Obleke za Ognjišče

Komentar tedna | 10.03.2023, 14:30 Alenka Puhar

Mi dovolite, da se za spremembo posvetim oblekam? Tej temi se sicer že vse življenje raje izognem, nikdar se mi tudi ni zdela posebno zanimiva, tokrat pa… Izjema je povezana s twitersko izmenjavo mnenj, ki je stekla ta teden. Na dan, ko so mladi protiklimatski in protikapitalistični protestniki korakali skozi Ljubljano, se je pojavil twit o Niki Kovač in njeni dragi obleki; katere znamke je in koliko stane.

Menda ga je prvi objavil Janez Janša, zatem Bojan Požar in nato še marsikdo. Pa se je Nika Kovač ujezila in objavila tole: »Računov o svojih oblekah ne rabim polagat nikomur. Še najmanj pa Janezu Janši in Požarju. Odločila sem se, da vseeno spregovorim. Spregovorim, ker so njihove objave podlaga širjenja sovražnosti, šovinizma in avtoritarne družbe.

Ste kdaj opazili vprašanja povezana z videzom, garderobo in družinskim statusom, ki bi letela na moške kolege? Obleko sem kupil na razprodaji...«

Potem je Nika Kovač izjavila, da »bomo preverili, kako lahko proti tovrstnim lažem ukrepamo« in napovedala tožbo proti Janezu Janši.

No, pa sem se odločila, da spregovorim. Povod je sicer malenkosten, a se mi zdi dovolj zgovoren. Ilustrira namreč osupljivo lahkotnost širjenja kategoričnih trditev, ki so navadne neumnosti.

Ta samozavestna zaletavost, tako značilna za generacijo Nike Kovač, se mi zdi vredna pozornosti. Res je, bolj pametno bi bilo razgrniti, s kakšnim veseljem širijo Leninove, Titove in Kardeljeve stavke, ne da bi se zavedali, kaj počnejo – ali pa mogoče se? Ampak tudi pogledi na oblačenje so zgovorni.

K stvari: Nika Kovač trdi, da so opazke na račun videza in garderobe sovražne in šovinistične, podlaga za avtoritarnost, potem pa nas vpraša, če smo kdaj opazili take opazke na račun moških?!

Kaj naj rečem? Smo, seveda smo.

Vprašanja, tudi če so retorična, se mi zdi pametno vzeti resno. Tako bom naredila tudi zdaj, čeprav ne gre za temo, s katero bi se bolj poglobljeno ukvarjala. In tudi nobenega inštituta nimam, v nasprotju z Niko Kovač, ki je direktorica Inštituta 8. marec.

Za začetek bom rekla, da trditev Nike Kovač ni resnična, vsaj v eni potezi: Pripombe o oblačenju na račun javnih oseb, moškega ali ženskega spola, niso značilne za avtoritarne družbe, temveč, nasprotno, za demokratične družbe. Kritični pogledi, med katere spadajo tudi ocene zunanjosti, so zanesljiv znak, da avtoritarnost prehaja v demokratičnost, in ne nasprotno.

Ker sem že dovolj dolgo na svetu, to vem iz lastne izkušnje, saj sem živela v SFRJ (socialistični Jugoslaviji), živo spremljala procese odjuge (tudi sodelovala v njih), razpad Jugoslavije in nastajanje Slovenije kot samostojne države, ki prisega na parlamentarno demokracijo. Za trdno vem, da si v socialistični družbi nihče ni drznil ocenjevati zunanjosti »vodilnih« tovarišev in tovarišic. Nihče ni komentiral očitnega dejstva, da se je tovariš Tito začel po prihodu na oblast silovito rediti, da je tovarišica Jovanka Broz šla po isti poti in iz čedne mlade ženske v nekaj letih postala debela matrona.

Nihče se ni spraševal, od kod vse tisto očitno razkošje, od avtomobilov do krznenih plaščev, od gradov do lovišč ... Knjiga Igorja Omerze o Jovanki Broz, ki je pred kratkim izšla, je mnoge šokirala, tudi tiste, ki so gledali njeno neskončno zalogo oblek, a je nekako niso dojeli, kaj šele, da bi si privoščili izjave kot: »Ta kmetavzarska poscanka oponaša grško kraljico in si predstavlja, da je vladarica.«

V nasprotju s tem, kar si predstavljajo gospodične iz Levice&tovarišije, so bile neprimerne opombe v socializmu kaznive, sezam neprimernosti pa kar dolg. Večini ljudi ni niti na kraj pameti padlo, da bi omenjali telesne hibe, kot denimo Kardeljevo pohabljeno nogo ali pa jecljanje tovariša Ziherla. No, mogoče so o tem pritajeno govorili med zaupnimi prijatelji. Ali pa so se v temi kinodvorane zasmejali, ko se je v filmskih novostih pojavil Djemal Bijedić, na komičen način grd možak iz Bosne.

Zares, socialistični veljaki so bili izrazito nečimrni ljudje, zagledani v svojo zgodovinsko nadvrednost in so se temu primerno vedli. Nato pa, v osemdesetih letih, po Titovi smrti, se je ozračje začelo sproščati in to tudi s pomočjo pripomb te vrste, sčasoma kar zajedljivih. Razcvetele so se karikature, ki so pač poosebljenje prodornega, kritičnega pogleda, kar služi kot podlaga za potenciranje telesnih značilnosti, največkrat kar neusmiljeno akcentiranje glavnih hib oziroma potez, ki odstopajo od idealnosti.

Pri tem je – v dobrem in slabem – odigral pomembno vlogo mladinski tisk. Ker je v javnem življenju nastopalo precej več moških kot žensk, so bili tarče v glavnem moški. Rubrika Rolanje po sceni, ki jo je uvedla Mladina, je med zafrkancijami redkokdaj obšla kakšno priložnost za bodico tega žanra. Junija 1989, na primer, je objavila ti dve:

»Sicer pa je bilo ob otvoritvi grafičnega bienala pol manj ljudi, kot jih je bilo ponavadi, saj je Dolanc zavzel večji del prostora. (pasulj z gobami press).«

In še: »Najlepše oblečeni Slovenec Mile Šetinc je v strahu pred Tomšičevimi grožnjami začel bojkotirati sestanke direkcije Rolanja. V času zadnjega sestanka smo ga izsledili na predstavitvi intimnega ženskega perila v hotelu Slon (ne nosi več belih nogavic, saj je to razpoznavni znak čefurjev press).«

Leta 1990, po prvih svobodni volitvah, so se pošteno sprostili tudi drugi novinarji in komentatorji dogajanja. Komentiranje oblačilnih navad – bolje, odsotnosti okusa in stila – je postalo dokaj običajno. Vsi novinci na javni sceni so se morali sprijazniti s tem, da so nenehno na očeh in da so ti pogledi silovito kritični. Novi politiki so bili takoj deležni ostrine, ki se je v odnosu do komunističnih veljakov ni upal nihče uporabiti. Kot se je izrazila Katja Boh: »Vse, kar si niso upali narediti partiji, bodo naredili Demosu.«

V spominu mi je ostalo – in samo na spomin se tu zanašam, nobenih trdnejših dokazov nimam – da so Peterletu očitali, kako slabo, po podeželsko je oblečen, pa zmeraj v istem, tako da mu je neki znanec, ki ga je to peklilo, podaril svetel dežni plašč; v tem bež trenču nastopa na mnogih osamosvojitvenih fotografijah.

Dimitrij Rupel je imel večkrat na sebi rumen pulover – kar ni ostalo neopaženo. Pozornosti vredno se mi zdi tudi to, da je bil Jože Pučnik hitro razglašen za najslabše oblečenega Slovenca. Že res, da so bile nekatere opazke prav duhovite, recimo tista, da je France Bučar kot pravi Gorenjec prepričan, da je treba ponosit maturitetno obleko, dokler je človeku še prav. (Ob tem mi gre še danes na smeh, vse svoje gorenjske prednike prepoznam v tem varčnem mnenju.)

Kaj se je dogajalo na ženski strani? Če me spomin ne vara, bolj malo, nekje na obrobju se mi motajo samo pripombe na Sonjo Lokar kot tovarišico brez okusa. Nekaj let pozneje se spomnim še gospa iz političnega in gospodarskega življenja, ki so šle na uradni obisk v neko bližnjevzhodno državo in niso vedele, da tam ženske ne smejo nositi prekratkih kril, globokih izrezov in kratkih rokavov.

Selitev v mednarodni svet pokaže – kaj pravzaprav? Tam ima kritično ocenjevanje vseh, ki nastopajo v javnem življenju, bistveno daljšo zgodovino kot pri nas. Zato ne zbuja posebnega začudenja, da so vse gospe političarke opazovana s sokoljim očesom (seveda ne tako ostro kot igralke in pevke) in da obstoji tudi strogo ocenjevanje politikov. Donalda Trumpa so krepko obdelovali zaradi frizure in nekaterih pretesnih smokingov, podobno tudi Borisa Johnsona.

Ampak mogoče sem do Nike krivična, ker popisujem v glavnem dogodke iz časov, ki se jih ne more spomniti ali pa njeno ostro oko še ni bilo zazrto v garderobo starejše generacije. A spregledala je marsikaj iz čisto novih časov in aktualnega dogajanja. Ker je, po pričakovanju, posebno pikra do Janeza Janše in se že posvetuje, kako ga spraviti na zatožno klop zaradi širjenja laži, naj tale sprehod zaključim s pogledom v njegovo smer.

Ko se je začela vojna v Ukrajini, se je Janša zelo odločno zavzel za Ukrajino, za njeno pravico do obrambe in je tudi izrazil mnenje, da je treba z obiskom Kijeva svojo podporo jasno izraziti. Ko so 4 vodilni politiki iz treh držav – poleg Slovenije še iz Poljske in Češke – prav zdaj bo prva obletnica tega prelomnega dogodka, z vlakom odšli na pot proti Kijevu, so se usuli strupeni očitki, polne privoščljive zajedljivosti.

Spomnim se, da je Tanja Fajon izjavila, da se politike pač ne dela v Kijevu, temveč v Moskvi, medtem ko je Spomenka Hribar izjavila nekaj v smislu, da gre pač za predvolilno napihovanje. No, vsaj eden od teh precej sarkastičnih komentarjev se je ukvarjal tudi z oblačilom premiera Janše, to je z njegovim puloverjem.

Neki komentatorki se je zdelo primerno ob tej priložnosti pokazati svoje poznavanje diplomatske etikete, tako da je Janša v hudourniku očitkov o svoji skorajfašistični diktatorski drži dobil pod nos še tak opomin! Mogoče mu je bilo v tolažbo, da se je pozneje več komentatorjev, po različnih državah ukvarjalo z vprašanjem, kaj je tistemu Zelenskemu, da kar naprej nosi majice in puloverje. A ne ve, da bi moral nastopat v rekelcu in kravati?!?

Tu se bom ustavila in samo mirno rekla: Upam, da sem na borih treh straneh pokazala, da so trditve Nike Kovač neresnične in neumne. Ni res, da bi bile zunanjost opravljajoče pripombe znak avtoritarnosti. In ni res, da bi bile osebe moškega spola v javnem življenju izvzete iz nesramnih opazk na račun svoje zunanjosti in oblačenja.

Nobenega tehtnega razloga ni, zakaj bi se Nika Kovač lahko razjokala nad tem, kakšna krivica se ji godi, samo zato ker je ženska. Njene samozavestne trditve, za katerimi ni prav nobene prave razgledanosti, so znak puhloglave ošabnosti, prepojene z nagnjenjem k samopomilovanju. Ker se ima za direktorico inštituta, so toliko bolj sramotne.