Marko Čižman: Mnogo bolje kot ubiti človeka je ubiti bolečino

Komentarji 05. 11. 2025, 08:51 Marko Čižman

Duhovnik Ljubljanske nadškofije Marko Čižman je prepričan, da je kristjan dolžen spoštovati svetost življenja od spočetja do naravne smrti. V svojem razmišljanju trdi, da evtanazija ni edina možnost. Za Družino je zapisal, za naš radio pa še prebral svoje osebno mnenje o asistiranem samomoru.

Zakaj "ne" evtanaziji?

Ker so možne tudi drugačne rešitve. Evtanazijska miselnost razdira tisti skupni imenovalec, zaradi katerega so se ljudje sploh začeli združevati v skupine. Ljudje so se začeli združevati zato, ker so skupaj lažje živeli, se branili pred nevarnostmi in si pomagali v težavah in boleznih. Če ta skupni imenovalec odvzamemo, je združevanje smiselno le, dokler nam nekdo koristi, ko pa nam ne koristi več, ga zavržemo.

Nosilci evtanazije pogosto prodirajo s sloganom, da z evtanazijo »iz ljubezni poskrbijo za ljudi, ki neznosno trpijo.« Prošnje zaradi neznosnega trpljenja in neozdravljive bolezni niso med prvimi razlogi za evtanazijo.

Poleg tega se meje evtanazije lahko zelo hitro razširijo. Ko se enkrat spustimo po tem »spolzkem toboganu«, je možno vse.

Zdi se, da evtanazija išče hitro rešitev tam, kjer hitre rešitve ni.

Kanada na spolzkem klancu

Junija 2016 je Kanada legalizirala evtanazijo tako, da je v kazenskem zakoniku pri umoru dodala izjemo, da ga lahko opravi zdravnik ali medicinska sestra pod pogoji, ki jih določa zakon. Ti pogoji so sprva zahtevali, da je bolnik na smrt bolan in zelo trpi, ter da ima deset dni premisleka, preden je usmrtitev dejansko opravljena.

Že leta 2021 so zakon razširili, saj je sodišče spoznalo, da je diskriminatorno, da zdravniki ubijejo le na smrt bolne. Tako so medicinsko zastrupitev razširili tudi na vse bolnike z nepopravljivimi zdravstvenimi stanji, med katere spadajo kronične bolezni, invalidnost in podobno.

Kanadčan Alex Schadenberg, eden najboljših poznavalcev problematike evtanazije na svetu, je izjavil, da je izraz »končanje življenja z medicinsko pomočjo«, le milejši izraz za umor. Povedal je, kako so v Kanadi najprej uvedli evtanazijo samo za neozdravljive bolezni.

Potem pa so jo v nekaj letih razširili na bolnike z vsemi kroničnimi boleznimi, ter na invalide, brezdomce in ljudi s psihičnimi težavami. Ko se odprejo meje dovoljenega, prihaja velikokrat do res morbidnih situacij.

Evtanazijo predlagali moškemu v finančnih težavah in fantu s sladkorno boleznijo

Tako je Amirju Farsoudu iz Ontaria zdravnik predlagal možnost evtanazije, ko mu je Farsoud potožil, da ga je strah, da bi izgubil finančno podporo in s tem izgubil streho nad glavo. Farsoud je jasno povedal zdravniku, da noče umreti.

V drugem primeru so evtanazijo predlagali 23-letnemu mladeniču, ki je bolehal za sladkorno boleznijo. Njegova mati je posegla vmes in ga obvarovala pred smrtjo, ko je o dogodku obvestila javnost.

Mediji so poročali tudi o dogodku, ko so nekateri zaposleni na Ministrstvu za veterane vojakom s posttravmatskim sindromom in invalidnim vojakom, ko so jih prosili za finančno pomoč, predlagali evtanazijo.

V Kanadi je bilo v letu 2022 z evtanazijo umorjenih 13.000 ljudi. Za primerjavo: to je 3x toliko ljudi, kot jih živi v Ilirski Bistrici!

Poleg tega je evtanazija tudi donosen posel. Država se z njo znebi stroškov za oskrbo starih in bolnih. Ponudniki evtanazije za svojo »uslugo« zaračunavajo med 8.000 in 10.000 EUR. Poleg tega pa pri mlajših ljudeh lahko prodajo še njihove organe.

Številni politiki želijo poceniti zdravstveno in pokojninsko reformo z odstranitvijo starejših in bolnih. Tudi zaradi omenjenega se ni čuditi, zakaj je v nekaterih krogih tolikšno navdušenje nad uvedbo evtanazije.

Vsak človek potrebuje občutek vrednosti

Ko iščemo prihodnost neke družbe, iščemo predvsem stvari, ki jo gradijo. Miselnost, ki družbo gradi in povezuje, je zavest potrebnosti medsebojne pomoči, ki daje občutek vrednosti in pomembnosti vsakemu članu neke skupnosti.

Zdravnica Elisabeth Kubler Ross se je izredno veliko ukvarjala s starejšimi in umirajočimi. Videla je, da če so umirajočim zmanjšali bolečino in jim omogočili tople stike z domačimi ali prijatelji, ni nihče prosil za evtanazijo.

V dvajsetih letih je niti eden ni prosil za prevelik odmerek, razen enega neozdravljivo bolnega fanta. Ko ga je vprašala, zakaj bi to rad, ji je razložil, da bi rad umrl, ker ne more več gledati svoje mame, kako trpi in zapravlja svoje življenje. Zadevo so uredili tako, da so mami poiskali pomoč, da je lahko zadihala.

Zdi se, da evtanazija išče hitro rešitev tam, kjer hitre rešitve ni.

Rešitev je drugje, je pa bolj dolgotrajna.

V skupnosti, kjer si ljudje med seboj pomagajo in si v težavah stojijo ob strani, s tem drug drugemu kažejo, da so vredni in pomembni člani skupnosti.

Že sedaj, ko smo zdravi, je treba skrbeti za kvalitetne stike ne le s svojo generacijo, ampak tudi s starejšimi in mlajšimi od sebe. Kajti, ko se staraš, se krog tvojih prijateljev manjša. Ljudje pač umirajo. Ko smo še mladi in močni, se je treba povezati v mrežo poznanstev. Ta mreža drži tebe in ti njo.

Kje so rešitve?

Večkrat grem v Ljubhospic. Tam dela veliko prostovoljcev, ki prihajajo tudi iz drugih koncev Slovenije. Nekoč mi je eden od njih rekel: »Veste, vsi smo se smejali, ker smo v nekem pogovoru ugotovili, da smo se v hospicu zbrali zato, ker se bojimo smrti. Ampak ob umirajočih spoznavamo, da umiranje ni nekaj strašnega, če imaš tople vezi z ljudmi in če te ne boli.«

V skupnosti, kjer si ljudje med seboj pomagajo in si v težavah stojijo ob strani, s tem drug drugemu kažejo, da so vredni in pomembni člani skupnosti.

Pri tem nam je v oporo tudi možnost paliativne oskrbe neozdravljivo bolnih. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opredeljuje paliativno oskrbo kot aktivno pomoč neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem. Izraz izhaja iz latinske besede za plašč »palla« in pomeni »pokriti s plaščem, ogrniti«.

V prenesenem pomenu bolnika pokrijemo z olajšanjem. Paliativen pomeni tisti, ki ne zdravi bolezni, ampak le lajša, blaži njene znake, običajno povezane z bolečino.

Tako miselnost npr. izražajo hospici - manjši domovi, kjer za bolne in ostarele skrbijo s paliativnim zdravljenjem (lajšanje bolečin). Temeljna težnja teh domov je, da bolniki niso le objekti zdravljenja ampak subjekti.

V skrbi za bolnika so zato povezani zdravstveni delavci, duhovniki, prostovoljci, bolnikova družina in njegovi prijatelji. Tako hospic postaja nekakšna šola, v kateri se učijo tako negovanci kot tudi negovalci. Učijo in poučujejo se obojestransko in skupaj iščejo smisel življenja, bolečine in smrti.

Na tak način je mogoče vsakemu bolniku zagotoviti ne le dobro fizično oskrbo ampak predvsem zavest, da mu stojimo ob strani.

Obstaja tudi duhovna bolečina

Sestra Emanuela Žerdin je ob neki priložnosti dejala: »Duhovno podporo potrebujejo vsi umirajoči, tako verni kot neverni. Umirajoči namreč nimajo samo telesnih in fizičnih potreb, ampak tudi duhovne potrebe.

Tudi protibolečinska terapija ne more biti uspešna, če ne upošteva dejstva duhovne bolečine. Duhovno podporo dajejo v prvi vrsti tisti, ki so ob bolniku vsak dan – medicinske sestre, negovalke, zdravniki, tudi čistilka. Seveda je neprecenljiva tudi pomoč verskih uslužbencev."

Predlogi zagovornikov samomora z zastrupitvijo in medicinske zastrupitve ne ponujajo izvajalcem nikakršne možnosti za osebno rast, ampak kvečjemu zavest, da so storili nekaj človeka nevrednega.

Pogled, ki se zavzema za skrb za bolne, pa daje veliko možnosti, ki jih je vredno izkoristiti. Da to drži, potrjuje tudi izjava nekega delavca v hospicu, da “še ni srečal osebe, ki bi delala z umirajočimi in ne bi razvila boljšega smisla življenja, še posebno svojega življenja, njegovih vrednot, radosti in lepot.”

Ljubeče srce, ki dejavno ljubi

Mnogo bolje kot ubiti človeka je, da ubijemo bolečino. Zato si prizadevajmo, da se še naprej izboljšuje oskrba bolnikov in protibolečinska terapija. Obenem pa poskrbimo, da gre vzgoja že od mladih nog v smer gradnje kvalitetnih medčloveških odnosov. Kajti vedno (ne le ko smo betežni in bolni) je zdravilna bližina ljudi, s katerimi se dobro razumemo in se imamo radi.

Za konec dodajam še misel Matere Terezije iz Kalkute: “Vsem ljudem želimo izpričati, da so ljubljeni. Če bi prihajale k njim z žalostnim obrazom, bi pomoči potrebni ostali potrti. V dvajsetih letih svojega delovanja sem spoznala, da je najhujša bolezen, s katero se more človek srečati, občutek, da je nezaželen in odveč.

Za druge človekove bolezni obstajajo dandanes primerna zdravila, za najstrašnejšo bolezen: nezaželenost, ni drugega zdravila, kakor odprte dlani sočloveka, s katerimi hoče služiti in pomagati drugim in njegovo ljubeče srce, ki dejavno ljubi.”