Muzej slovenske osamosvojitve

Naš pogled | 24.01.2023, 14:42 Jože Bartolj

Dovolite da današnji komentar o Muzeju novejše in sodobne zgodovine začnem s citatom brigadirja slovenske vojske Janeza Švajncerja, ki je ob polemikah glede ukinitve, združitve ali nove ustanovitve nove muzejske inštitucije zapisal: »Iz imena novega, združenega muzeja lahko razumemo, za kaj je šlo s to ukinitvijo. Ne za ukinitev muzeja, pač pa za ukinitev slovenske osamosvojitve. Združeni muzej se imenuje Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Ne Muzej novejše zgodovine in osamosvojitve Slovenije, kar bi bilo logično. Poleg tega je ta ukinitev bila izpeljana tako spretno in pokvarjeno, da bolj ne bi mogla biti. Muzej je bil ukinjen kot nepotreben, podton ukinitve pa je bil, da si tistih nekaj, ki se imajo za osamosvojitelje, muzeja ne zasluži. Nič, da niso muzeja izgubili samo ti "osamosvojitelji", pač pa vsi Slovenci, ki smo se leta 1990 odločili za svojo državo in jo še posebej leta 1991 obranili.«

Verjetno je v teh besedah srž problema, ki je vse bolj ideološki in od nas zahteva opredelitev glede na pogled na novejšo oziroma sodobno zgodovino. Če lahko brez težav izrečemo, da je ustanovitev samostojne slovenske države zenit naših zgodovinskih prizadevanj, največji in najpomembnejši dogodek v zgodovini slovenskega naroda, potem si verjetno ta dogodek tudi zasluži samostojno (muzejsko) inštitucijo. Če pa v to dvomimo in mislimo, da je bil ključni dogodek NOB, osamosvojitev pa je samo nadaljevanje tistega, kar se je s socialistično revolucijo začelo, potem lahko brez težav pristanemo tudi na razpršenost gradiva po drugih inštitucijah in celo na preimenovanje osamosvojitve v sodobnost.

Pravzaprav me že ves čas čudi, da so proti novemu muzeju tudi kulturniki, celo muzealci. Tisti, ki bi morali biti veseli, da imamo še kakšno inštitucijo več, ki deluje na področju kulture in umetnosti. Tudi v izjavi Skupnosti muzejev Slovenije, Slovenskega muzejskega društva in ICOM zapišejo, da so bili »v upanju in zanosu devetdesetih prepričani in nam je bilo samoumevno, da bo sodobnih knjižnic, gledališč, muzejev in podobnih zgradb več, da bomo tudi institucionalno in ne zgolj deklarativno lastno kulturo postavili v polje lastne identitete. Tako kot so to počeli denimo Estonci, Hrvati, Slovaki, Čehi, Irci in mnogi drugi. Zdelo se nam je, da je to sestavni del naše takratne politične odločitve.« In potem, ko se en tak projekt vendarle ustanovi, ko se mu dodeli program in začne celo z investicijo za nove prostore, so proti. Potarnajo, da »trenutne polemike ob združitvi dveh muzejev mečejo slabo luč na muzejsko delovanje«. Kljub temu, da je osamosvojitev po njihovi oceni nedvomno »izjemno dejanje, ki si zasluži svoje mesto v zgodovini, ter ustrezno umestitev v učbenike in tudi muzeje kot ohranjevalce in interprete identitete«, pa po njihovem mnenju vendar »za boljšo interpretacijo obdobja ni bilo treba ustanoviti novega muzeja, temveč bi morali poskrbeti za izboljšanje infrastrukture vseh obstoječih.« Kaj ni taka izjava malo skregana sama s sabo? Na začetku omenjeni brigadir Janez Švajncer je sicer prepričan, da izgubljamo vsi, ki smo se plebiscitarno odločili za samostojno Slovenijo.

Aktualna ministrica Asta Vrečko sicer združevanje muzejev zagovarja tudi kot racionalizacijo delovanja podobnih inštitucij. Na to lepo odgovarja nekdanji premier Janez Janša, ki je sodeloval na novinarski konferenci Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Na njej so poleg njega spregovorili še predsednik VSO-ja Lojze Peterle, nekdanji državni sekretar Jelko Kacin in tudi nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Janša je med drugim povedal, da v Sloveniji obstaja na podlagi zakona o varstvu kulturne dediščine 57 muzejev. »Če bi šlo za racionalizacijo, bi se združevali muzeji, ki imajo enaka imena.« Če so prepričani, da je v muzeju enostransko prikazana zgodovina, je dodal, bi še vedno lahko zamenjali vodstvo, a tega niso storili, ampak so ukinili institucijo. In muzej Novejše zgodovine celo ob letošnji 75-letnici delovanja ...

To, kar je vlada storila s svojo odločitvijo, je po njegovem izbris, zgodovinska napaka in aroganca.

Lojze Peterle ob tem poudarja, da tako grobega uveljavljanja politične sile še ni doživel, najbolj pa ga preseneča, da želi ta vlada osamosvojitev prikazati kot dodaten element slovenske polarizacije. Dimitrij Rupel je prepričan, da želi aktualna vlada državo preoblikovati po svoje in prevzeti zgodovino. Kot je med drugim opozoril, je slovenska država najpomembnejša kulturna dediščina in je »ne bi smeli poškodovati na noben način«.  Jelko Kacin pa je poudaril, da so proces osamosvojitve vse politične sile izpeljale skupaj in skupaj tudi nadaljevale. To, kar je vlada storila s svojo odločitvijo, je po njegovem izbris, zgodovinska napaka in aroganca.

Aroganca in jurišništvo se v primeru Muzeja slovenske osamosvojitve pravzaprav dogajata že dalj časa. Višek tega je, da so zaposleni v obeh inštitucijah o združitvi izvedeli iz medijev po sklepu seje vlade. Ni bilo torej niti osebnega stika z vodstvi muzeja, kaj šele širše razprave, soočanja stališč, iskanja možnih rešitev znotraj strok in v javnosti, ampak zgolj uveljavljanje argumenta moči. Kako slabo je tako delovanje seveda pove že zgodovinski spomin, saj si predstavljamo, da bo lahko prihodnja vlada, ki ne bo enaka tej, vse kar se trenutno dogaja, ponovno razveljavila.
Le želimo si lahko, da bi enkrat dosegli finski model upravljanja z državo, kjer so sprejeli usmeritev delovanja za prihodnost s katerim se strinjajo. Stranke zdaj tekmujejo tako, da si prizadevajo strateške cilje uresničiti bolšje od drugih. Ni torej toliko važno, kdo je na oblasti, kot da vsi sledijo istim zastavljenim ciljem.

Prav tako sem prepričan, da ima omenjeni muzej tudi veliko bazo obiskovalcev. To najprej tvorimo državljani, ki smo na svojo domovino ponosni, jo spoštujemo in cenimo.

Prepričan sem, da bomo enkrat v prihodnje imeli Muzej slovenske osamosvojitve. V njem bomo lahko spoznavali procese, ki so pripeljali do demokratizacije in samostojnosti. V njem bodo predstavljeni naši skupni napori, da bi enkrat zaživeli kot svoji na svojem. Prav tako sem prepričan, da ima omenjeni muzej tudi veliko bazo obiskovalcev. To najprej tvorimo državljani, ki smo na svojo domovino ponosni, jo spoštujemo in cenimo. Zatem šolska mladina, ki bo tudi na tak način spoznavala najpomembnejši del naše zgodovine in nenazadnje turisti in obiskovalci, ki bodo svojemu spoznavanju naravnih in umetnostnih znamenitosti Slovenije, dodali še pogled na državni nastanek. Kljub trenutnim nenaklonjenim razmeram za tako muzejsko inštitucijo, povzročenim predvsem s strani tistih, ki jim samostojnost nikoli ni bila intimna opcija, sam prepričan, da se bo to zgodilo.