»Ti pa znaš na dušo pihat« ali smo še zmožni iskrenih pohval?

Naš pogled | 28.02.2024, 07:57 Manca Hribar

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

Besede, o katerih še danes velikokrat razmišljam. Kako težko nam gre pohvala z jezika. In s kakšno lahkoto kritiziramo.

Zadnje leto sem bila po spletu okoliščin kar nekajkrat obiskovalka takšnih in drugačnih urgentnih ambulant – kot pacientka ali pa spremljevalka. O slovenskem zdravstvu se piše marsikaj, govori marsikaj. Ne živim v iluziji, razumem in vem, da je s sistemom marsikaj narobe. Zelo narobe. A v resnici bi ob vseh teh obiskih takšnih in drugačnih ambulant sama težko našla kakšno kritiko. Še več, najdem lahko samo nešteto pohval za vse te srčne ljudi, ki v tem nemogočem sistemu vztrajajo, garajo in delajo, res delajo. Marljivo in strokovno. Gledala sem sestre, ki ure in ure hitijo gor in dol po hodnikih in opravljajo delo, ki bi ga v nekem normalnem stanju delalo pet ljudi. Gledala sem zdravnike, ki so – brez izjeme – našli toplo, opogumljajočo besedo, vzpodbudo. Gledala sem vse to in si mislila – res ne razumemo, da so sistem tudi vsi ti ljudje? Da so ravno oni tisti, zaradi katerih se sistem ne sesuje popolnoma? So res oni torej tisti, ki si zaslužijo naš gnev? Celo tako zelo so ga navajeni, da ob zahvali, iskreni pohvali v veliki večini ne znajo več reagirati. Sramežljiv nasmeh, ki se pokaže le za kratek hip, kot bi bile besede le majhen pljunek v širno morje.

Sprašujem se, kdaj je iskrena pohvala postala skorajda nezaželjena. Kdaj smo prišli do točke, ko je izrečena pohvala takoj sumničavo postavljena pod vprašaj. Zadnjič sem po zaključku napornega, a res izpolnjujočega glasbenega projekta, kolegom glasbenikom napisala nekaj lepih, a resničnih besed v zahvalo. Eden izmed njih mi je humorno odpisal: »Ah, Manca, ti znaš pa popihat na dušo.« Pa v resnici ni šlo za nobeno pihanje na dušo, šlo je za moj iskrene misli. Za iskreno pohvalo, zahvalo, da smo skupaj ustvarili nekaj res dobrega, kvalitetnega. Že zdavnaj sem se odločila, da s pohvalami ne bom skoparila, ko iskreno mislim in čutim, da je pohvala na mestu. Na moje presenečenje večkrat naletim na začuden odziv. Priznam, tudi meni je ob pohvali kdaj nerodno, kot da smo jih kolektvino ne vajeni sprejemati. Vse prevečekrat pohvalo sprejmemo z dodanim »ampak« stavkom. Ampak vedno obstaja, možnosti za napredek je vedno na pretek, a prav in nujno je znati sprejeti tudi kompliment, pohvalo. Enako pomembno, kot jih je dajati.

Sprašujem se, kdaj je iskrena pohvala postala skorajda nezaželjena. Kdaj smo prišli do točke, ko je izrečena pohvala takoj sumničavo postavljena pod vprašaj. 

Da se razumemo – konstruktivna kritika je vedno dobrodošla. Celo nujno jo je slišat, sprejeti in jo vzeti v obzir. A vedno bolj se mi zdi, da se kot družba odločamo kritizirati. Ne konstruktivno. V svojih kritikah iz nas vre slabonamernost, nezadovoljstvo in vsesplošna obupanost nad svetom. Kot da bi bilo tarnanje in pluvanje po vsakem in vsem naša terapija, naš filter. Mladina danes je grozna, skoraj pregovorno radi rečemo. Pa ni, vsaj ne vsa. Ogromno mladih je sočutnih in pogumnih, takih, od katerih bi se lahko tudi mi kaj naučili. Z našim šolskim sistemom je vse narobe, sem zadnjič poslušala na enem podkastu. Pa je res? Ni. Vsaj ne vse. Kurikulum našega javnega vzgojnoizobraževalnega sistema sodi med najboljše v Evropi. Požrtvovalnih vzgojiteljev in učiteljev, ki se našim otrokom dobesedno darujejo, je ogromno.

Sama izjemno spoštujem ljudi, ki imajo jasna in izoblikovana mnenja. Še bolj pa cenim tiste, ki vedo, kdaj je na mestu, da jih izražajo in kdaj je to enostavno – odveč.

Smo v postnem času. Skušajmo zdaj, še bolj kot drugače, iskati dobro. V svetu, v sočloveku. Naj iskrena pohvala postane nekaj normalnega. Vsaj toliko normalnega kot je kritika.