Pustna Sobotna iskrica: Pomoč morajo zaslužiti

Radijski utrip 07. 02. 2024, 08:05 Jure Sešek

S. Urša Marinčič pravi, da je »Ljubljančanka po rodu in Ugandčanka po srcu«. Ljudi njenega rodu (slovenskega, ne le ljubljanskega) bomo v soboto prosili, da priskočijo na pomoč njenemu srcu. Bliža se namreč letošnja Pustna Sobotna iskrica, ki bo skušala zbrati čim več sredstev za pomoč pri gradnji osnovne šole na podeželju Ugande, kjer deluje naša misijonarka, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja. V minuli Sobotni iskrici nam je predstavila misijon, ki je v goratem delu države, na nadmorski višini okoli 1500 metrov. Veliko ljudi živi v revščini in veliko, res veliko je otrok.

Pomoč morajo zaslužiti

Pa je s. Urša že doživela kak »dokaz«, da šola lahko reši življenje, osmisli prihodnost? Je! Pripoveduje: »V našem kraju je fant, ki mu je uspelo končati osnovno šolo in dve leti srednje šole. Potem se je zataknilo. Pomagali smo mu, da je lahko začel delati v glavnem mestu in prejemati plačilo, s katerim je zdaj lahko uspešen študent na eni izmed fakultet. Vedno se trudimo, da sami zaslužijo za tisto, kar jim lahko pomaga. Človek na podarjeno ne gleda prav.«

PSI 2024: Misijonarki s. Urši Marinčič lahko še vedno darujemo za gradnjo šole!

»V našem kraju je deklica, ki si je zelo želela v šolo. Opravila je prvi razred, vstopila v drugega, a starši niso mogli plačati javni šoli. Dve leti zapored je znova poskusila, pa se je vedno ustavilo pri prazni denarnici. Neuspeh se je ponovil še tretje leto, nato smo s pomočjo iz Slovenije lahko ponudile pomoč pri šolanju in dekle je danes vestna učenka.« Iskreno upamo, da bo takih zgodb v prihodnje še veliko več, saj bi sestre rade na misijonu zgradile majhno šolo, poiskale domače učitelje in se same vključile tudi v proces vzgoje. Rade bi zgradile šolo s sedmimi razredi, dvonadstropno poslopje na dvorišču misijona. Dvanajst prostorov, zbornica, sanitarije ... »Vse to bodo, upamo, začetki lepe zgodbe. Potrebovali bi tudi kuhinjo in jedilni prostor, ki bo hkrati služil tudi kot dvorana,« pravijo redovnice, ki prosijo za finančno pomoč.

Previdne pa moramo biti, ker belci za mnoge predstavljamo le »vreče denarja na dveh nogah.

V gradnji je lahko veliko pasti

Sestre imajo z gradnjo že kar nekaj izkušenj. S. Urša pripoveduje: »Sestre smo, redovnice, nobena od nas ni niti približno izobražena v gradbeni stroki, a sproti smo se naučile marsikaj. Doslej nam je z nasveti in izkušnjami veliko pomagal misijonar Danilo Lisjak. Zelo smo mu hvaležne za to. Sicer pa je v deželi kar nekaj poklicnih šol in zmoremo najti delavce. Previdne pa moramo biti, ker belci za mnoge predstavljamo le »vreče denarja na dveh nogah«. V Ugandi se hiše, zaradi slabe gradnje, pogosto podrejo same vase. Potrudili se bomo, da bo z našo šolo drugače.«

Starši so presrečni, ker vedo, da bodo sestre iskreno podpirale revne družine, ki bi rade poslale otroke v šolo. Pogosto se zgodi, da starši ne dovolijo, da bi otroci odšli v šolo, saj je doma veliko dela. Zdaj pa upajo, da bodo sestre lahko pomagale tudi pri tem.