Škof Štumpf na Brezjah o pasteh evtanazije, papež Frančišek ob prazniku o trpeči Ukrajini

Nagovor škofa Petra Štumpfa pri sveti maši na mali šmaren na Brezjah

Dragi romarji k Marij Pomagaj na Brezjah, vse vas z veseljem in spoštljivo pozdravljam.

Praznik rojstva nebeške Matere Marije nas je danes zbral tukaj, da se skupaj z njo veselimo in častimo Boga, ki nas je postavil v življenje z namenom: biti tudi danes Kristusove priče.

Po nekaterih naših župnijah še zmeraj hranijo knjigo, ki ji pravijo Status animarum ali Stanje duš. V njih so zapisana imena ljudi, kje in kdaj so bili rojeni in krščeni, na katerem naslovu so živeli, kakšen družbeni položaj so imeli, s kom in kam so se poročili, kdaj so umrli. Župnija, kjer sem bil nekoč bil župnik, ima takšen Status animarum, ki je star dobrih tristo let. V župnišče prihajajo ljudje, tudi iz tujine, ker bi radi vedeli za svoje prednike, če so imeli kakšno bolezen, ki bi lahko bila za nekoga ovira pri sklenitvi zakona in ustanovitvi nove družine.

Poznanje prednikov nam razkriva nekatere vzroke o tem, kdo smo in delno tudi zakaj smo, takšni kot smo. To je lahko po svoje tudi neprijetno, predvsem če nas uklešči v determiniranost ali neizogibno določenost, ki ne dopušča nobenih sprememb in osebnostnega razvoja. V takšnem prepričanju je potem težko sprejeti tudi božje delovanje v našem življenju.

Kot človeške osebe smo namreč zmeraj pod skrbnim varstvom Boga, ki milostno vodi naše življenje in ga bogati s svojo milostjo. Božje spremljanje je namreč vedno učinkovito, da lahko vsestransko napredujemo, ne glede na to, kaj nas biološko ali pa duševno določa.

Poročilo iz evangelija, ki smo ga pravkar brali, je starozavezni rodovnik. Omenja namreč osebe, ki so predniki Jakobovega sina Jožefa, ki je bil mož Marije iz Nazareta, ki je mati Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Odrešenika (prim. Mt 1, 1-16.18-23) Ti predniki so bili vse sorte ljudje. Sveto pismo o njih govori kot dobrih in manj dobrih. Nekateri imajo na sebi sijaj svetosti, drugi pa so omadeževani celo z zločini in s krvjo. Vsi so med seboj prepleteni v neizmerno dolgo verigo nasledstva, dogajanj, zmag in porazov, upov in razočaranj, kreposti in padcev. To dolgo verigo rodov je Bog sklenil v svojem Sinu, ki je prišel, da ozdravi vse ljudi iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Vezi mesa ali človeške narave niso več v prvem planu, ampak mnogo bolj pomembna postane vera, ki ozdravlja in zato tudi opravičuje. Dobro je to povedal apostol Pavel, ko pravi, da smo bili poklicani po sklepu samega Boga in zato smo tudi opravičeni in če smo opravičeni, smo poveličani (prim. Rim 8, 28-30).

V božjem načrtu pomeni rojstvo Device Marije začetek našega opravičenja. Ona je prva verovala in zato sprejela, da si pod njenim srcem večna in sveta Beseda nadane človeško naravo. Naša nemoč je tako v Kristusu postala moč za verovanje in novo življenje.

Rojstvo Device Marija nam sporoča, da smo ozdravljeni in zato je naše življenje smiselno, dragoceno in lepo. Nismo več determinirani ali določeni od našega telesnega ali duševnega stanja, ampak smo opravičeni ali osvobojeni za čudovite milostne darove, ki nam jih po Mariji daje Bog.

Živimo v izjemno zapleteni družbi, ki je polna nejasnosti in zmedenosti. Rojstni dnevi mnogim pomenijo praznik na polno, ne pomenijo pa jim nič tisti, ki se ne smejo roditi; vse sorte ohceti, obenem pa tudi ločitve, so v isti sapi postale promocijski hit za javno prepoznavnost in priljubljenost, redki pa razmišljajo o tragiki, ki jo povzročajo takšna ravnanja; veliko poslušamo modre vzgojitelje in terapevte, med nami pa rastejo nasilni otroci, ki nam ne obetajo prihodnosti; ogromno se troši za ugodnosti življenja, pa tudi za umore nerojenih otrok in uzakonitev in uveljavitev evtanazije. Izgubljamo veliko, zelo veliko.

V teh težkih in negotovih časih nam Marijino rojstvo sporoča, da ni nič slučajno, kar se dogaja z nami. Pomembne so vse odločitve, ki jih sprejemamo in vsa dejanja, za katera se odločamo. Marija je vse odločitve sprejemala zaradi vere. Ni imela privilegijev božjega materinstva. Najbrž si jih ni niti želela. Verovala je, da Bog vodi njene poti, ki so bile na hipe težke in zapletene. Te poti so se končno sklenile z njenim poveličanjem z dušo in telesom v nebesih.

Dobro je, da tudi Slovenci radi obhajamo in praznujemo Marijine praznike. Manj dobro pa je, če bi to praznovanje ostalo po naših cerkvah in ga ne bi vzeli s seboj domov. Gre namreč za vprašanje, kam spada naša vera. Če vera spada samo k praznikom, je to praznična vera. Vendar pa vera spada k vsakemu vsakdanjiku, k vsaki minuti in sekundi našega bivanja in dihanja – podnevi in ponoči. Še spati ne bi smeli brez vere. Samo vera, ki poveže s Kristusom vse, kar smo in tudi kar imamo in delamo, nas lahko ponovno rodi v ljudi, ki pišejo novi Status animarum ali novo Stanje duš.

Vera, ki tega ne počne, ker ne zmore ali noče, ni vera, ampak je samo pripadnost, ki vse dojema kot formalnost, ki ima hipno lahko celo prazničnih pridih in značaj, vendar pa hitro mine. Verska formalnost ne daje življenja, ne prinaša upanja, ker nima v sebi nobene duhovne moči.

Zelo nam je potrebna vera, ki izoblikuje osebe in gradi občestva po Kristusu. Takšno vero pa lahko daje samo Bog. Potrebna je naša prošnja zanjo in tudi veliko dela. V takšni veri smo povsod prepoznavni kot drugačni, vendar ne fanatični. Drugačnost zaradi vere dopušča in spoštuje svobodo, obenem pa opozarja tudi na vse nepravilnosti in zmote o prednosti smrti pred življenjem. Kdor veruje, ne more pristati na nobeno obliko nasilja nad nikomer – ne pred rojstvom in ne po njem. Vera sama po sebi zahteva in brani življenje.

Mnogim ni jasno, zakaj katoliška vera ne dovoljuje splava, evtanazije in drugih oblik nasilja nad človeškim življenjem. Odgovor je čisto preprost: če se katoliška vera odpove obrambi človeškega življenja v vseh fazah njegovega razvoja in v vseh njegovih obdobjih, potem to ni več katoliška vera. Takšno krščanstvo zapade prilizovanju in dobrikanju tistim ideološkim podobam o naravi človeka, ki nimajo nič opraviti s Kristusom in njegovi resnici o življenju.

Katoliška vera si ne more in ne sme dovoliti, da bi zlorabila Kristusa za svoj populizem in promocijo, da bi na tak način bila med ljudmi bolj priljubljena, sprejeta in razširjena. Bolje je, da na koncu zaradi evangelija verujejo samo še majhna občestva, kot pa milijoni, ki bi verovali mimo evangelija. Zaradi vere teh majhnih občestev se bo namreč ohranila resnica o tem, da smo odrešeni s Kristusovo krvjo in vstajenjem od mrtvih in tako postavljeni v novo življenje. In za to življenje smo bili rojeni, v to novo življenje verujemo in zato ga tudi vsem privoščimo in se veselimo, da ga je za vse v neskončnem obilju.

Marija je trdnjava našega življenja. Bila je rojena, da zavaruje naše življenje tukaj na zemlji in ga varno pripelje v Očetovo hišo v nebesih. Gotovo v teh težkih obdobjih občutimo svoje življenje tudi kot 'odisejado', kot nekakšno nevarno pustolovščino, pri kateri ne vemo, kako se bo na koncu vse skupaj izteklo. Vendar nismo Odisej, ki se je boril s svojimi čudaškimi bogovi, se prerekal z usodo in ubijal pošasti in sovražnike ob vrnitvi iz trojanske vojne k svoji ženi Penelopi.

Mi smo Marijini otroci. Smo na poti Kristusovega odrešenja in ne usode; smo ljubljeni od Boga in se nam ni treba bati nikogar. Marija je z nami vedno in povsod – kot mati, srednica, tolažnica in pomočnica.

Kot vedno, si Marija tudi na svoj rojstni dan želi samo naše srce in našo vero. Zato pa smo tudi prišli danes na Brezje.

Marija Pomagaj, radi te imamo. Ne vemo, kaj naj ti voščimo in želimo, saj imaš v nebesih vse. Za tvoj rojstni dan ti zopet zaupamo: vsi mi, tvoji otroci, naj bomo večno s teboj, Mati Marija.

Amen.