Radijski misijon 2023 – 5. pogovor: Bog - ovira ali izvor naše svobode? #VIDEO

Radijski misijon 2023 | 30.03.2023, 16:51 Uredništvo Radia Ognjišče

Božji pogled je ljubezen do konca, ker samo takšna ljubezen sina lahko sprejme na takšen način kot ga je. Človek bi takšnega sina vsaj posvaril. Toda kako, da bo pravilno razumel svobodo v Bogu? O tem in še mnogih drugih vprašanjih, ki se porajajo ob prebiranju prilike o izgubljenem sinu, tudi o napakah posvečenih oseb, o zakramentih in o grehu, se danes pogovarjamo z nadškofom Marjanom Turnškom.

Odlomek iz Svetega pisma (Lk, 15):

»Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. 21 Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Zakaj si mnogi Boga predstavljajo kot policaja?

Pri otrocih pogosto vidim, da še vedno pojmujejo Boga, ki je policaj, ki kar gleda, kje bo kdo kaj narobe naredil... Popolnoma napačna podoba Boga. Bog sploh ne gleda, kje mi narobe delamo. Ker kot pravi sveto pismo, njega ne zanimajo naši grehi! On jih vrže daleč stran za svoj hrbet, pravi Izaija. Vreči za hrbet pa pomeni odpisati! Njega zanimamo mi, tisto, kar je dobro v nas. Kako se bo to razvilo?

O izgubi občutka za greh?

Ena izmed dimenzij, zakaj danes ljudje težko govorijo o grehu, pa tudi da pravijo, da greha ni več, je ta izguba občutka za greh. Vse je dovoljeno, pač vse je od mene odvisno. To je ta vidik individualizma pa subjektivizma, ki pripeljeta potem do relativizma, da tako ali tako nič ne moremo ugotoviti, ne vemo, kaj je res, kaj ni res, če pa nič ne vemo kaj res, potem pa lahko delamo vse, kar hočemo ... To je tak proces, ki je zorel v zadnjih stoletjih in danes izbil na dan v taki močni obliki na dan ... Če se zdaj vprašamo, kaj je to greh. Malo sem že omenil, da ne smemo preveč na lahko vzeti greha. Tudi pri spovedi: sem naredil to, to sem rekel, to sem mislil ... ker je greh kot takšen duhovna resničnost, negativna duhovna resničnost, mora imeti zunanje izraze. In zdaj greh dobi zunanji izraz v besedi, v mislih, v dejanju.

Še bolj nam bo jasno, če to primerjamo z ljubeznijo. A je ljubezen beseda, a je ljubezen misel, a je ljubezen dejanje. Ni, ampak ne moremo pa ljubezni drugemu izkazati brez vsega tega. Potrebno sredstvo za izraz ljubezni. In enako se izraža, bi lahko rekli, tudi greh, ta negativna duhovna resničnost. Ker smo simbolna bitja, samega sebe izražamo preko simbolov. Ti simboli so pa besede misli in dejanja. Zato ne moremo reči, da je greh to, da sem o enem človeku slabo mislil! Ne greh je zakaj sem o enem človeku slabo mislil!

Vabljeni, da pogovoru prisluhnete v celoti.