Dr. Aleksander Zadel: Sekiranje je kolosalna traparija

Via positiva | 11.01.2024, 18:00 Nataša Ličen

Večina si v družbi, med ljudmi, želi več transparentnosti in povezanosti, odgovornost vseh nas je, da to uresničujemo. Kako delovati, da v javni prostor prinesemo strokovno, poljudno in mirno besedo, ki ljudem nekaj pomeni, kako se otresti nepotrebnega sekiranja, kaj to sploh pomeni, smo se pogovarjali z dr. Aleksandrom Zadelom, specialistom klinične psihologije, ki je strl kar nekaj trdih orehov z drevesa močno zakoreninjenih prepričanj.

»Običajno življenje je lahko tudi boleče. Povsem običajno je, da smo kdaj osamljeni in nesprejeti. V življenju so vsak dan novi izzivi, težave, ki lahko prinašajo tudi priložnosti, s katerimi postajamo, kar si vsi želimo, dobri ljudje. Dober človek ni tisti, ki se mu ni nič zgodilo. Obžalovanje, kesanje in tako naprej, se nam zdijo ključne značilnosti odgovornega človeka. Ne, ne, odgovoren človek ne počne neumnosti. Če jih naredi, pa jih popravi - če jih lahko -, in spremeni svoje dejanje.«

Dober človek je tisti, ki kljub zahtevnim okoliščinam ohrani ljubezen do sebe in sočloveka.

Sprejeti ni enako kot sprijazniti se

»Drugačnost bogati. Slovenski narod je drugačnost vedno bogatila, žal se je tu in tam v zgodovini drugačnost zlorablja za nasprotovanje in iskanje nasprotnika, ki ga je treba premagati in mu dopovedati, da nima prav. Prav to je danes spet poudarjeno. Cilj nekaterih je ravno v tem, dobiti gledanost, slišanost, opaženost, to je zanje ključni dejavnik, ki poganja marsikateri medij in oglaševanje. Žal mi je, da ne najdemo drugačnega načina podpiranja medijev, kot zgolj iz reklamnega prostora.«

»Velik korak pri iskanju notranjega miru je, če znamo sprejeti preprosto dejstvo, da z nami ni nič narobe, če kdo kriči na nas, nas omalovažuje, o nas grdo govori in tako naprej. Če so ljudje vajeni, da so jim to govorili ljudje, ki so jim blizu, torej v primarni družini, pa je res, da bodo zelo težko razvili zdrav odmik do žalitev drugih. Toda, če je naše obnašanje v skladu z našimi vrednotami, kljub temu, da je za nekoga nesmiselno, nas to ne prizadene in to znamo nositi. Ne obstaja oseba, ne institucija, s katero bi bili vsi zadovoljni in bi jo vsi sprejemali, ki bi se nam zdela idealna in tako naprej. Običajno življenje je lahko tudi boleče, v običajnem življenju smo tudi kdaj osamljeni, neslišani in nesprejeti. Zelo prav pa je, da imamo ljudje notranjo moč, ko lahko preko takšnih obdobij pridemo brez večjih praks, bušk in ranljivosti.«

Kaj lahko storimo, če smo se v razmišljanju "zataknili"?

"Smo splet dogajanja v okolju, odločitev, ki smo jih sprejemali že od otroštva in dedne zasnove, ki smo jo prinesli s seboj na svet. Če se sprijaznimo z izgubo ali s svetom, takšnim kot je, bomo obsedeli, obupali, stagnirali in ne bo nič kaj dobrega. Če pa sprejmemo, kar se nam dogaja, in to ponotranjimo, pa začnemo gledati na življenje kot na velikansko šolo, v kateri imamo iz dneva v dan kup domačih nalog. Preko samospoznavanja ugotovimo, kje smo se zataknili v načinu razmišljanja. Smo se znašli na točki obupa, bolečine, razbitih partnerstev, prijateljstev? Kaj bomo naredili? Bomo ohranili prepričanje, ki nas je privedlo do tega, zaradi katerega nas neznansko boli duša, srce, tudi telo?, ali je morda čas, da začnemo delati na drugačnih prepričanjih, drugačnem pogledu na svet, na drugi perspektivi? Kako lahko kljub temu, kar se nam je zgodilo, živimo kakovostno? Lahko objamemo koga? To je moj odgovor. Objem nam ne bo povrnil izgubljeno, ne bo povrnil zdravja, tega z objemom ali z lepo besedo ne moremo narediti, nam bo pa v tistem trenutku lahko olajšalo bolečino in v temo vneslo lučko.«

Zelo radi učimo druge obnašanja, kako naj se vedejo ter pristopijo do nas, da bomo mi zadovoljni, pomirjeni in obravnavani, kot si želimo. Neposredno pa lahko vplivamo le nase; če je drugi grob, žaljiv, aroganten, osoren, je to zaradi sebe, ne zaradi nas.

"Iz praktično vsake teme je treba narediti »štalo«, da se sploh nabere dovoljšne število poslušalcev, ne glede na posledice za družbo in posameznika. Pri tej noriji ne želim sodelovati", pravi dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog z Inštituta C.A.R.«

Popolnost je nesmiselna, ni Božji dar

»S seboj je treba živeti, se sprejeti, takšne kot smo. Če smo slabe volje, se že sprašujemo, kaj je z nami. Pojdimo na sprehod, ozrimo se vase. Ne bežimo, stiska nas bo čakala. In kaj, ljudje, in kaj, če smo v stiski, to je življenjsko. Če stremimo k popolnosti, je to veliko breme. Sekiranje je znak neodgovornosti, je privilegij neodgovornih ljudi. S sekiranjem trpi moja psihofiziologija, s sekiranjem nikomur ne pomagam. Ljubezen in sekiranje v nobenem primeru nimata medsebojne povezave. Sekiranje je nacionalni odnos do neodgovornosti, je sprejemljiva neodgovornost, ki jo drug drugemu toleriramo.«

Katera zgodba najboj odmeva v medijih?

»Hitra, dinamična, opazna, včasih celo neposredno žaljiva ali cinična. Takšne zgodbe me ne zanimajo, niti me ne zanimajo razčiščevanja, napadanja, dopovedovanja, kako mislim drugače in da je moje mnenje boljše, ne zanimajo me soočenja, ker menim, da to ne prispeva k boljšemu življenju v družbi. S tem prevečkrat dosežemo ravno obratno, samo še poglobimo polariziranost in spore, posameznik pa tako postaja še bolj osamljen, jezen, razočaran in obupan, zato nisem rad prej omenjene medijske zgodbe.«