Molitev v sinodalni dvorani | (foto: Vatican news)
Voditelji niso nad ljudstvom, ampak v njem
Utrip Cerkve v Sloveniji Petra Stopar
Po tem, ko se je oktobra 2023 sklenila prva faza sinodalnega procesa v Cerkvi, se je težišče sinodalnega dogajanja znova preselilo v krajevne Cerkve in posamezne škofije. Te so na različni stopnji pogovorov o vprašanjih, ki so odmevala na oktobrskem zasedanju v Vatikanu, po katerem je izšlo tudi poročilo s sklepi, nekatere škofije pa so že izdelale programe za usposabljanje ali oblikovanje voditeljev. O vlogi in poklicanosti laikov smo se pogovarjali z generalnim vikarjem Škofije Koper msgr. Slavkom Rebcem in sociologom doc. dr. Igorjem Bahovcem.
Po besedah Slavka Rebca si papež Frančišek v tej sinodi prizadeva za to, da laiki ne bi dobivali vloge v Cerkvi iz razloga pomanjkanja števila duhovnikov, ampak zato, ker imajo svoje izvorno krstno poslanstvo, »ker so Božje ljudstvo, ki ga sestavljamo vsi krščeni« in brez katerega ni Cerkve.
»In zdi se mi, da vsaj malce ta sinoda in pogovarjanje ob sinodi pomagata pri premoščanju tega pogleda, ki pravi, da smo v Cerkvi kristjani, Cerkev pa je neka ustanova, kjer se mi zdaj pogajamo, kako jo bomo vodili in kam. Ne. Cerkev je skrivnostno Kristusovo telo, ki ga živimo, v katerem skupaj živimo in tukaj ima vsak svoje dostojanstvo, ki izvira iz krsta, tako posvečeni kot laiki. To je milijonkrat poudarjeno v besedilih, če tako rečem. Zato se mi zdi pomembno, da tudi zdaj, ko govorimo o teh pristojnostih ali pa ko razmišljamo o tem, katera področja naj laiki bolj vzamejo v svoje roke znotraj življenja Cerkve, recimo v Sloveniji, ne razmišljat o tem, ker manjka duhovnikov, ampak zato, ker lahko, ker imajo pravico, ker jih je Bog poklical, vas je Bog poklical in postavil v to vlogo, da tudi soodločate, da rečete svojo besedo, ne pa, da ste poslušne ovčke, ki čakate na palico pastirja, da jih bo nekam pognal. To, se mi zdi, je ena velika razlika in velik notranji pogled, ki ga gre spremeniti v tem našem slovenskem prostoru, pa ne samo v slovenskem, tudi po svetu,« je poudaril.
Dr. Igor Bahovec je nadaljeval: »Ne, da se z laiki nadomesti pomanjkanje duhovnikov, kot nekateri razmišljajo – to je v bistvu klerikalizacija, ki dobi eno drugo obliko in to je past ali pa skušnjava – ampak, da se odpre to, da smo laiki soudeleženi znotraj Cerkve s svojo odgovornostjo, ki izhaja iz krsta in iz birme.«
Kot sociolog garantiram, da prenos vere na mlajše generacije ne poteka dobro. In laiki nismo tisti, ki opozorimo, kaj bodo duhovniki in katehisti rekli. Smo soudeleženi, vsi po vrsti, ne samo katehisti, ampak vsi.
Poudaril je še nekaj, in sicer, da obstajata dva zakramenta poklicanosti – duhovništvo in sveti zakon: »Iz zakramentov pa izvajamo tisto, za kar smo poklicani, zato tudi v določenih poglavjih sklepni dokument prve faze sinodalnega procesa spodbuja refleksijo v tem smislu, kaj je tista specifična poklicanost laikov, torej tudi neka nova služba ali pa služenje. Kot sociolog garantiram, da prenos vere na mlajše generacije ne poteka dobro. In laiki nismo tisti, ki opozorimo, kaj bodo duhovniki in katehisti rekli. Smo soudeleženi, vsi po vrsti, ne samo katehisti, ampak vsi. In druga stvar, vprašanje zakonske zveze je tudi danes zelo živo vprašanje in zagotovo tisti mladi, ki se pripravljajo na zakon, nimajo okrog sebe v okolju referenčnih okvirov.«
Zato se mu zdi pomembno, da bi pri pripravi na zakon in v prvih letih zakona dobili besedo izkušeni zakonci. Že v času koncila je bilo namreč po njegovem poudarjeno, da smo v tem vsi skupaj kot eno ljudstvo: »Cerkev ni množica, Cerkev je ljudstvo, v ljudstvu pa so seveda voditelji. Ti pa niso nad ljudstvom, ker so del ljudstva.«
