Božična večerja 26. decembra, velikonočni zajtrk v ponedeljek

Novice | 20.12.2022, 05:00 Marta Jerebič

Strokovnjaka za floristiko in hortikulturo Sabina Šegula in Peter Ribič že deset let sodelujeta pri krasitvi vatikanske bazilike za božič in veliko noč. Tokratna krasitev bo torej že 20. po vrsti.

V Rim odhajata v torek

Po besedah Petra Ribiča bo tudi tokratna krasitev za božič brez nekih velikih presenečenj, možno bo videti tradicionalno rdeče-zeleno barvo, vmes nekaj zlate. »V Vatikan znova odhajajo slovenske božične zvezde, ker nam je v velik ponos, v veliko zadovoljstvo, da na ta način lahko preko gospodarstva promoviramo tudi področje hortikulture.« Oltarni del in papeške urade bo krasilo 850 božičnih zvezd iz Vrtnega centra Jehart iz Slovenj Gradca.

Krasitev balkona šele 25. decembra

Osrednji balkon vatikanske bazilike, s katerega papež tradicionalno podeli svoj blagoslov Urbi et Orbi dekorirajo šele v nedeljo zjutraj, torej na sam božični dan. »Dekoracija je nizka, sestavljena bo iz nizkih božičnih zvezd, vej vinske trte in sukulentne rastline, ki jih bo prispevala Vrtnarija Adamič iz Prekmurja. To vedno naredimo na božični dan v zgodnjem jutranjem času, da potem dekoracija lepo zdrži, ko pride papež ob 12. uri na balkon,« je pojasnil Ribič.

Iskanje sponzorjev

V zadnjih nekaj letih jima je pri projektu na pomoč priskočila občina Kamnik, kjer sta bila uspešna na javnem razpisu. »V grobem so stroški pokriti, ne pa v celoti,« pripoveduje Ribič in dodaja, da so se vrtnarije vedno ponudile same. Letos je zgodba še nekoliko drugačna, saj bo pri krasitvi sodelovala tudi študentka Sabine Šegula, Barbara Jehart iz Vrtnega centra Jehart.

Jezikovne ovire

Ribič po toliko letih pravi, da ima željo, da bi se učil italijanščine, »vendar do sedaj nekega konkretnega časa za to ni bilo, ker je za učenje jezika seveda potrebno potrpežljiv, vztrajen, treba je delati, kaj prebrati in tako naprej. V zadnjih letih si pomagamo predvsem z Google prevajalnikom, ki omogoča povsem soliden prevod. Italijani so naju vzeli za svoje. Ko spregovori govorica cvetja, ni nič težko, pomaga pa tudi latinsko izrazoslovje zelenja, cvetja, rastlin in tako naprej. Za ostalo uporabimo telefone, računalnike, da nam umetno prevedejo.«

Ko spregovori govorica cvetja, ni nič težko, pomaga pa tudi latinsko izrazoslovje zelenja, cvetja, rastlin in tako naprej. Za ostalo uporabimo telefone, računalnike, da nam umetno prevedejo.

Razmišljata, da bi štafeto predala naprej?

»To je ena taka lepa zgodba, ki se je začela predvsem iz ljubezni do stroke, iz entuziazma, za kar nisva pričakovala nikakršnega plačila. Gre predvsem za neko zadovoljstvo. Mogoče je malenkost drugače, kjer ne more vsak priti zraven. Res je, da vseh teh 10 let praznike preživljava drug z drugim, tako da imamo v družinah vedno zamaknjen velikonočni zajtrk - vedno na velikonočni ponedeljek. Božična večerja je vedno 25. ali 26. decembra, odvisno kdaj se vrneva. Vendar je to del najine kariere, del teh izzivov, ki jih ta kariera prinaša. Lahko bi rekli tudi en del žrtev, ki pač s tem pridejo. V preteklih letih so tudi najini najbližji šli z nama v Rim, kjer smo preživeli dneve skupaj. Ko sva midva delala, so si ogledali mesto. Ob večerih smo bili skupaj. Skratka, to je en del posla, ki ga človek vzame v zakup. Saj ni samo pri tej stroki tako. Tudi v drugih so take in drugačne žrtve, tako da zaenkrat vztrajava, nadaljujemo to zgodbo, kako se bo pa razvijala naprej, bomo pa seveda videli tudi v prihodnjih letih.«

Res je, da vseh teh 10 let praznike preživljava drug z drugim, tako da imamo v družinah vedno zamaknjen velikonočni zajtrk - vedno na velikonočni ponedeljek. Božična večerja je vedno 25. ali 26. decembra, odvisno kdaj se vrneva.

Italijanska ležernost

V desetih letih je nastalo cel kup pripetljajev, od tega, da so jima vlomili v avtomobil in ukradli računalnik izpred hotela. »Marsikaj se je že v teh letih dogajalo. Izpostavil pa bi predvsem najino prvo krasitev, ko sva oba v Rim prišla zelo energična, zelo aktivna. Pa sva se morala najprej malo umirit in spraviti na italijanski tempo. To ne pomeni, da so bolj leni kot mi, daleč od tega, imajo pa drugačen stil dela.

Temu primerno bom povedal anekdoto, ko je bila dopisnica iz Rima še Mojca Širok. Tudi kot akreditirana novinarka pri Svetem sedežu je morala vsakič znova zaprositi za akreditacijo, da naju je lahko prišla posnet. Bil je čas praznikov in je celo dopoldne, od devetih pa vse tja do pol dvanajstih urejala to akreditacijo. Ko je končno prisopihala s snemalcem v vrtnarijo, so fantje spustili orodje in so rekli, da gredo na kosilo. Ko smo prišli nazaj, je bila na vrsti še kava, potem smo pa lahko posneli.

Ta anekdota je tipično italijanska, kjer ob osmih zjutraj začnemo s kavo, ob desetih je na vrsti kava in nekaj sladkega, ob dvanajstih kosilo. Ta ritem je že vsa leta isti in ga tudi Slovenci, ki prihajamo delat v taki ali drugačni obliki, ne bomo spremenili.«