Kakor dolgo bomo peli, tako dolgo bomo

Slovenci po svetu 21. 05. 2023, 09:50 Matjaž Merljak

Edini slovenski duhovnik na zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja je 84-letni Stanko Trap. V mašnika je bil posvečen pred 56-imi leti. Med Ziljani je že 46 let. V prvi vrsti je duhovnik, ki sledi novomašnemu geslu: “Veselje v Gospodu je naša moč.” Zelo močno pa njegovo poslanstvo prepletata kultura in skrb za ohranjanje običajev Ziljske doline.

Na avstrijskem Koroškem, zahodno od Beljaka, v Zilski dolini sem posnel tokratno oddajo. V župnišču na Bistrici na Zilji, ki je skoraj pol stoletja deluje "Stanko Ziljski". Tako se podpisuje širokogruden, velikodušen, ljubezniv župnik, ki je pri svojih osmih in še malo življenjskih križih "moderen s svojim pogumom za resničnost", "stolp, ki omogoča orientacijo, kaže pravo smer, daje svetlobo in toploto".

Pogovor začneva pri otroštvu, ki ga je preživljal v Podjuni in ga je zaznamoval izgon očeta v nemško vojsko in smrt na bojišču. Stanko je bil takrat star dve leti. Mama je vzgajala pet otrok in jih oblikovala v veri, kulturi in ljubezni do slovenskega jezika. Dobri duhovniški zgledi, še posebno maminega strica Avguština Čebula, so Stanku kazali pot v gimnazijo na Plešivec in nato v bogoslovje v Celovec. Leta 1967 je bil v druži še devetnajstih drugih mladih mož posvečen v duhovnika.

Čeravno je vzdušje med Slovenci in Nemci boljše in rajši pojejo slovenske pesmi, kot nemške, slovenščina nazaduje.

Štiri leta je bil kaplan v Šentjakobu v Rožu, ob dobrem župniku Kariclu se je navdušil za kulturno življenje. Med župnikovanjem na Kostanjah nad Vrbskim jezerom se je zbližal z Drabosnjakovo dediščino. Sledilo je leto 1977 in prihod na Bistrico na Zilji, kjer je ostal do danes.

Maše, molitve, obiski bolnikov, poroke, krsti, pogrebi. Vse to je že več kot pol stoletja na njegovem urniku. Nekaj pa se spremenilo. Zdaj je duhovnik tisti, ki mora iti do ljudi, včasih je bilo obratno. Jeseni bo sicer prišel drug duhovnik, a Stanko bo ostal z ljudmi, ki jim je že toliko let zvest. Ljudje imajo v sebi namreč še vedno željo po duhovnem.

Po nesreči živim bolj zavestno, sem kot duhovnik bolj zagnan in hvaležen Bogu, da lahko delujem in pomagam ljudem.

Veliko se je spremenilo tudi glede vzdušja med ljudmi, ko zadiši po slovensko, ko se zasliši slovenska beseda. Uporaba slovenščine nazaduje. A ljudje, če tudi so iz večinskega naroda, raje prisluhnejo slovenski pesmi.

Iz Ljubljane in Celovca se sliši veliko pozivov, naj v Ziljski dolini ohranijo slovensko kulturo, jezik, narečje, petje, običaje. To je lahko reči. Iz daljave se stvari vidi drugače. A Stanko Trap se je vsa leta prizadeva za ohranjanje vsega, kar ima slovenske korenine. Bil je v pomoč številnim raziskovalcem ziljske dediščine, od petja do noš in običajev.

V zahvalo za vsa tovrstna prizadevanja je leta 2014 prejel Tischlerjevo nagrado. Ta je letos spet romala v Ziljsko dolino, k manjšini v manjšini, ki meji še na eno manjšino, Slovence v Kanalski dolini. Stanko Trap ima stike tudi z njimi, saj so vsi veliki garači.

Velika preizkušnja v njegovem življenju je bila prometna nesreča leta 2008, v kateri so življenje izgubili vsi trije njegovi sopotniki, tudi njegova gospodinja Lonca. Globoka rana ga je še bolj povezala z ranjenim in križanim Kristusom.