S. Hermina o redovništvu, Bogu posvečenem življenju in tudi o pomanjkanju novincev ...

Duhovnost | 02.02.2023, 07:19 Petra Stopar

Kristjani 2. februarja obhajamo svečnico in se spominjamo Jezusovega darovanja v templju. Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Ko se je praznovanje širilo, je ime dobilo po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Od tod običaj blagoslavljanja sveč. Obenem je 2. februar dan vseh Bogu posvečenih oseb. O prazniku smo se pogovarjali s. Hermino Nemšak iz reda Frančiškank Brezmadežnega spočetja.

Od kod izvira dan Bogu posvečenega življenja in zakaj je povezan prav s svečnico?

Prvič smo dan posvečenega življenja po vsem svetu praznovali 2. februarja 1997, na željo svetega papeža Janeza Pavla II. Praznovanje dneva posvečenega življenja želi pomagati vsaj Cerkvi, da bi vedno bolj cenila pričevanje oseb, ki so se odločile, da bodo tesneje hodile za Jezusom po poti evangeljskih svetov. Dan posvečenega življenja obhajamo na svečnico oziroma na praznik Gospodovega darovanja. Ko se spominjamo, kako sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj, da bi ga postavili pred Gospoda. V tem evangeljskem prizoru se razodeva skrivnost Jezusa, posvečenega Očetu. Jezus je prišel na svet, da bi zvesto izpolnil Očetovo voljo. Simeon ga je imenoval »luč v razodetje poganom« in s preroško besedo napovedal Jezusovo najvišje darovanje Očetu in temu Kristusovemu darovanju se pridružila tudi Marija.

Vsako leto ima ta dan nek poudarek, kakšen je letos?

Že večkrat smo slišali za tri pomembna praznovanja dneva posvečenega življenja po besedah Janeza Pavla II. in si jih je dobro vedno znova priklicati v spomin. Najprej je to notranja nuja, da slovesno hvalimo Boga in se mu zahvalimo za veliki dar posvečenega življenja, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost. Drugi namen tega dneva je v tem, da bi Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje. Zato so tudi verniki povabljeni, da se nam pridružijo. Spodbudimo vernike v posameznih župnijah, da se nam na praznik pridružijo že pri čaščenju ali pri maši v posameznih škofijah. Tretji namen pa zadeva nas posvečene osebe in nas vabi, da bi skupaj slovesno slavili čudovita dela, ki jih Bog dela po nas. Za letošnje geslo smo izbrali besede ’Izroči svojo pot Gospodu’, saj je le tako mogoče v polnosti živeti Bogu posvečeno življenje.

Za letošnje geslo smo izbrali besede ’Izroči svojo pot Gospodu’, saj je le tako mogoče v polnosti živeti Bogu posvečeno življenje.

Ste tajnica Konference redovnih ustanov Slovenije (Korus). Na januarskem zboru Korusa v Kančevcih ste s predsednikom Korusa Markom Košnikom, škofom Petrom Štumpfom, ki je vezni člen med Slovensko škofovsko konferenco in Korusom ter apostolskim nuncijem Jean-Marie Speichom govorili tudi o poklicanosti in krizi vere. Kako gledate na trenutno stanje na področju redovnih poklicev v Sloveniji?

Živimo v družbi, ki se počasi, a zavestno oddaljuje od Kristusa. Kljub temu pa sem prepričana, da tudi danes Bog kliče. Toda tudi danes je potrebno ta klic slišati in nanj osebno odgovoriti. Gotovo, da okolje in družba danes temu nista najbolj naklonjena. Vera je vedno šibkejša. Zakaj? Zato, ker jo ne hranimo z molitvijo, z Božjo besedo in zakramenti. Nuncij nas je tam spodbujal, naj se ne bojimo, če nimamo novincev. To ni cilj, cilj je svetost, in nadaljeval, naj se zanjo trudimo ter naredimo vse za to, da bomo živeli zaobljube. Svetuje nam, da nadaljujemo svoje življenje, opustimo stare metodologije, ki ne funkcionirajo več in spremenimo tisto, kar je treba spremeniti, da bomo čim bolj živeli svojo karizmo. Torej, kljub temu, da številke niso spodbudne, ostaja zaupanje v Boga, ki je vir in smisel našega življenja. Povabljeni smo, da izročimo svojo pot Gospodu in gledamo na preteklost s hvaležnostjo, živimo sedanjost z navdušenjem in sprejemamo prihodnost z zaupanjem.

Nuncij nas je tam spodbujal, naj se ne bojimo, če nimamo novincev. To ni cilj, cilj je svetost, in nadaljeval, naj se zanjo trudimo ter naredimo vse za to, da bomo živeli zaobljube.

Redovniki in redovnice se vsako leto na svečnico zberete pri slovesnostih z ordinariji. Kaj redovnim skupnostim pomenijo ti dogodki?

Pred nami je veliko izzivov. In to zato, da bi jih premagali, ne da bi ob njih obupali. Veselimo se Božje izvolitve. Zahvaljujemo se Gospodu za dar redovnih zaobljub in živimo po njih z navdušenjem, veseljem, usmiljenjem in hvaležnostjo. Jezusa želimo postaviti sredi njegovega ljudstva in prevzeti odgovornost ter pomagati nositi križ našim bratom in sestram. Dotakniti se Jezusovih ran v ranah sveta, ki je ranjen in hrepeni ter prosi, da bi bil oživljen. Evharistija in občestvo nam pri tem pomaga. Tako nas na praznik Jezusovega darovanja ordinariji posameznih škofij vabijo, da se zberemo po škofijah. Prav vse vabimo, da se nam pridružijo v molitvi za nove duhovne poklice in za svetost poklicanih.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora s s. Hermino Nemšak, ki nam je zaupala tudi spomin na dogodek iz svojega življenja, ob spominu na katerega vedno začuti veselje in hvaležnost za dar poklicanosti v redovništvo.