Vsak, ki vstopi v semenišče, je svoja zgodba ...

Globine | 30.09.2021, 10:24 Rok Mihevc

Duhovnik Peter Kokotec se rad potaplja, zato mu ni bilo težko priti v oddajo Globine. S seboj pod gladino pa ni vzel še nobenega bogoslovca, s katerimi je do še pred kratkim imel veliko stika, saj je bil ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, zdaj ga je novomeški škof Andrej Saje izbral za svojega ožjega sodelavca. Nedavno smo ga gostili v oddaji Globine, v kateri smo se lotili vprašanja vzgoje in spremljanja tistih, ki so na poti svojega duhovniškega poslanstva. Zbrali smo nekaj poudarkov iz oddaje, ki jo je vodil Blaž Lesnik.

Kaj je bistveno pri vzgoji pri sprejemu fantov z željo, da postanejo duhovniki?

Treba je pogledati celostno in v luči vseživljenjskega učenja. Učimo se ves čas in vzgoja je proces. Ne samo teh šest, sedem let v semenišču, ampak vse življenje je proces spoznavanja, poslušanja in tudi osebne rasti. Teh prvih sedem let, zdaj s pripravljalnim letnikom vred, je namenjeno ravno razločevanju, odkrivanju, potrjevanju ter sami pripravi na duhovništvo.

Nekateri ljudje vidijo pripravo na duhovniški poklic zgolj in samo v tem intelektualnem področju. Fantje obiskujejo Teološko fakulteto, ki je zahtevna in to je pravzaprav vidik, ki ga ljudje ves čas poudarjamo. A to ni dovolj, niti ni osrednji vidik. Tu so štirje vidiki, ki so vsi enako pomembni in tukaj skušamo delati korake, da bi postali taki kot so.

Duhovniki moramo v srcu začutiti, da ni nekaj slabega prositi za pomoč, ko smo v težavah.

Najprej je tu človeški vidik, biti človek, spoznavati samega sebe, odkrivati odnos z drugimi, polno je stvari, ki me ves čas zaznamujejo, oblikujejo in delajo to, kar sem. Duhovni vidik je osebni odnos z Gospodom, pa naj bo to molitev, poglabljanje, duhovne vaje, razmišljanja. Tukaj je tisto, ko ta klic vstopi na področje razločevanja, potrjevanja in vse to delam z Gospodom in pred Gospodom, hkrati pa ob pomoči tistih, ki me spremljajo. Četrti vidik, vanj vstopamo počasi, nas spremlja vse življenje. V njem združujemo človeško, duhovno in intelektualno raven. To je pastoralni, konkretni vidik, odnos z ljudmi v pastorali, med nami z duhovniki, z vsakim človekom.

Vsak, ki vstopi v semenišče, je svoja zgodba ...

Ko sem prišel v bogoslovje, nas je bilo 75. Ravnatelj, spiritual in študijski perfekt so skrbeli za toliko duhovnikov. V svojih zlatih časih jih je bilo skoraj 220, v prihodnjem letu pa bomo imeli 19 vseh bogoslovcev za celo Slovenijo. Marsikdo bo rekel in se začudil kako malo, a po drugi strani poglejmo, kaj ni to izziv za nas vzgojitelje, da vsakega posameznika, in to se mi zdi bistveno, vzamemo takšnega kot je na njegovi poti, vstopamo skupaj z njim v njegov svet, z vsem tistim, kar prinaša.

Vstopati danes v svet mladih je vstopati v res celostne dimenzije človeške osebnosti in zanimivo je to, da mladi to tudi terjajo, želijo. So zahtevni, ni to nekaj tako mimogrede, da bom vstopil, nekaj naredil in postal duhovnik. Gre za celostno odkrivanje, sprejeti vsakega takega kot je. Ne kar pustiti zadaj vse, kar je bilo ...

Molite za mlade, za fante in dekleta, da bi našli to korajžo in odgovorili na klic za duhovništvo in redovništvo.

Gotovo je veliko stvari, ki jih moramo vsi narediti. Saj ni vse tisto, kar bi mi bilo všeč, ampak, da se vzgojim, da se pripravim, da delam tudi tisto, kar mi ne leži najbolj. Hkrati pa poiskati v talentih tisto pot, ki jo bom še bolj kvalitetneje delal. Znotraj moje poklicanosti, dela škofijskega duhovnika lahko storim s svojim talentom veliko dobrega. Kaj Gospod od mene pričakuje? Da svoj talent, svojo spodobnost daš na razpolago in tam narediš maksimalno kar se da. Pomembno se mi zdi razumeti našo krhkost.

Bogoslovci naj bi postali Kristusovi duhovniki ...

Pričevalec je čudovita beseda. Zgled je tisti, ki je vsem ljudem pričevalec. Ko gledamo mlade, kaj želijo, želijo začutiti pričevalcu. Ta mora imeti seveda tudi neko podlago, saj nisi pričevalec kar iz zraka, imaš zelo široko paleto tega, kar te dela pričevalca, a vse izhaja iz srca.

Spomnim se nasveta starejšega duhovnika, ki je rekel, »ko ne veš, kaj bi, se samo vprašaj, kaj bi v tem trenutku Jezus naredil in kako sebe upodobiti po Kristusu«. Pogovarjaj se z ljudmi, poslušaj jih, pojdi med njih, to kar je Jezus delal, jasno povej besedo, ne obsojaj in še in še ... Živeti in biti upodobljen po Kristusu, čisto v vsakdanjih majhnih življenjskih situacijah. Tukaj delamo korake vsi, saj duhovniki nismo nobena izjema. Tako kot je duhovnik družini za zgled, naj bo tudi družina njemu za zgled. Koliko se morata oče in mama prizadevati, koliko časa posvetita družini, koliko delata, koliko se ljubita, koliko skrbi, izzivo in slabosti imata; to je biti upodobljen po Kristusu.

Prva pomembna točka te naše vzgoje je duhovniško bratstvo. Tudi marsikateri redovniki v skupnostih so danes namreč zelo osamljeni.

Prihodnost poklica duhovnikov, ki so marsikje osamljeni ...

Pri tem smo še vedno v velikem iskanju. Ni končnih odgovorov, je pot, so poskusi na tej poti, so iskanja, kaj je dobro, kaj je treba popraviti, v katero smer naj gremo ... Prva pomembna točka te naše vzgoje je duhovniško bratstvo. Tudi marsikateri redovniki v skupnostih so danes namreč zelo osamljeni. Bojim se, da je tukaj velik vpliv individualizma, so stvari, ki te oddaljujejo od drugega. Ali seve postavim, da vse sam zmorem, ali pokažem, da potrebujem pomoč.

Ponovno se tudi priporoča, da ima vsak duhovnega spremljevalca, nekoga h kateremu redno hodi. Mu poveš svoje veselje, mu zaupaš, kaj potrebuješ, greš z njim v globine srca, duše, grehov, napak in delaš korake. Z duhovnim spremljevalcem vstopaš v občestvo, nisi več sam. To je ta močna duhovna opora in temelj. Je tudi prijatelj, s katerim si upaš povedati več kot se samo pogovoriti o vremenu, avtu ali kaj je bilo narobe na župniji ... zaupaš mu svojo stisko, težave, se z njim pošališ ...

Celibat, ki ni samo neko pravilo, ki prihaja od zunaj, ampak iz srca

Eno imed pomembnejših naših duhovniških odločitev je odločitev za čistost in neporočenost. Zelo pomembno je, da tukaj vstopimo v ta svet, da se zavedamo svoje človeškosti in jo darujemo z Gospodom z nameno odločitve, za katero vem, da sam ne morem nič storiti. Bog je z menoj. Kar meni osebno zelo pomaga pri mojem celibatu, ki ni enostaven, je poleg molitve in spovedi, moje delo in navzočnost v zakonski skupini, kjer se učim od njih in skupaj z njimi rastem.

Prisluhnite celotni oddaji Globine