FOTO: Romanje v Habsterdick - spomini in danes, na krovu Titanika

Grki so v komponenti časa dobro ločevali med časom cronos, fizičnim časom, ki se je meril s peščeno uro in danes z vsemi možnimi urinimi mehanizmi in napravami in časom kairos, ki je vseboval priložnost, dogodek, slovesnost. Romanje, kakršnega pozna sleherni kristjan, je ravno to drugo poimenovanje časa. Vzamem si čas zase, za Boga, za Marijo ... in grem na pot novemu dogodku naproti. Kot 13-letni mladostnik se spomnim prvega in zadnjega romanja v Habsterdick pred odhodom v malo semenišče v Vipavo jeseni istega leta 1972. Iz Cite Chapelle naju je z mamo pripeljal do Habsterdicka moj birmanski boter Justin Jamšek. Pred cerkvijo naju je z mamo odložil in se vrnil zvečer istega dne po naju. Mama je že dan predtem spohala domačega zajca, skuhala jajca, ki so jih znesle domače kokoši, narezala kruha in v 75 cl steklenico piva, ki jo je izpraznil oče, ko se je vrnil od težkega rudarskega dela, nalila črnega vina. Ne, to ni bil noben Bordeaux. To je bil naš domači pridelek. Rekli smo mu kar ’Dizenčan’. Sadike je očetu dal brat Janez iz 20 km oddaljenega Diesena.

Nad kokošnjakom se je ta trta mogočno razprostirala. Kokoši so imele v letni vročini senco, v jeseni pa smo ga obrali, skrbno očistili vseh gnilih jagod, ker je bila ta trta strašno občutljiva na dež, ga sprešali in dali v lesen hrastov sod, za katerega je poskrbel drugi očetov brat Miha. Spomnim se skrbnega pomivanja in žveplanja soda, ki je v kleti našega bloka kraljeval ob velikem kupu črnega premoga, ki nam ga je prevoznik Martin vsako leto v poletnem času pripeljal. Zakaj ravno poleti? Zato ker so premog tehtali in ga je bilo veliko več kot v času zime ali hujših deževnih nalivov, ko se je slednji napojil vsaj deloma z vodo. Moj oče je imel pravico vsako leto od rudnika dobiti tri tone in pol tega črnega, mastnega premoga. Moralo ga je biti dovolj za vse leto. Uporabljal se je za kuho in hkrati za gretje. Vsak stanovalec bloka je imel dva dimnika … No, to vino, ki smo ga doma pridelali, so lahko pili v zmernih količinah tudi otroci, saj je bilo le toliko alkohola v njem, da se je komaj obdržalo kot vino. Boljši pa je že bil od nekdanjega zaplaškega cvička.  

Dan bo dolg ... Ob 10. uri smo v Habsterdicku pričeli s slovesno sveto mašo. Kdo jo je vodil, se ne spominjam, navzoč je bil gospod Grims in dobro se spominjam tudi gospoda Cirila Turka, ki je med mašo snemal s kamero. Zbralo se nas je toliko slovenskih romarjev, da nismo imeli vsi prostora. Kot mladostnik sem stal celo mašo ob ograji, ki še danes obdaja oltarno mizo in to prav stisnjen in obdan od vseh koncev. Tudi mama je stala. Veličastno ljudsko petje me je prevzelo. Toliko Slovencev ob domači podobi Mariji Pomagaj, ki smo jo imeli tudi v naši sobi na Zaplazu, predno smo pred osmimi leti odšli v Francijo. Šla je z nami, kot z vsemi našimi rojaki po vseh celinah sveta. Veličastno je bilo, slovesno, a hkrati dojemljivo. Naše je bilo ... Po maši se spominjam, da so nekateri šli v gostilno na kosilo, zopet drugi v šolsko dvorano poleg cerkve. Dolgo časa so vstopali v to šolsko stavbo. Z mamo sva se ustavila v parku na zeleni leseni klopci. Pogrnila je prtiček, zložila iz košare dobrote. Spomnim se, čeprav nisva bila edina, da mi je bilo malce nerodno. Piknik na prostem, ali smo tako revni? Na hitro sem pojedel, kot da bi kradel.  

Veličastno ljudsko petje me je prevzelo. Toliko Slovencev ob domači podobi Mariji Pomagaj.

Gotovo sem mamo prizadel s svojimi pubertetniškimi zahtevami. Spomnim se odgovora, ko mi je pojasnjevala, da ko so doma ljudje peš iz oddaljenih krajev romali na Zaplaz, so tudi nosili hrano s seboj. Ta prizor, na katerega sem se v svojem življenju neštetokrat spomnil, me po občutku krivde v duhu poveže s Cankarjevo Skodelico kave. Oče je vseh dobrih devetnajst let trdo delal. Ko sem šel v Slovenijo na študij, ni bilo nobene štipendije, profesorje in bivanje v Vipavi je bilo potrebno plačevati ... Ob vsem tem pa je pripravljal svoj povratek nazaj v domači kraj in kupoval zemljo, hišico, gozdiček, pašnik, vinograd ... Nepotrebnih izdatkov ni bilo. Na vrtu je bilo prav vsega, v hlevu so bili prašiči, koze, zajci, purani, race, kokoši ... Manjkala je samo krava. Oče je po ’šihtu’ iztrebljal grmovje in spreminjal v obdelovalne njivice. Lastnik je bil rudnik, ki je dovoljeval vsakovrstno delo na tej zemlji, izključena pa je bila vsaka trda gradnja. Naše utice so zato bile bolj podobne kakšnemu indijskemu predmestju. Iz odpadnih materialov, predvsem pločevin, se je dograjevalo in prekrivalo. Spominjam se, da je oče naklal iz ahacijevih debel plohe, s katerimi je naredil svinjak. Dolgi žeblji so bili iz rudnika ... Če tokrat njega ni bilo v Habsterdiku na romanju, je zato, ker je vse skupaj trajalo cel dan, prašiči bi razmontirali svinjak in potrebno bi jih bilo loviti po celi koloniji. Jedli so ob uri, tudi oni. Če tega nismo upoštevali, so dali vedeti, da so oni gospodarji časa in zahtev.... Prašiči žal niso poznali ne delavnikov, ne praznikov. 

Ob treh popoldan smo se ponovno dobili v okrogli Marijini cerkvi v Habsterdiku. Slovesne pete litanije, izpostavljeno Najsvetejše, veliko kadila, ogromno svečk. Toliko novih, neznanih obrazov, pa vendar govorijo naš jezik, naši so ... Lepa si, lepa si, roža Marija in pa Mati Marija na tuje je šla .... 

Leto 2023 – 51 let pozneje se bomo ponovno zbrali ob isti podobi, ki je bila pred menoj, ko sem bil še otrok.

Brez občutka, da smo na krovu Titanika, čeprav leta marsikomu igrajo zadnjo pesem življenja. Po jutranji kavi sva se z gospodom škofom postavila ob mlin za zadnjo spominsko sliko in po širokih, hitrih cestah dospela do Habsterdicka. Ne da bi vedel, je škof Anton zapeljal svoj jekleni konjiček ravno tja, kjer je bila nekoč v parku lesena klopca, na kateri sva z mamo jedla romarsko malico. Danes je namesto zelenice in klopi veliko avtomobilsko parkirišče. Ob četrtkih pa se spremeni v tržnico ali kar jo še ostane. Od pločnikov in uličnih vogalov že odmeva slovenska pesem. V zakristiji nas pričakajo generalni vikar škofije Metz Sebastjan Klam, dekan Forbacha Laurent Pidolle, župnik Stiring-Wendla David Chaudey, dekan mesta Merlebach Franck Wentzinger, poljski duhovnik Stanislas Sokol, novi duhovnik Rafael iz Toga, Gerard Zawadski iz Belle Roche, Philippe Boisse dekan Metz Bornya, ki je nekoč v semenišču kot sošolec narisal brezjansko Marijo, ki je sedaj v naši slovenski kapeli v Merlebachu. To sliko je blagoslovil v Merlebachu na prvi maj leta 1982 Ignacij Čretnik, še predno smo kupili nove prostore misije. Marija nas je vodila, zato je bila pred nami in tudi ona čakala na dom, na kapelo. Iz Bruslja se je prismejal sobrat Zvone Štrubelj. Hvala, za tvoj današnji trud, za prevoženo pot, in za pastoralno delo v pariškem kamnolomu. Župnik David je osebno kolekcijo plaščev prinesel, da smo tako bili ob oltarju vsi enako oblečeni.  

Marija nas je vodila, zato je bila pred nami in tudi ona čakala na dom, na kapelo.

Ob orglah se nameščata že kontrabas in harmonika. Naš organist Jacky že pridno igra na orgle. Pevci Jadrana in zbora Stanka Grimsa so ponovno združeni, kot dan prej v Freymingu. Bruno v slovenski narodni noši že drži bandero, pripravljen za vstop. Ura je deset. Procesija se vije, medtem ko iz okroglega svetišča slovesno odmeva pesem iz vseh grl Spet kliče nas, venčani maj.... Najprej vse pozdravi krajevni župnik David, nato spregovori kot vsako leto, predsednica društva Jožica Curk. Slednja redno namenja poleg šopka rdečih nageljnov in rožmarina še šopek dobrih besed duhovniku, ki ob vsakem romanju prišteje še eno leto pastoralnega delovanja več, saj je ravno prvi maj dan obletnice nove maše. Hvala, gospa Jožica, za petindvajsetletno vodstvo društva prijateljev slovenske katoliške misije v svojskem duhu, ki je tako prepoznavno in tako drugače od drugih. Če ob nagovorih rad uporabljam za Vas izraz druga mati, ni to izposojeni okrasni pridevek, temveč odsev tega, kar čutimo do Vas. Hvala za vso podporo, skrb in ljubezen, za kar Vam je urad za Slovence v zamejstvu in po svetu izdal priznanje in zahvalo v nedeljo 30. aprila v Freymingu.  

Pri pridigi, na začetku katere je ponovno v imenu vseh slovenskih škofov prenesel pozdrave iz domovine, se je škof Anton Jamnik, ki je vodil to romanje, tako lepo približal našim delavcem, ki so nekoč v rudniku črnega premoga služili beli kruh ravno z likom svetega Jožefa delavca. Romarska središča so odsev potrebe po poglobitvi vere ob srečanju z Marijo. Habsterdick so tako postale francoske Brezje. Pri tako lepem nagovoru je izpostavil slovensko ljubezen in globoko zaupanje do Marije, ki razume, sprejema, tolaži. Omenjal je nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Ko je šlo za odcepitev od nekdanje Jugoslavije in je bila usoda Slovenije po zahtevi samostojnosti neznana, je po končanih napetostih in konfliktih nadškof Šuštar šel na Brezje, da se kot romar Mariji zahvali. V knjigo je zapisal preproste besede, ki vse povedo: »Marija je pomagala, pomaga in bo pomagala.« V tem zaupanju se tudi danes bližamo njej, ki uslišuje prošnje na tem kraju, kjer ji je gospod Stanko Grims pred davnimi desetletji zaupal izseljence vzhodnega dela Francije. Predno nas je ponovno izročil v Marijino varstvo, je podal tri besede, ki so velikega pomena za vsakega človeka in slehernega kristjana: hvala, prosim in oprosti. Te preproste besede, ki vnesejo v naše življenje veliko dobrega in plemenitega, naj bodo naše vodilo na nadaljnji poti našega osebnostnega, zakonskega, družinskega in skupnostnega življenja. Opozoril nas je, da digitalizirani svet s svojimi ekrani ne bo nikoli zamenjal človeškega pogleda, pogovora, topline izrečene besede ...

Ubrano petje, globoka in iskrena molitev, posnetek pred cerkvijo in zopet, kot prejšnji dan v Freymingu smo bili dve uri okrog naše Matere, ne da bi se komu mudilo, ne da bi nas cronos preganjal. Čas se je zaustavil. Hvala, gospod škof, da ste nam ponovno vnesli svežino slovenskega duha. S škofom Leničem imata veliko skupnega, predvsem pa bistvo vere, ki jo podajata na tako oprijemljiv in način, ki je našim ljudem dostopen. Niste se ustrašili poti. Naj vam Bog povrne za to nesebično naklonjenost do prebivalcev mlina, misije in vseh vernih in manj vernih, ki ste jih v teh dveh dneh srečali v našem departemaju Moselle. 

Marija je pomagala, pomaga in bo pomagala.

Ob 12.30 smo pričeli pod streho misije s skupnim kosilom. Bili smo v vseh prostorih in okušali dobrote slovenske juhe s testeninami gospe Fani, glavne jedi prašiča na ražnju, ki so ga priredili naši prijatelji iz Jadrana pod vodstvom naše kuharice Kristine Kukovič. Slastna peciva in jubilejne torte so zaokrožile naše prijetno druženje. Ob 15.30 nas je v kapeli svetega Jožefa že čakal zbor Jadran z novim ukrajinskim dirigentom Sergejem Malkovom. Marijine in narodne pesmi so odmevale od sten tisočerih kamnov. Hvala vam za to vsakoletno tradicionalno darilo. Malo po 16. uri je pete litanije vodil sobrat Zvone Štrubelj, ki vedno v pesmi, tokrat ’na poti v Emavs’ nagovori naše rojake. Hvala za tvoj duhovni doprinos dnevu, ki se je končal v družbi pevcev Jadrana, katerim smo razdelili sendviče, kavo, penino in tudi sladkih dobrot ni zmanjkalo. Ob utrujenost je bila navzoča toda moč prijateljstva. Skupna volja je tudi tokrat pokazala, da je imela zadnjo besedo. Bog plačaj vsem številnim akterjem in gostom tega vseslovenskega romanja in še posebno našemu škofu Antonu Jamniku. 

Na kolenih naših mater smo se naučili lepe, iskrene, osrečujoče besede hvala. To hvaležnost vračamo najprej našim zemeljskim materam, med katerimi ima Marija posebno mesto. Če smo to hvaležnost izrazili na poseben način 30. aprila v Freymingu, ko sem bil kot duhovnik izbran, posvečen in poslan izseljencem in domačinom Lorene, smo Slovenci še bolj vidno združeni na prvi maj na naših francoskih Brezjah v Habsterdicku. Naj tako ostane še dolga leta.