PSI 2024: Do 15. ure smo zbrali 103.915 €! Darujete lahko še preko spletnega obrazca.

Radijski utrip 10. 02. 2024, 14:30 Jure Sešek

Sobotno dopoldne smo začeli s tradicionalno dobrodelno Pustno Sobotno iskrico, ki jo tudi letos pripravljamo z Misijonskim središčem Slovenije. Letos vabimo k darovanju za misijone v Ugandi, natančneje za gradnjo šole na misijonu, kjer deluje misijonarka s. Urša Marinčič s sosestrami. Dar lahko vse do 15.00 oddate s klicem na 01 292 75 29, izpolnitvijo spletnega obrazca, s pomočjo QR kode ali pa pošljete SMS.

V minuli Sobotni iskrici smo spoznali misijon Rwentobo, na katerem deluje misijonarka s. Urša Marinčič. Pravi, da je že pet let »doma« v Afriki, na podeželju na jugu Ugande, na meji z Ruando, ki je pred leti doživljala grozodejstva genocida. Zaradi množice beguncev je ta del Ugande danes močno prenaseljen.

Še vedno lahko z darovi pomagamo misijonarki s. Urši Marinčič zgraditi šolo.

Sestre delujejo v kraju Kina, ki je znan po bananah. Upamo, da bo kmalu lahko znan tudi po novi šoli, ki bi jo radi zgradili z vašo pomočjo.

Morda toliko otrok, kot v vsej Sloveniji

Misijonarka je pripovedovala, da je med Kampalo, glavnim mestom Ugande in podeželjem, na katerem delujejo, »vesoljska« razlika. V mestu imajo ljudje večinoma delo od katerega lahko živijo, na podeželju pa skušajo preživeti s skromnim vrtom ob hiši. Uganda je velika, meri za približno dvanajst Slovenij, povprečna starost prebivalstva pa je petnajst let. Ljudje sicer ne dočakajo visoke starosti, a otrok je res veliko. "Oh, v okolici našega misijona jih je morda toliko, kot v vsej Sloveniji," z nasmehom pove s. Urša.

Trideset odstotkov otrok nikoli ne prestopi praga šole

V misijonski skupnosti šolskih sester so štiri sestre, ki so pred petimi leti prišle na podeželje in skušale začutiti kaj je tisto, kar bi lahko prinesle tamkajšnjim ljudem. »Šolske sestre smo, naša prizadevanja so povezana z vzgojo in spoznale smo, da je prav ta naša kapljica lahko del morja dobrega, ki ga potrebuje tukajšnji človek.« Ker šolanje ni obvezno, kar trideset odstotkov otrok nikoli ne prestopi praga šole. Tisti pa, ki imajo to srečo, so pogosto neuspešni. Le trideset odstotkov tistih, ki začnejo šolanje, v resnici tudi konča osnovno šolo. Težave imajo že zaradi jezika. V Ugandi govorijo ogromno jezikov, v šoli naj bi poučevali v angleščini. Naj bi, poudari misijonarka. V resnici pa v mnogih krajih učijo v lokalnih jezikih, izpite, ki jih otroci opravljajo, pa morajo pisati v angleščini. In tu se, seveda, zatakne. Učenec ne more odgovoriti na vprašanje, če ga ne razume, če ne ve kaj ga sprašujejo.

Ko ima mlad človek prazen želodec, ne more razmišljati o šoli, pouku in učenju.

Na misijonu ni dela, pregovor pa govori, da »brez dela ni jela« ... S. Urša ocenjuje, da kar polovica družin, otrokom ne more postreči zajtrka in kosila. Morda jim uspe priskrbeti kaj skromnega za večerjo, ko se matere s prisluženo zelenjavo vrnejo z dela. »Ko ima mlad človek prazen želodec, ne more razmišljati o šoli, pouku in učenju.«

Otroci prinašajo vodo, trdo delajo od tretjega leta naprej

Na vprašanje, kakšno je otroštvo otrok na podeželju Ugande, misijonarka odgovarja: »Po eni strani čudovito, po drugi pa zelo zelo težko. Vsekakor ga ne morem primerjati z mojim otroštvom, kaj šele z otroštvom otrok v Evropi danes. Življenje tukaj je kruto. Tudi do otrok.« Ko so otroci v Rwentobu stari približno tri leta, začnejo hoditi po vodo, s katero oskrbujejo družine.

PSI 2024: Misijonarki s. Urši Marinčič lahko še vedno darujemo za gradnjo šole!

Pri treh letih dobijo majhno rumeno posodo in se vsak dan večkrat odpravijo na pot. »Če imajo srečo, njihova hiša pa je na ravnini, hodijo približno pol ure do zajetja. Naše hiše so izdelane iz blata, ne premorejo vodovoda ali česa podobnega. Namenjene so spanju. Pri treh letih nosiš posodo za tri litre vode, pri desetih pa moraš na glavo »naložiti« dvajset litrov.« Otroci prinašajo tudi dračje, ki ga mame uporabijo za kuhanje večerje. Zadolženi so tudi za pranje perila v potoku, veliko skrbi jim je naloženih. Že predšolski otroci skrbijo za svoje mlajše bratce in sestrice. Zato, da lahko pomagajo mami, ostajajo doma, ne hodijo v šolo ... V družinah je od šest do deset otrok, pripoveduje misijonarka.