Sinodalna Cerkev in izzivi slovenskih katoličanov

24. 11. 2023, 15:17 dr. Janez Juhant

Z naslovom, »Kaj se nam je Slovencem zgodilo leta 2023« sva s Francem Cukjatijem govorila v Preski pri Medvodah o tegobah državljank in državljanov pod vladavino tako imenovane Svobode. Vse bolj je očitno, kako nas levičarji, posebej katoličane, ponižujejo, ignorirajo, ne spoštujejo ustave, zakonov in poglabljajo razkol v narodu.

Dialog v družbi je zamrl, sistematično se širi sovražnost. Državljanom v stiski: poplavljencem, upokojencem in drugim obrobnim, vlada prepočasi zagotavlja najnujnejše za preživetje. Zakoni, uredbe in davki, ki jih sprejema, otežujejo delovanje gospodarskih ustanov, izključujejo pa vse, ki niso levičarji. Ukinila je prispevek za duhovnike in tako razglasila celo Cerkvene delavce za družbeno nekoristne. Levičarji ne marajo duhovnikov, a kakšna je oblast, ki ne mara določenih skupin? Zazvoniti pa nam mora v glavi, da Cerkev kot duhovno, kulturno, vzgojno in celo karitativno ustanovo razglasijo za nekoristno. Za Karitas je to v teh kriznih časih norčevanje, saj je poleg širjenja vere dobrodelnost sestavni del dejavnosti Cerkve. Ni presenetljivo, da takšno politiko usmerjajo radikalni levičarji, za katere je znano, da večina še ni zaslužila ničesar s svojimi rokami, pač pa živijo na račun državnih jasli.

Razumljivo, da se je gospa iz publike na omenjenem pogovoru vprašala, zakaj slovenski škofje »ne udarijo po mizi«, kot je dejala, in rečejo odločno "ne" temu zaničevanju katoličanov. V Slovenskem času je župnik in arhidiakon Andrej Marko Poznič pozval škofe k odločnemu protestu proti temu, kar počne ta vlada. Očitno je, tako mislec Milan Komar, šibkost lastnega prepričanja tudi problem vernih ali celo cerkvenih voditeljev: »Šibka zavest o lastnem, ne prenese soočenja z drugim« in drugačnim. Levičarji sicer šibkost pokrivajo s finančnimi in organizacijskimi prednostmi, ki jim jih nudi dediščina polpreteklosti. Kaj pa mi, katoličani? Je poleg šibkosti problem tudi gledanje le nase in pomanjkanje zavzetosti za skupni blagor Cerkve in naroda?

Kljub propadu številnih gospodarskih projektov, od stečaja nadškofije Maribor do izgube premoženja, ki je bilo nekdaj cerkveno, pa imamo tudi mi finančne vire za delovanje. Imamo tudi vzgojne, karitativne in oskrbovalne ustanove, čeprav nam jih stalno, tudi s takimi zakonodajnimi posegi, skušajo vzeti ali omejevati njihovo dejavnost. Predvsem nam pa manjka preroške in duhovne moči, ki je odlikovala neustrašene krščanske pričevalce tudi v Sloveniji. Bolj kot materialna je pomembna duhovna moč, ki jo verni črpamo od Boga. Ali stavek: »Če je Bog za nas (z nami), kdo je zoper nas?« (Rim 8,31) ne velja tudi danes? Česa se torej bojimo? Zakaj smo malodušni?

Za nami je prvi del sinode v Rimu, kjer naj bi celotna Cerkev opravila temeljni premislek o posredovanju vere v današnjem svetu. Sinodalni očetje in matere so se spraševali podobno kot koncilski očetje na Drugem vatikanskem cerkvenem zboru o vlogi Cerkve v sodobnem svetu. Sinoda potrjuje, da niso le škofje in papež Cerkev, pač pa da so Cerkev tudi verniki.
Od zadnjega, še bolj pa predzadnjega koncila, se je v družbi veliko spremenilo. Laiki postajajo vse bolj kompetentni, to je bolj kot kleriki pristojni za številna vprašanja, ki zadevajo vero in Cerkev v odnosu do tega sveta, kar je potrdil zadnji cerkveni zbor in papeži pred njim, npr. Pij XI. s smernicami za Katoliško akcijo.

Zdi pa se, da škofje razmišljajo, da imajo le oni skupaj in celo vsak zase osebno opolnomočje, kako delovati v družbi za odrešenje in blagor človeka. Ali sinodalno ne pomeni, da se vsi katoličani v luči vere usklajujemo glede odnosa Cerkve do sodobnega sveta? Individualizem je danes sicer zelo zasidran v vsakem izmed na in tudi laiki, duhovniki in škofje nismo imuni pred njim. Nezmotljivost pa se premaguje le z odločnim dialogom, ki prenese drugačnost, vključuje razlike in jih kritično v sinodalnem dialogu pretresa, kar je bistvo sinode. Nezmotljivi se zapira v svoj krog in če ima moč, je lahko blizu temu, kar počne sedanja vlada. »Med Vami pa naj ne bo tako...« (Lk 22,26) Škofovska konferenca in vse druge ustanove Cerkve ne smejo ostati neučinkovit in razglašen zbor odločevalcev, ki se glede pomembnih vprašanj katoličanov ni sposoben dogovoriti in se odločno preroško zavzeti za blagor vseh vernih (krščenih) posvečenih in neposvečenih. Le zborna odločnost v veri lahko levičarskim lobijim organizirano kljubuje, da nam ta oblast ne bo žagala vej in ruvala korenin, iz katerih rastemo in na njih temelji naše krščanstvo. Ali naj bi bila zaman vsa tisočletna posodobljena spoznanja družbenega nauka Cerkve, da je Cerkev - in to smo mi vsi verni -, tudi danes preroška sila, ki oznanja pristno življenje. Se bomo kar prepustili sodobnemu levičarsko-potrošniškemu životarjenju? Izročilo prerokov in učitelja Jezusa Kristusa nam daje jasne smernice, kaj je Božjega in kaj cesarjevega, zato le dialog v Cerkvi in preroška neustrašenost lahko prinašata upanje in blagoslov.

Razumljivo, da številni laiki pričakujejo te sinodalno dogovorjene preroške odločnosti in upornosti zoper ta mehki in pogubni totalitarizem, ki nam vse bolj izpodkopava korenini ne le naše vernosti, pač pa osnovne človeške vzdržnosti.