Cene Prevc: »Če mi bo Bog dal otroke, jih bom zagotovo vzgajal v krščanskem duhu!«
Radijski misijon 2023 | 27.03.2023, 12:16 Jure Sešek
V času naše športne oddaje smo v misijonskem ponedeljku gostili smučarskega skakalca Ceneta Prevca. Ekipni olimpijski podprvak, zmagovalec posamične in petkratni zmagovalec ekipne tekme svetovnega pokala v smučarskih skokih, je o teži »hude konkurence doma« dejal: »Radi se pošalimo, da se je nekajkrat zgodilo, da si bil med desetimi najboljšimi na svetu, pa vendar še vedno tretji v domači hiši.« Res je, vedno znova spoznavamo, da bo težko preseči družino Prevc.
Zaveda se izjemnega pomena vzgoje
Cene pravi: »Tudi zaradi družine, družinskih članov, ki so bili precej tekmovalni in uspešni, smo se navadili, da je po vsakem tekmovanju treba gledati naprej.«
Zaveda se izjemnega pomena družine, vzgoje staršev: »Družina je vse! Kaj nam je vsem štirim, ki skačemo, skupnega? Starša. Upam si reči, da sta imela strogo vzgojo. Med vrednotami, v katerih sta nas vzgajala, je bilo mnogo krščanskih, ki so zelo življenjske. Prigarala sta nam modra spoznanja. Samoumevno se nam zdi, da delovni človek zgodaj vstaja, in od šeste zjutraj do devetih zvečer niti ni deležen počitka. O tem nam nista govorila, to sta živela. Na ta način je v naša življenja vgrajena delavnost. V življenja, ne le v šport. Seveda pa tam pride zelo prav!«
Vedno se v človeku trudi najti dobro
Cene pripoveduje, da je prek staršev dobil željo po sprejemanju sočloveka. Vedno se trudi v človeku najti dobro. »To je nekaj, kar bi rad gradil tudi v letih, ki me še čakajo.«
Ko spremljamo smučarske skoke, posebej polete, se sprašujemo, kako skakalci umirijo svoje misli, kako pred kakim odločilnim skokom »ohladijo glavo«. »Različnih poti do mirnosti in dobro izvedenega skoka je toliko, kot je skakalcev. Vsak mora najti svojo pot skozi življenje. Priznam, sam se nisem neposredno obračal k Bogu, nisem ga neposredno »prosil za pomoč«. Umirjanje samega sebe pa je lahko tudi molitev. Nekateri jo razumejo kot pogovor s samim seboj, drugi kot pogovor z Bogom. Na tak način sem se psihološko pripravljal.«
Umirjanje samega sebe pa je lahko tudi molitev. Nekateri jo razumejo kot pogovor s samim seboj, drugi kot pogovor z Bogom. Na tak način sem se psihološko pripravljal.
O padcih in nezgodah
Skakalec je spregovoril tudi o možnosti pomoči psihologa skakalcem, o strahu, ki ga je treba premagati po padcih in nezgodah, o trdnosti, ki je v dobro pripravljenih športnikih neomajna.
Dolga leta je imel zagotovljen sedež med ministranti
Cene Prevc je bil dolga leta dejaven ministrant v domači župniji. Pravi: »Ja, dolga leta sem imel »zagotovljen sedež« med ministranti. Vztrajal sem tudi pozneje, ko so mnogi zapustili ministrantske vrste. Lepo je, če med mašo lahko še kaj malega »postoriš«. Zavedam se, da gre človek lažje skozi življenje, če ima globoko vero. Priznati moram, da, zaradi svoje radovednosti, iščem naprej. Iskreno povem: ne »verjamem« v vse, kar lahko preberemo v Svetem pismu ali slišimo pri verouku. Trdim pa, da sem, kar sem, prav zaradi vseh vrednot, ki sta mi jih posredovala starša. Vedno pravim: hvaležen sem za napotke v katerih sem bil vzgojen, ne želim se spreminjati. Če mi bo Bog dal otroke, jih bom zagotovo vzgajal v krščanskem duhu.«
Skrbno ravnanje s časom
Pričevalec nas je spomnil tudi na nujnost skrbnega ravnanja s časom, na delavnost, ki jo je treba privzgojiti otrokom. »Otroke je treba zaposliti, naj delajo,« pravi Cene Prevc. »Če otroka veseli šport, mu pomagajte rasti v njem, če je glasba tista, ki ga prevzame, ga podprite v njej.«
V zmagah in stalni rasti je veliko veselja, motivacije za naprej. Včasih pa, kljub želji in trudu, ne gre. »V neuspehih, ko si potolčen in se moraš pobrati, je lahko več dobrega, kot v uspehih, ki jih dosežeš.«
Cenetu Prevcu iskreno želimo uspešen zadnji uradni polet, ki ga v soboto čaka v Planici. Daljšemu pogovoru s skakalcem boste lahko prisluhnili v enem od prihajajočih Petkovih večerov. Spregovoril bo o svoji športni poti, spominih, pomembnih odločitvah, študiju, ki ga končuje na dveh fakultetah in o ostalih veseljih, ki jih ne manjka.