Alenka Puhar | (foto: Ana Kovač)
Pozdrav v Izrael
Komentar tedna Alenka Puhar
Ob spremljanju strašnega dogajanja na Bližnjem vzhodu, iz varne razdalje, se razume, le s pomočjo novinarskih poročil, se mi pogosto utrne spomin na Viktorja Blažiča. Že več let je »v boljših krajih«, kot se reče. Vendar je marsikaj napisal, pa ga lahko vzamem za vir in za pomočnika k temi, ki se ji bom posvetila: Tradiciji vztrajnega pristranskega poročanja o Izraelu, Palestincih in arabskih sosedih. Dolga je kakšne tričetrt stoletja. Drži pa tako čvrsto, da lahko z njo v zvezi uporabimo rek: Navada je železna srajca. Karkoli hudega se zgodi – in dogaja se pogosto – slovenski bralci, poslušalci in gledalci bodo to zmeraj dobili servirano z naklonjenostjo do vsega arabskega in očitno nenaklonjenostjo do vsega izraelskega. To se dogaja z uporabo vseh mogočih pisateljskih metod – z zamolčevanjem in izpuščanjem pomembnih informacij, z uporabo različno ekspresivnih besed, s pozabo ali ignoriranjem sosledja dogodkov in tako dalje. Poleg teh so bile v veljavi tudi policijske ali udbovske metode: Uredništvo Dela je pisma tistih bralcev, ki so ugovarjali pristranskemu poročanju, pošiljalo v vednost in obdelavo politični policiji.
Viktor Blažič me v duhu obiskuje zato, ker je bil menda edini, ki je čisto odkrito povedal, kako je potekalo to manipuliranje. V knjigi Svinčena leta je temu posvetil nekaj strani. Vanje je ujel predvsem oktober 1973, se pravi tako imenovano Yomkipursko vojno ali četrto izraelsko-arabsko vojno. V tem času je bil Blažič zaposlen v desku dnevnika Delo, to je v redakciji, kjer so oblikovali in po straneh razporejali že zapisane članke, tuje vesti pa prevajali, prirejali, opremljali z naslovi, fotografijami, poudarki ipd. Viktor Blažič je bil redaktor zunanjepolitičnih, kar pomeni tudi najbolj dramatičnih vesti. O vseh, zlasti pa še o novicah z Bližnjega vzhoda, je zapisal, da so se ravnale po interesih in smernicah režima. Za to je skrbel Tanjug, to je jugoslovanska državna informativna agencija. Na Delu so sicer dobivali – Blažič pravi ‘kradli' – tudi vesti več svetovnih agencij, kot so Reuter, AP, UPI, ampak:
»Mi pa smo bili vezani na tisto, kar je prinašal Tanjug iz Beograda. Toda dogajanja take vrste, kot so bile ugrabitve letal, vpadi palestinskih komandosov v izraelske kibuce, pa prevrati v Latinski Ameriki (recimo zrušitev Allendeja), so lahko učinkovito pokrivale samo velike svetovne agencije. Zato tudi Tanjug ni mogel kaj drugega kot te vesti zgolj prenašati – in jih 'po potrebi' tudi prirejati. Kadar se je torej kaj večjega dogajalo, sem operaterju zmeraj naročil katero izmed velikih agencij in sem na ta način vsaj kakšno uro prej zvedel, kaj se dogaja, kot je to prinesel Tanjug. Poleg te časovne prednosti, s katero sem se lahko bolj pripravil na končno oblikovanje vesti, pa sem pridobil še nekaj: videl sem, kako se je glasila izvirna, celotna vest in kaj je iz tega napravil Tanjug.«
In zdaj k Izraelu:
»Ujel sem, recimo, agencijsko vest, da so palestinski komandosi vdrli v kibuc, zasedli osnovno šolo in vzeli za talce cel razred izraelskih otrok. Zahtevali so seveda izpustitev svojih zaprtih vrstnikov. Šolo pa so bliskovito napadli izraelski komandosi, vendar so Palestinci imeli še toliko časa, preden so umrli, da so pobili cel razred otrok. Izraelci so v besu zmetali trupla ubitih Palestincev na ulico.«
Tako je Blažič bral v angleščini, v poročilih Reuterja in UPI. No, čez kakšno uro je iz Beograd prišlo še Tanjugovo poročilo – zelo podobno, a s pomembnim izbrisom: Namreč » ni omenilo razreda pobitih otrok. Nisem si mogel kaj, da ne bi šefa redakcije pobaral, zakaj naša javnost ne sme zvedeti tistega o pobitih izraelskih otrocih. Rekel mi je nekaj takega, kot da naj se brigam za svoje stvari, jaz pa si nisem mogel kaj, da mu ne bi odvrnil, da natanko to delam, saj imam ta trenutek v šoli dva svoja otroka.«
Takšno prikrojevanje je bilo stalnica novinarskega posla, kajti »mi smo bili vendar neuvrščeni in torej prijatelji arabske vojskujoče se strani - in to neomajni in zavzeti še bolj od Arabcev samih«.
No, Blažič se je potrudil, da bi bralci Dela vendarle zvedeli še kaj malo bolj poštenega oziroma neponarejenega, poročilom je sem in tja dodal še kakšen stavek, vzet od tujih agencij.
»To sem lahko delal kakšen teden trajanja vojne, nakar mi je šef redakcije položil na mizo odrezek traku, ki je prinašal najnovejši 'briefing' (navodila) zunanjega ministrstva iz Beograda. Sporočilo je bilo več kot jasno: odslej se sme poročati o vojnih dogodkih samo na način 'kao da smo u ratu s Izraelom'. Samo spogledali smo se in ni bilo treba besed, da smo razumeli o stvari, ki je ves čas visela v zraku: vedeli so za moj 'šverc', zdaj pa so mi, kot se reče, dali na znanje, da tega ne bodo več dovolili. »
Kdor bi želel zvedeti nadaljevanje, bo moral brati knjigo o Svinčeni letih. Jaz v spomin na tiste čase in kolege dodam samo še to: Izraelu je dolgo slabo kazalo. Ozračje v Delovem desku je bilo zaradi tega precej potrto, čeravno se o tem niso odkrito pogovarjali. Potem pa he prišla nenadoma osupljiva novica: Golda Meir je naznanila, da se izraelske enote borijo na zahodi strani Sueškega prekopa! »Vsem se je spontano z dvignjenimi rokami izvil glasen vzklik, tako da je iz 'najsvetejšega' takoj prineslo 'glavnega', ki je bil znan po svoji radovednosti.«
Težko bi našli lepšo ilustracijo misli, da je bil homo dupleks, dvojna oseba, ena najznačilnejših potez socializma.
Tako. Lep pozdrav v Izrael.
