začel brati, kaj bodo časopisi pisali ob njegovi smrti. Pod debelo tiskanimi naslovom Umrl je kralj dinamita je bral svoj življenjepis. Bral je, vse dokler ni prišel do podnaslova: Trgovec s smrtjo. Bil je izumitelj dinamita in je zaslužil ogromne vsote s prodajo tega uničujočega orožja. Ob tem opisu se je zdrznil. Ali bi res rad, da bi si ga ljudje zapomnili kot trgovca s smrtjo?
Tisti trenutek je postal zanj trenutek spreobrnjenja. Odtlej je zastavil svoje moči in bogastvo v prizadevanje za mir in izboljšanje človeškega življenja. Tako danes ni znan kot trgovec s smrtjo, temveč kot ustanovitelj svetovno znane nagrade; to je bil Alfred Nobel. (Zgodbe za pogum, 104.)
Misel na končnost, nas postavlja na realna tla. Opominja nas, da se osredotočimo na bistveno v življenju. Sestra Emanuela Žerdin, ki je veliko let delala v hospicu, je dejala, da nihče od njihovih stanovalcev v zadnjih dnevih življenja ni želel, da bi k njemu pripeljali hišo, ki jo je zgradil ali vikend, ki ga je kupil. Niti izvrstnega avtomobila. Želel pa je, da so k njemu prišli vnuki, otroci, prijatelji. Ljudje, ki so mu nekaj pomenili. Veselijo se svitanja novega dne, smehljaja bližnjih, smeh prijateljev, sprehoda v parku, šopka rož ... V bližini smrti dobijo stvari nov pomen in mnoge težave, ki se nam v tem trenutku zdijo izredno velike, se zmanjšajo.
Za konec pa še pismo, ki ga je našla bolničarka pod blazino komaj umrlega mladeniča.
Draga mama, že nekaj dni lahko sedim na postelji samo pol ure, ostali del dneva sem nepokreten. Srce ne želi več biti. Profesor je danes zjutraj rekel nekaj kakor: »Biti pripravljen«. Za kaj? Seveda je težko umreti, ko si mlad.
Pripravljen moram biti, da bom v začetku prihodnjega tedna umrl, a jaz nisem pripravljen. Imam skoraj neznosne bolečine, a kar je najtežje je, da nisem pripravljen. Mama, nisem mislil na Boga, sedaj pa slutim, da obstaja nekaj, kar ne poznamo, nekaj skrivnostnega, pred katerim bomo stali in odgovarjali.
Težko mi je, ker ne vem, kdo je to. Ko bi ga le mogel spoznati! Mama, a se spominjaš, kako si nas kot otroke pozno zvečer vodila skozi gozd naproti očetu, ki se je vračal z dela? Včasih smo tekli pred teboj in naenkrat smo opazili, da smo sami. Iz teme smo slišali korake nekoga. Kako smo se bali teh neznanih korakov in kako smo bili srečni, ko smo spoznali, da so to koraki našega očeta.
Tudi sedaj v samoti slišim korake nekoga. Zakaj jih ne prepoznam? Učila si me, kako se moram obleči in kako se maram lepo obnašati za mizo ter kako se znajti v življenju. Zelo si se trudila z mano. Spominjam se, kako si šla z nami k polnočnici. Prav tako se spominjam tudi molitev, ki si jih včasih molila z mano.
Učila si nas, naj bomo pošteni. Toda vse to se sedaj pred mano topi kot sneg na soncu. Zakaj si nam govorila o tolikih stvareh, nisi pa nam govorila o Jezusu Kristusu? Zakaj me nisi spoznala z njim?
Zakaj me nisi naučila prepoznavati njegovih korakov, da bi jih slišal poslednjo noč, da bi pred smrtjo prepoznal te korake v upanju, da bo prišel in me odvedel k očetu? Moja smrt bi bila nekaj povsem drugega!
