Dr. Uroš Perko: Normalno, da dela neumnosti, saj je najstnik!

Za življenje | 29.06.2023, 15:32 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje smo prvič gostili dr. Uroša Perka. Priimek nam je iz sobotne oddaje Za življenje sicer znan, ime pa niti ne. A vaša misel je pravilna. Uroš je sin dr. Andreja in ddr. Verene Perko, ki sta redna gosta oddaje Za življenje. Pogovor boste lahko prebrali v dveh nadaljevanjih. V prvem delu se bomo ob začetku počitnic »ukvarjali« z mladimi, z najstniki, za katere dr. Perko pravi, da se morajo upirati: »Nočeš najstnika, ki se ne upira, ki je samo priden, to kaže na večjo patologijo kot upor. Ko pa gre čez rob, je treba reagirati.« Več lahko preberete v zanimivem pogovoru ali prisluhnete oddaji v podkastu. Če imate v družini najstnika (otroka, vnuka, pravnuka), ki vam kravžlja živčke, si le preberite tale članek! Morda vam bo kaj bolj jasno. Če nimate časa, preberite vsaj poudarke med narekovaji. Z dr. Perkom se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Najstnik se mora upreti. Z uporom spoznaš samega sebe, vidiš, kdo si, da se lahko sam odločaš. To je neka pot k svobodi, hkrati pa tudi k odgovornosti.

Nadaljujete delo, ki ga je od dr. Ruglja prevzel vaš oče …

»Sem specializant geštalt terapije, pri očetu sem se učil mnogo let, nezavedno pa že pri dr. Ruglju, ko sem bil vključen v terapije. Vodim skupine po socialno andragoški metodi, delam pa tudi individualno po geštalt terapiji, kar me razlikuje od očeta. Mnogi bodo rekli, da je enostavno, ker mi je oče tlakoval pot in do neke mere to drži, saj je tako lažje priti do ljudi, so pa čevlji, v katere sem stopil, kar veliki. Dr. Rugelj je ta program vpeljal, oče ga nadaljuje, metoda, ki je unikum v današnjem prostoru, pa je enaka. Težko bi rekel, da je psihoterapevtska. Načeloma je bila namenjena alkoholikom, izkazalo pa se je, da je učinkovita tudi za ljudi z drugimi težavami. Bistvo je, da spremenijo način življenja. Metoda zahteva red, disciplino, delo: tek, branje, hojo v hribe, sestanke, biblioterapijo … Vse našteto znanstveno dokazano deluje. Večina terapevtov v individualnem delu ne zahteva reda in discipline, saj če to zahtevaš, moraš tudi sam to delati.«

Danes se govori samo še o sočutju, ki je dobro za dojenčke, do najstnika pa ne moreš biti samo sočuten, sploh, če dela neumnosti, neumnosti pa normalno, da dela, saj je najstnik.

Mladi radi hodijo na zabave, starše pa skrbi, kje bodo, kaj bodo pili, užili … Od teh otrok ne dobimo prav veliko odgovorov ...

»Generalni problem je, da se povsod vmešajo odrasli. Otroci so projekti odraslih, ki izpolnjujejo visoka merila staršev, niti proste igre nimajo več, da se vanjo ne bi vmešali starši, ki uboge najstnike nadzorujejo na vse načine. Starši ne zmorejo razumeti, da mora imeti tudi najstnik svoje skrivnosti. Na to, a bo otrok pil alkohol ali kadil, starši nimajo kaj dosti vpliva, morajo pa postaviti jasna stališča in meje, ter se jih držati, česar največkrat ne zmorejo. Otrok malo pojokca, starši ob tem trpijo, imajo kup priročnikov, kaj in kako je treba narediti, da so samo še bolj zmedeni. Danes se govori samo še o sočutju, ki je dobro za dojenčke, do najstnika pa ne moreš biti samo sočuten, sploh, če dela neumnosti, neumnosti pa normalno, da dela, saj je najstnik. Ko imaš 20-, 25-letnike, ki v najstništvu ne opravijo separacije, individuacije, ki jih mame ne spustijo izpod krila, oni ne vejo, kdo so, kaj so, kaj so njihove želje, kaj je njihov smisel in pride do popolnega nihilizma, ko je vse skupaj samo sebi namen. Groza je gledati take 25-let stare moške na vrhuncu svoje moči. Najstnik se mora upreti. Upor je kot Božji načrt. Z uporom spoznaš samega sebe, vidiš, kdo si, da se lahko sam odločaš. To je neka pot k svobodi, hkrati pa tudi k odgovornosti.«

Najstnik rabi občutek, da mu zaupaš, da bo vse v redu. Potem tudi je. Niti približno ne gredo stvari tako, kot bi si starši želeli, ampak če ni neke res hude patologije, otroci vedno zrastejo dobro, čeprav izberejo precej drugačno pot, kot želimo starši.

Kaj mislite s tem, da se najstnik mora upreti?

»Želiš, da se najstnik upira. Nočeš najstnika, ki se ne upira, ki je samo priden, to kaže na večjo patologijo kot upor. Ko pa gre čez rob, je treba reagirati. Takemu najstniku na pamet ne pride, da bi karkoli spremenil, zato mu je treba dati jasne, odločne meje, kar ni nobena grobost. To se da mirno, odločno narediti. Problem pa je, ker so starši zmedeni. Kup priročnikov imajo, ki se krasno berejo, v praksi pa nič ne gre. Imaš 3, 4 otroke, vsak je drugačen. Ko se končno oče nekaj odloči, je pa negotov. To je smrt za otroka. Erik Erikson je že 50 let nazaj pisal, da je ključno, da kar se oče odloči, prepove, da ne glede na to, a je to dobro ali ni, da je najbolj pomembno, da je globoko telesno prepričan, da je tisto, kar je naredil v določenem trenutku, najboljše za otroka.«

Starši ne zmorejo razumeti, da mora imeti tudi najstnik svoje skrivnosti. Na to, a bo otrok pil alkohol ali kadil, starši nimajo kaj dosti vpliva, morajo pa postaviti jasna stališča in meje, ter se jih držati, česar največkrat ne zmorejo.

Ko gredo najstniki sami ven, rabijo občutek, da jim starši zaupamo.

»Sinovom pri 17-ih, 18-ih letih pripada, da se zabavajo. Stalno preverjanje mam, ki so negotove, se bojijo, jim je težko … Vmešati se mora oče, ker on razumsko to lažje naredi. Saj oba skrbi, ampak oče lažje dá ta čustva na stran. S tem daš najstniku veljavo, on rabi občutek, da mu zaupaš, da bo vse v redu. Potem tudi je. Perko starejši bo znal povedati, da niti približno ne gredo stvari tako, kot bi si starši želeli, ampak če ni neke res hude patologije (pa žal velikokrat je – izhaja iz primarnih družin), otroci vedno zrastejo dobro in so dobro, čeprav izberejo precej drugačno pot in na precej drugačen način, kot si starši želimo.«

Vabljeni k poslušanju oddaje.