Ostal je med nami za vse ljudi

Slovenija 04. 06. 2026, 11:48 s. Meta Potočnik

Obhajamo praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. Na ta dan se spominjamo Jezusove resnične navzočnosti v zakramentu evharistije, ki je središče krščanske vere. Slovenci imamo v navadi različne starodavne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Ponekod danes, drugje v nedeljo. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležimo bogoslužja.

Vaja v hvaležnosti

Današnji praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na veliko noč: obhajamo ga v četrtek po nedelji Svete Trojice, to je drugi četrtek po binkoštih. Izraz evharistija izhaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se, pravi duhovnik Simon Fortuna:

»Ko prideš pred Jezusa v tabernaklju, ko ga gledaš v sveti hostiji, glej, kaj Jezus govori o Očetu, tem kako želi biti z nami, kako je srečen, ker je z nami in mi z njim. Kako si želi, da bi mi imeli čas zanj, kako želi priti skupaj z Očetom k nam, da bi obedoval z nami! To je naša vera. Premislimo tudi, kako so naše oči ali srce zelo dovzetno za negativne stvari. Pri molitvi pred Najsvetejšim pa se učimo gledati in se zahvaljevati tudi za dobre stvari. Zelo nam pomaga, če pogled preusmerimo na to, koliko stvari imamo, za katere se Bogu zahvaljujemo. Hvaležnost pušča v nas občudovanje in notranje zadovoljstvo. Hvaležen človek nosi v sebi veliko bogastvo.«

Izvor tega zakramenta

Evharistijo je Jezus postavil na večer pred svojim trpljenjem pri zadnji večerji. Cerkvi je izročil zakrament, v katerem se vse do njegovega prihoda nekrvavo udejanja njegova velikonočna daritev. Korenine ima tudi v judovski tradiciji, saj je bil Jezus Jud, je za naš radio v prazničnem jutru pojasnil letošnji jezuitski novomašnik p. Janez Gorenc:

»V prvi vrsti je najbrž kulturno pogojen obred, saj je nastal v mediteranskem okolju. Kruh je vsakdanja najbolj nujna hrana in tudi vino je v mediteranskem svetu zelo prisotno. Tudi v Stari zavezi imamo nekatere psalme, ki govorijo, da je odnos z Bogom kot dobro vino, ki daje moč in simbolizira ljubezen. Vino so včasih uporabljali tudi za zdravljenje ran. Spomnimo se na to dejanje usmiljenega Samarijana. Zato pravimo, da je zadnja umeščena večerja tudi v judovsko pashalno večerjo, kjer imata pa vino in kruh še poseben pomen. Ljudje si delijo kruh in pijejo vino iz petih čaš. Zato je dobro gledati na zakrament evharistije tudi iz tega judovskega vidika, saj se je Jezus umestil v širši kontekst zgodovine odrešenja prav s tem, da je vzel kruh in vino in s tem dal smisel svoji daritvi na križu.

Začetek praznovanja sega v 13. stoletje, tudi kot odgovor na zmote, ki so zanikale Kristusovo resnično navzočnost. Posebna spodbuda je prišla po redovnici sv. Julijani iz Liègea, ki ji je Kristus v zasebnem razodetju dal razumeti, naj se vpelje poseben praznik v čast evharistiji. Po začetnem nasprotovanju je tamkajšnji škof praznik uvedel v svoji škofiji leta 1246, nekaj let pozneje pa ga je papež Urban IV. razširil na vesoljno Cerkev.

Verovati, da je Jezus navzoč pod podobo

Zelo konkreten je tudi sv. Frančišek, ki je v svojih Opominih bratom o evharistiji zapisal takole:
»Kakor so sveti apostoli videli Gospoda po njegovi človeškosti, pa niso videli in verovali po duhu in božanskosti, da je resnično Božji Sin – tako tudi zdaj vsi, ki vidijo zakrament, posvečen z Gospodovimi besedami na oltarju po rokah duhovnika v podobi kruha in vina,
pa ne vidijo in ne verujejo po duhu in božanskosti, da je to resnično najsvetejše Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

Z g. Simonom Fortuno smo posneli tudi oddajo Via positiva. Vabljeni k poslušanju.