Pustna Sobotna iskrica: Najtežje se je odločiti, komu boš pomagal in komu ne

Radijski utrip | 09.02.2024, 09:11 Jure Sešek

V različnih prispevkih v teh dneh spoznavamo s. Uršo Marinčič, slovensko misijonarko, ki deluje na podeželju Ugande v Afriki. Pustna Sobotna iskrica bo v soboto, med deveto in petnajsto uro, prosila dobre ljudi, naše zveste poslušalce za sredstva, ki bi sestram pomagala pri gradnji nujnih prostorov osnovne šole v Rwentobu.

Ko je misijonarka s Urša pripovedovala o svojih začetkih je razmišljala: »Ko sem prihajala v Afriko, se mi je zdelo, da bom lahko veliko dala, da bom ljudem lahko veliko prinesla. Zdaj spoznavam, da je moj delež le nekaj drobnega. Veliko več dobim kot dam. Ogromno so me naučili. Učijo me potrpežljivosti, hvaležnosti, pokazali so mi, kako preživeti dan v polnosti in misliti na drugega, deliti. Veliko ljudi prihaja na misijon s prošnjo za delo, s katerim zaslužijo hrano. Tu se plačuje vse. Vse! Otroci umirajo zaradi lakote, če nimaš denarja, lahko pogineš kot pes. Bolnišnice zahtevajo denar. Rado se zgodi, da starši prinesejo otroke starim staršem, oni pa odidejo za delom. Pogosto jim je treba pomagati, ko skoraj nemočni ostanejo sami z vnuki.«

Ko narod »skoči« z motike na internet

Sestram je doslej uspelo zgraditi pastoralni dom, ki združuje. Laiški misijonarji iz Italije so zgradili vrtec, s. Uršo pa so prosili za pomoč pri zasnovi vzgojnih projektov v njem. Prek darov, zbranih v eni izmed Trikraljevskih akcij pri nas, so sestre kupile računalnike in zdaj skušajo opismenjevati ljudi. »Uganda je »smešna« država. Preskočili smo kar nekaj obdobij razvoja. Z motik smo prešli na internet. Predstavljajte si: ljudje nimajo hrane, nimajo dela, napoved dohodnine pa lahko oddajo le prek spleta, le prek računalnika. Tudi za vse dokumente lahko zaprosijo le prek spleta. Tako imamo lačne ljudi, ki si želijo tehnologijo. Nimajo kruha, imajo pa stare in pogosto neuporabne prenosne telefone, ki le goltajo denar.«

PSI 2024: Misijonarki s. Urši Marinčič lahko še vedno darujemo za gradnjo šole!

Misijonarke imajo tudi veliko dela v pastorali, vzgajajo domače katehete, pomočnike, na katerih slonijo določena področja dela na misijonu. »Najtežje se je odločiti, komu boš pomagal in komu ne. Vsi so potrebni pomoči, a nemogoče je, da bi podprli vse. Sredstev ni nikoli dovolj. Ob zahtevnih odločitvah sem pogosto pretresena. Težko je, tovrstne odločitve so grozne, spravljajo me v stisko. Ne gre drugače: vse izročamo v Gospodove roke.«

Katoliška šola je cenjena

Pustna Sobotna iskrica bo torej zbirala sredstva za gradnjo katoliške osnovne šole. Ljudje se zavedajo, da so tovrstne ustanove kakovostne, hvaležni so, da je prisotna vzgoja in se nadejajo, da bo prinesla tudi gmotno pomoč. »Domačini cenijo katoliške vrednote, veselijo se, da bomo otrokom lahko pomagali rasti v njihovi veri.«

S. Urša je v Sobotni iskrici, ki nas je pripravljala na pustno dobro delo, zmolila Oče naš v jeziku domačinov. Pravi, da gre za zapleten jezik, katerega učenje je zahtevno tudi zato, ker ni učiteljev jezika. Sestre se tako učijo prek poslušanja ljudi, s pomočjo sklepanja ... »Ponavadi imamo srečo, da najdemo sogovornika, ki pozna vsaj osnove angleščine. Pomaga nam pri zahtevnih temah, pogovorih, ki so pomembni za misijon.«

Ker so okoli misijona mnogi ubogi, res reveži, je ponoči nevarno hoditi naokrog. Človek v stiski, lačen človek brez pravega upanja je namreč zmožen marsičesa ... »Naše posestvo je ograjeno, ponoči imamo izpuščene pse. Neverjetno je, koliko slabega naredi alkohol, prisotne so celo droge. Presenečena sem bila nad resnico, da je veliko ugrabitev nekoliko premožnejših posameznikov. Svet je pisan, dobro in slabo se prepletata tudi na obrobju Ugande,« pripoveduje misijonarka.

Preprosto življenje otrok

In kakšno je življenje otrok v misijonu? »Najlepše jim je, ko so skupaj. S starimi pnevmatikami in palicami se igrajo po travnikih, zbirajo vrečke, naredijo žogo in igrajo nogomet. Dekleta iz starih vrečk in ostale odpadne plastike izdelajo »punčke«, igračke s katerimi se igrajo. Iznajdljivi so, včasih je za igro domišljije dovolj že ena sama odvržena in pomečkana plastenka.«

Za konec pa iskrena prošnja misijonarke vsem, ki slišite naš glas: »Dragi poslušalci, dragi prijatelji, v imenu sosester, naših otrok in staršev kličem iskren »Bog povrni« za vse, kar naredite za misijone. Zavedamo se, da imate doma velike izzive, hvala, da kljub temu uspete videti naše ljudi, ki v Afriki živijo v drugačnih razmerah in resnično potrebujejo vašo pomoč. Hvala za vsak, tudi najmanjši dar. Sestre obljubljamo, da bodo vsi darovi prišli v prave roke in sporočamo, da ste prisotni v naših molitvah. Naj vas Gospod blagoslavlja, želimo vam obilo miru in vse dobro.«