Koordinator v skupnosti Srečanje Brane Miličević: Vedno več je primerov psihoz po kajenju marihuane

Srečanja | 20.02.2024, 20:46 Marjana Debevec

Brane Miličević že trinajsto leto dela v skupnosti Srečanje, kjer je tudi sam našel ozdravitev in novo pot. Povedal nam je, da mariahuana danes ni več takšna, ko je bila nekoč – gre namreč v večini primerov za gensko modificirano marihuano, ki bolj zadane. Gostili smo ga v drugem delu današnje oddaje Srečanje.

Problem pa je pri mlajših, ker se jim možgani še razvijajo in na njih kajenje trave pušča pošastne posledice. Prihaja do psihoz in raznih drugih psihičnih motenj. Pri nekaterih ta stanja izzvenijo, pri mnogih gre žal za doživljenjske težave, ki jih morajo uravnavati z zdravili in človek nikoli ni več enak kot prej, je v drugem delu nocojšnje oddaje Srečanje povedal g. Brane.

Trava hujša kot heroin

»Težava je tukaj še internet. Vsak, ki ima 5 minut časa, je strokovnjak, ki piše, kako je trava dobra, kako trava zdravi. Jaz sicer nisem znanstvenik in se ne bom spuščal v to, vendar vem po lastnih izkušnjah, po tem, kar vidim tukaj v komuni, da so te posledice zelo, zelo hude.«
Po njegovih besedah je celo hujše, ko nekdo pride v skupnost, zasvojen s travo, kot pa če je na heroinu.
Heroin pušča več fizičnih posledic, po katerih ima telo zmožnost regeneriranja, če seveda ni nekih hujših okvar. Marihuana pa po Miličevićevih besedah uničuje možganske celice in te se žal ne obnovijo.

Drog ne delim na trde in mehke

Včasih gre za minimalne poškodbe, včasih pa za doživljenjske. »Res je škoda tvegati, da imaš potem celo življenje uničeno. Tudi če se ne razvije kakšna psihoza, je trava droga, ki ti ubija cilje, želje, voljo - podobno kot vse droge. Jaz drog ne delim na trde in mehke.
Vse so droge, ki povzročajo odvisnost in vsak odvisnik živi enako življenje, ne zna polno zaživeti. Ali je to zaradi trave, heroina, alkohola, stav – odvisniški način življenja je zelo podoben. Trava je pa sploh taka, ki ubija voljo v človeku in potem životariš in si dobesedno kot trava.«

Kaj pa mlade pritegne v drogo?

Eni pravijo, da družba, dolgčas, želja po preizkušanju... Vse to je po besedah Braneta Miličevića, ki ima za seboj več let zasvojenosti z drogo, tudi res. Vendar pa je po njegovem prepričanju temeljnega pomena družina oziroma vzgoja.

»Nekdo, ki je radoveden in ga zanima, kako je to, po drugi strani pa ima 'pošlihtano' v glavi, dobro samopodobo in življenjske cilje, bo mogoče poskusil drogo, vendar ne bo s tem nadaljeval. Nekdo, ki ima nizko samopodobo in željo po pozornosti, ker je doma ne dobi, ki ne ve, kaj je prav in kaj ni prav, tisti se bo pa lahko ujel v to zanko.«

Miličević ob tem poudarja, da se ponavadi začne z marihuano. Velik odstotek potem nadaljuje tudi z drugimi drogami in gre za za več vzporednih zasvojenosti.

Nisem imel dovolj pozornosti staršev

»Pri meni je bilo to, da doma nisem imel pozornosti in prave ljubezni, čeprav sta se starša zelo trudila. Jima nič ne zamerim, ker sta se trudila, kolikor sta zmogla, kajti tudi sama tega nista prejela.«

»Vsak odvisnik se v osnovi nima rad, ker če bi se imel rad, ne bi posegel po drogah, ker se s tem uničuje. Kasneje se moraš naučiti imeti rad samega sebe. Eni imajo možnost za to, drugi ne. Dlje časa kot si v odvisnosti, vedno težje je priti ven iz tega.«

Kaj vse je poskusil?

Miličević je za naaš radio povedal, da mesečno na tržišče prihajajo vedno nove droge, ki se izdelujejo v kemijskih laboratorijih. »Jaz sem poskusil razna poživila: od kokaina, do amfetaminov, extasyja, psihodelične droge, kot je LSD, gobice, trava... Potem pa sem šel na državno drogo – metadon.«

Danes sicer metadona uporabljajo bolj malo, saj go ga nadomestile druge tablete, ki pa prav tako temeljijo na opiatih. Brane Miličević je povedal, da se je v svetu drog vrtel 15 let.

»Ampak sem zdravil samo telo. Odvisnost sploh ni samo telesna, odvisnost je tudi psihična, kar močno povzročata trava in kokain.«

Začaran krog odvisnosti

Starši so mu sicer skušali pomagati, ampak kot sam pravi, tega niso znali. Na medicinskem zdravljenju se je počutil kot številka, saj ni zaznal neke resnične želje po pomoči.

»Seveda sem tudi jaz moral doseči neko dno, da si priznam, da imam težavo, da tega ne zmorem sam. Nihče, niti najboljši strokovnjaki, ti ne morejo pomagati, dokler nisi sam pripravljen sprejeti pomoči.«

Vsak mora namreč po njegovih besedah doseči svoje dno, da se odloči za zdravljenje.

»Do takrat nisem sprejemal pomoči oziroma sem samo manipuliral. Govoril sem, da se hočem zdraviti, da bi si s tem samo kupoval čas. Seveda sem želel prenehati, nisem pa vedel, kako. Odvisnost je začaran krog.«

Vse se vrti samo okoli droge

Smo starši preveč naivni, ko verjamemo, da naši otroci ne bi posegli po drogi?

»Večinoma vsi starši si tega ne želijo priznati, si zatiskajo oči in s tem samo podaljšujejo agonijo, oziroma otrok samo globlje pada. Dlje ko se odlaša, težje je to reševati.«

O tem, kaj vse je bil pripravljen storiti, da bi dobil drogo, pa je Miličević povedal, da je najprej kradel doma, potem po trgovinah.

»Lagal sem na veliko, izkoriščal sem prijatelje, znance, starše. Nekateri so pripravljeni iti tudi v prostitucijo, izvesti večje kraje, rope... Tako je: ko se zjutraj zbudiš, je prva misel, kako bom dobil drogo, čez dan se ukvarjaš s tem in ko greš spat, je zadnja misel, kako boš jutri dobil drogo. Tako, da se vse vrti samo okoli tega, kje bom dobil drogo in to je vedno težje, ker seveda ne moreš ljudi manipulirati v neskončnost.«

Dno sem dosegel, ko so me starši vrgli na cesto

»Dno sem dosegel, ko so me starši vrgli na ulico. Nisem pa znal sam preživeti na cesti, ker sem bil kar razvajen človek, tako da šel sem v komuno. Nihče ne gre v komuno zaradi neke notranje motivacije, se pravi, da gre vedno za zunanjo motivacijo: ali ti grozi cesta, zapor ali da ne bo več videl otrok ali da bo izgubil službo.«

V komuno je torej šel le zato, da bi imel streho nad glavo in hrano. »Fantje, ki so že naprej na tej poti, ti želijo res dobro, ne moreš manipulirati, ker ne moreš manipulirati manipulatorja. Dejansko si postavljen pred neko ogledalo, dan za dnem, tako da počasi, počasi začenjaš sprejemati to, da imaš težavo in da rabiš pomoč. In ko enkrat to sprejmeš in začneš sprejemati kritike, se učiš sprejemanja kritik, reševanja konfliktov, se ti začne svetiti žarek upanja za prihodnost. Takrat gre vse lažje.«

Mladi v komuni običajno ostanejo od 24 do 30 mesecev. Je pa seveda njihovo bivanje prostovoljno. »Na začetku gotovo pomaga, če starši rečejo, da otrok ne more priti domov. Zadnja leta jih ostane tudi do 90 odstotkov.«

Res ni nič takšnega, če mladi kadijo travo?

»Starši se morajo o tem informirati, se poučiti, kaj to pomeni in si ne zatiskati oči, češ saj bo to izzvenelo, saj to ni nič kaj takega in preložiti vso odgovornost na otroka, ker otrok še ni sposoben pravilno ravnati in mu je treba pomagati, tudi če to pomeni, da se mu zamerimo. Starš mora biti starš. Danes večina staršev želi biti svojim otrokom prijatelji, jaz pa pravim, da jim bodite starši, prijatelji boste kasneje. Tudi, če ti otrok zameri, če je jezen nate, s tem ni nič narobe,saj to je vloga staršev,« poudarja Miličević.

Dodaja še, da se ne smemo tolažiti z besedami, češ da vsi to počnejo. Otrok je namreč odgovornost staršev in starši morajo po njegovih besedah poskrbeti, da se otrok nauči ravnati pravilno.

»Treba se je ukvarjati, ko se vidi, da se nekaj dogaja - tam, kjer je dim, je tudi ogenj. Če se bo odlašalo, bo vedno težje, bo vedno težje. Ne upati na naključje, češ mogoče bo pa moj otrok v redu. To ni nobeno zagotovilo za prihodnost. Ni dovolj samo upati, treba je nekaj narediti.«

Otrok mora izkusiti tudi zavrnitve in žalost

Otrok po besedah Braneta Miličevića hrepeni po mejah. Vzgoja se namreč začne že od malega.

»Ni res, da mora biti otrok vedno srečen. Otrok mora doživeti tudi frustracije, tudi zavrnitve, občutiti mora tudi žalost. Če mu vse nudimo, mu bo dolgčas, ko bo postal najstnik. Ko mu bo dolgčas, bo pa začel eksperimentirati: alkohol, travo, druge droge.«

Po njegovih besedah danes mladostniki vse dobijo preko temnega spleta. Zato poudarja, da je treba čim prej začeti urejati te stvari doma in v družini.