Dr. Uroš Perko: Katoliške družine imajo problem: v njih je veliko manipulacije

Za življenje | 05.07.2023, 16:04 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje smo prvič gostili dr. Uroša Perka, prav gotovo pa ne zadnjič. V prvem zapisu oddaje so bila tema najstniki, v drugem pa mladi odrasli moški, starši, predvsem mame, ki sinove in hčere želijo imeti ob sebi, terapije, ločitve in kakšen vpliv ima ločitev na otroke. Kar nekaj »krepkih« je povedal. Preberite zanimiv pogovor ali prisluhnite oddaji v podkastu. Zapis je daljši, lahko najprej preberete poudarke med narekovaji in se potem odločite, ali si je za malce daljše branje vredno vzeti čas. Z dr. Perkom se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Danes se veliko ljudi odloča za obisk terapevta. Kako to?

»Strinjam se z Umbertom Galimbertijem, ki pravi, da danes ni treba vsega nujno zdravit. Danes je moderno, da se vse zdravi, da ima vsak svojega terapevta, da smo zdravi, ko vsi isto mislimo in isto čutimo. Velik problem je, ker danes nismo zmožni prenašati legitimnega trpljenja. Ko nam je malo hudo, bi takoj zdravili. Obstaja fenomen žensk srednjih let, ki v krizah pridejo na terapije, ker je to »moderno«. Ko si v stiski, v krizi in hočeš stvari spremeniti, to ne gre brez motivacije, vztrajnosti, napora, discipline in trpljenja. Alojz Ihan lepo pove, da če hočeš nekaj novega, moraš trgat staro. In to boli. Marsikdo na to ni pripravljen, če stiska ni res dovolj globoka. Pri moških je druga dinamika, grejo na terapijo in mislijo, že samo zato, ker hodijo tja, oni že blazno veliko delajo na sebi, a žal ne naredijo nič. To ne vzame odgovornosti, da je treba stvari spremeniti. Takih, ki so pripravljeni kaj spremeniti, ko so v stiski, pa je že precej manj. Anica Mikuš Kos, starosta slovenske terapije, 86-letna gospa ima zelo prav, ko pravi, da nekaj delamo narobe: vedno več je terapevtov, psihiatrov, psihoterapevtov, psihologov, a vedno več je ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju. Strokovnjaki tega sveta ne bomo rešili, čeprav se nam zdi, da ga bomo. Ljudje imamo notranje sile, ki nam omogočajo, da okrevamo po travmatičnih dogodkih, samo aktivirati jih je treba. Gre za to, da prav živiš, se izobražuješ, da imaš prostočasne aktivnosti, dober odnos, ki »dela«, da imaš športne aktivnosti … Če to aktiviraš, se marsikaj reši samo po sebi brez terapevta.«

Za otroka so starši kot bogovi, ne more sprejeti, da so starši slabi. Čuti se odgovornega za ločitev, saj ne more dojeti, da oče dela nekaj narobe, da je nasilen, grob, butast, karkoli.

Kakšne težave imajo ljudje, ki pridejo k vam?

»Anksioznost, drsenje v panične napade, so nezadovoljni v odnosih, imajo depresivna stanja, jemljejo mamila, pijejo … Zdaj se boste prepričali, da sem Perkov sin iz »Rugljeve šole« (smeh). Glavni razlog vseh naštetih stanj je, da so ti ljudje v 99 % otroci, ki so jih mame zlorabljale za zadovoljevanje svojih potreb in jih ne spustijo iz svojega krila. Kup žensk danes je lahko tudi upravičeno nezadovoljnih, razočaranih, jeznih, moški se od takih žensk umikajo, one v tej nezadovoljnosti, razočaranosti otroke prilepijo nase. Ne samo, da mame nase prilepijo sinove, ampak tudi hčere, s katerimi tekmujejo, jim zavidajo, ko odrastejo, postanejo zanimive in lepe. Matere zavzamejo vlogo žrtve in hčeram priskutijo ves moški svet v smislu: Na moške se ne moreš zanesti, so nesposobni, spolnost je ena sama muka … In potem si te hčere dobijo točno takega »deca«: nesposobnega. Matere so ob tem privoščljive, češ, sem ti rekla, da bo tako. V ozadju je kup sramu, sramu svojega telesa, ne morejo se sprostiti v spolnosti ...«

Če oče pije, lahko ključno vlogo odigrajo stari starši in oni prevzamejo ljubečo vlogo, nudijo varnost. Mnogo posameznikov pove, da so jih prav stari starši rešili, da so ostali nad vodo.

Kako je s sinovi?

»Dobiš kup fantov, ki so že mladi moški na vrhuncu svojih moči, a ti reveži so mencači, bi rekel Rugelj, nič ni iz njih, ne morejo se ločiti od mame, osamosvojiti, ker jih matere dušijo, ne spustijo. Človek ne more biti nedejaven, sploh mlad. V sebi ima moč, da deluje, da bi svet preoblikoval, ima sposobnost, da usmerja voljo, da doseže cilj. Če zaradi strahu, šibkosti tega ni sposoben, ne deluje, je impotenten in trpi. Veste, koliko je primerov depresije. Danes se sprašujemo, kaj je narobe z otroki, da je toliko duševnih motenj, depresij. Cele dneve so na telefonih, nič jim ni treba narediti, vse delajo drugi namesto njih, s tem se uniči njihova ustvarjalnost. Strokovnjaki se vedno sprašujejo, zakaj je nekdo slabo. Slabo si samo po sebi, treba pa je nekaj narediti, da si dobro. Danes otrokom ni treba nič narediti, zato je normalno, da niso dobro. Mlad je depresiven, blokiran, vse namesto njih naredijo matere, samo, da se ne bo sinčku kaj zgodilo. Velikokrat v roke dobiš depresivnega mladega človeka, ki ga komaj aktiviraš, da končno zbere moč, da se bo umaknil, se preselil, dobil službo, malo zaživel, pa jim matere takoj »nabijejo krivdo«, da to pa ne more, da bodo potem same. Če smo že na katoliškem radiu, naj povem, da imajo krščanske družine velik problem, v njih je veliko manipulacije. Matere »nabijajo« ubogim mladim hčerkam občutke krivde, če hočejo kam za vikend, če imajo fante. Sklicujejo se na moralo, na Božjo zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, Bog vse vidi in vse ve, potem pa te uboge punce drsijo v panične napade … Težko je z dekleti, ki so »pridne«, ki naredijo vse, kar se jim reče, potem pa pridejo pri 35 letih na terapijo in je cela štala. Pri mladih fantih pa, če so kolikor toliko testosteronski, mora biti oče tisti, ki zahteva red, disciplino in vzgaja.«

So pari, ki so na tem, da razpadejo, pa se po terapijah blazno dobro poberejo, živijo zgledno, zadovoljno, ljubeče skupno življenje. Konflikte rešujejo doma, izredno pomembno je, da imajo urejeno intimnost.

Približno koliko časa je treba hoditi na terapijo, da se pozna?

»Pari srednjih let, ki hodijo na terapijo, lahko še marsikaj rešijo. V enem letu se nič ne naredi, nevroznanost potrjuje, da bi bilo potrebno tisoč ponovitev, da se spletejo nove nevronske mreže in druge povezave, to je približno 3 leta, da se spremembe utrdijo. Tudi v komunah z odvisniki traja program tri leta. V treh letih se ponavadi stvari postavijo na mesto. Če pride mož alkoholik, v treh letih par ponavadi zaživi res kvalitetno v primerjavi s prej. V treh letih je mož kar dobro »zrihtan« in živi konkretno, žene pa rabijo nadaljnjih 3, 4, 5 let terapije, mnoge žal že prej pobegnejo. So pari, ki so na tem, da razpadejo, pa se po terapijah blazno dobro poberejo, živijo zgledno, zadovoljno, ljubeče skupno življenje. Konflikte rešujejo doma, izredno pomembno je, da imajo urejeno intimnost. Ne zdrži, da rečejo: Smo super, ampak seksali pa nismo že dve leti. Ali pa na terapijo pridejo pari, ki se mučijo, tam vidijo, da ne bo šlo in se ločijo. Tudi to je lahko razbremenitev. Kljub temu, da zakomplicira neke stvari, je lahko bolje. Tisti pari, ki ne pridejo na terapijo, vse potlačijo in en drugega gnjavijo, sekirajo, grizejo, nagajajo, se pritožujejo, potem eden od njiju umre, pa hodi drugi še 10 let jokat na grob, ker ne more brez te dinamike. Grozno je živeti v ne-odnosu, kjer je veliko neizrečenega, sploh, če so v njem še mali otroci.«

Danes je veliko mladih moških na vrhuncu svojih moči, a ti reveži so mencači, bi rekel Rugelj, nič ni iz njih, ne morejo se ločiti od mame. Človek ne more biti nedejaven, sploh mlad. V sebi ima moč, da deluje, da bi preoblikoval svet. Če zaradi strahu, šibkosti tega ni sposoben, je impotenten in trpi. Veste, koliko je primerov depresije med mladimi!

Zakaj je v zadnjem obdobju toliko ločitev?

»Ločitve so malo tudi odraz današnjega časa, noben ni navajen kaj potrpeti, kaj dosti narediti, da bi bilo boljše. Danes se ljudje niti ne poročajo in je potem čisto enostavno iti narazen. Se malo zaljubimo, upamo, da bo z novim partnerjem vse bolje, a zaradi primarnih vzorcev ko vstopamo v nova razmerja, vedno dobimo istega partnerja in se ista situacija samo še hitreje ponovi. Mnogo drugih, tretjih zakonov gre še prej narazen kot prvi. Ko razpadejo družine, odrasli pogosto nismo najbolj zreli, nekdanja zakonca tekmujeta, kdo bo boljši do otroka, redki pa naredijo, kar je najbolje zanj. Če oče pije v primarni družini, lahko ključno vlogo odigrajo stari starši in oni prevzamejo ljubečo vlogo, nudijo varnost. Mnogo posameznikov pove, da so jih prav stari starši rešili, da so ostali nad vodo.«

Če nekdo noče na zdravljenje, je treba narediti nekaj, kar je mnogo težje: obrniti puščico vase in se vprašati, kaj lahko spremenim pri sebi, da bo drugače. Na to imamo vpliv.

Kakšna škoda je za otroka, če gresta starša narazen in si vsak ustvari drugo družino?

»Če so starši korektni, se te zadeve lahko dokaj neproblematično spelje. A otrok vseeno doživi neko izgubo. Za otroka so starši kot bogovi, zanj so oni edino merilo, po katerem se ravna. Otrok ne more sprejeti, da starši lahko delajo nekaj narobe, da so slabi. Čuti se odgovornega za ločitev, saj ne more dojeti, da oče dela nekaj narobe, da je nasilen, grob, butast, karkoli. Ko se starša ločita, se vzgoja v dobršni meri neha, ostaja pa zgled, da vsak od staršev živi korektno in kaže s svojim življenjem, kakšna je pot, da se ta otrok lahko orientira in da mu je kasneje lažje. Zagotovo pa ločitev pusti posledice. Ko otroci odrastejo, je prav, da se neke stvari pove, da se kot starš opravičiš, pojasniš, kako je bilo, vzpostaviš lep odnos dveh odraslih. Je pa to komplicirano. Treba je res narediti vse, da par ostane skupaj, sploh, ko so v družini še mali otroci.«

Strokovnjaki tega sveta ne bomo rešili. Ljudje imamo notranje sile, ki nam omogočajo, da okrevamo po travmatičnih dogodkih, samo aktivirati jih je treba. Gre za to, da prav živiš, se izobražuješ, imaš prostočasne aktivnosti, dober odnos, ki »dela«, da imaš športne aktivnosti … Če to aktiviraš, se marsikaj reši brez terapevta.

Kako pomagati človeku, ki noče pristopiti k zdravljenju odvisnosti?

»Vsi bi pomagali ljudem, da bi nekaj spremenili. Ne gre. Če nekdo noče na zdravljenje, je treba narediti tisto, kar je mnogo težje: obrniti puščico vase in se vprašati, kaj lahko spremenim pri sebi, da bo drugače. Na to imamo vpliv. Ponavadi pripelje žena moža alkoholika, starši otroka, ki kadi marihuano. Ampak ta dva ne čutita, da imata problem. Kadarkoli je možu težko, malo popije, otrok si zvije joint in si tako olajša bolečino. Žena ima problem, starši imajo problem in morajo svoj problem začeti reševati, spremeniti svoja stališča. Ne otrokovega, ne moževega. Kaj lahko naredim, da bo drugače? Postavim pogoje, meje: Imaš vso podporo, smo zraven, zahtevam pa, da greš na to zdravljenje. On izbere, a bo nekaj naredil, da bo ostal z ženo, ali ne. Vsak posameznik mora pri sebi začeti delati spremembe. Če nekdo tega noče, ga ne boš spremenil.«

Vabljeni k poslušanju pogovora!