Slavi Košir
Jakob Čuk
Helena Križnik
Nikolaj Mašukov, Anton Vovk, 2001, Župnijski urad Breznica (foto: Vir: Upodobitve ljubljanskih škofov, Ljubljana 2007 - Foto: Družina)
Nikolaj Mašukov, Anton Vovk, 2001, Župnijski urad Breznica | (foto: Vir: Upodobitve ljubljanskih škofov, Ljubljana 2007 - Foto: Družina)

Kdaj se je še volk bal mačka?

19.09.2022, 11:10 Marjana Debevec

Nadškofa Antona Vovka Bog ni obvaroval trpljenja, je pa zato postal velika priča zvestobe Kristusu, evangeliju in Cerkvi, je med včerajšnjo slovesnostjo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije dejal nadškof Zore.

Ljubljanska metropolija ima šest svetniških kandidatov: nadškofa Antona Vovka, škofa Janeza Frančiška Gnidovca, škofa Friderika Baraga, profesorja Antona Strleta, duhovnika Andreja Majcna in mistikinjo Magdaleno Gornik. Slovesnost vsakokrat posvetijo enemu izmed njih.

Ob 70. obletnici zažiga na postaji v Novem mestu je bil tokrat v ospredju nadškof Anton Vovk. Tistega davnega leta 1952 so izključili Teološko fakulteto iz Ljubljanske univerze in ukinili verouk v šolah. »Kako pomenljivo je istočasno v družbo vstopalo nasilje, barbarizem, ki v imenu parol in ideologij tepta človekove pravice, v resnici pa gre v ozadju za veliki roparski pohod na imetje tistih, ki so ga ustvarili s svojimi žulji,« je včeraj popoldne v ljubljanski stolnici dejal nadškof Zore.

Nadškofa Vovka je opisal kot močnega moža, ki je vlival zaupanje bogoslovcem. »Bog ga ni obvaroval trpljenja ob dogodku v Novem mestu, kjer so ga polili z bencinom in ga zažgali, Bog ga ni obvaroval bolezni, ki je bila v veliki meri posledica zažiga, obvaroval pa je njegovo voljo, obvaroval je njegovo pokončno in pogumno gorenjsko vero, obvaroval je pričevanje njegovega življenja, njegovih besed in njegovega škofovskega služenja, ker je vedel, da ga njegovo ljudstvo potrebuje,« je še dejal nadškof Zore.

V nadškofu Vovku zato občudujemo njegovo pokončno držo in trdnost, pa tudi humor, s katerim je otopil ostrino zasliševanj in groženj. »Znana je anekdota, če se kaj boji Mačka, pa je smeje se odvrnil, da še nihče ni videl, da bi se Vovk bal Mačka.« Vse to je po besedah nadškofa Stanislava Zoreta zmogel v luči svojega škofovskega vodila V Gospoda zaupam.

Prihodnje leto bo v središču praznovanja nedelje svetniških kandidatov mistikinja Magdalena Gornik, za katero se že pripravlja začetek postopka za beatifikacijo.

Celoten nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta:

Dragi bratje in sestre. Iskreno dobrodošli v ljubljanski stolnici, kjer smo se letos zbrali, da bi skupaj obhajali nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Petim Božjim služabnikom, nadškofu Antonu Vovku, škofu Janezu Gnidovcu, škofu Frideriku Baragi, profesorju Antonu Strletu in misijonarju Andreju Majcnu, ki smo se jim v prošnjah in molitvah priporočali že prej in Boga prosili za ugoden potek njihovih postopkov za razglasitev za blažene, se je v tem letu pridružila še Božja služabnica Magdalena Gornik, mistikinja z Gore pri Sodražici.

Naši predniki so bili skozi vso zgodovino krščanstva na naših tleh vedno globoko sprejemljivi za Boga, za njegovo in našo Mater Marijo, pa tudi za svetnike. Zavedali so se, da pridnost, iznajdljivost, garaška delavnost niso dovolj, da bi bili v življenju deležni vsega tistega, kar so potrebovali zase in za svoje družine. Najbrž marsikdo med njimi ni znal brati in še manj pisati, pa vendar je bila v njihova srca zapisana in živeta misel sv. Pavla, »da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7). Živeli so v duhu psalma: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži. Zaman je, da vstajate zgodaj, da hodite pozno počivat ...« (Ps 127,1-3). Vstajali so pred svitom in sedeli pozno v noč pri delu, obenem pa so vsako delo začenjali in končevali s prošnjo za Božje varstvo in za Božji blagoslov.

Kakor so imeli svoja srca in svoje družine odprte za Božje delovanje, tako so pokristjanili tudi našo deželo. V njej je polno cerkva, kapelic in znamenj, s katerimi so tudi navzven pokazali, da tukaj živijo verni ljudje. Cankarjev Kurent pravi, da bo pesem njih jezik in njih petje bo vriskanje. Moramo pa Cankarjevo misel dopolniti: molitev bo njihovo dihanje in zaupanje v Boga temelj njihovega upanja.

Ko obiskujemo naše cerkve, tudi naše podružnice, spoznavamo vero naših ljudi, pa tudi razmere, v katerih so živeli, in njihovo veliko zaupanje v priprošnjo in pomoč svetnikov. O tej veri in zaupanju govorijo kipi na oltarjih, o tem pričujejo podobe svetnikov; najstarejše priče vere in zaupanja, pa tudi ponižne molitve, pa so freske, ki so našim prednikom približale svetopisemske dogodke in prizore ter oblikovale njihov čut za lepo.

To pomeni, dragi bratje in sestre, da je bilo v veri naših ljudi veliko odprtosti za svetost, pa tudi zavedanja, da potrebujemo svetnike kot tiste, ki se jim priporočamo v različnih potrebah na njivi, v hlevih in pri družini; da bo kašča polna in da bosta v družini zdravje in blagoslov.

Kako je torej mogoče, da imamo ob takšnem češčenju svetnikov tako malo domačih svetnikov? Tistih, ki so v našem jeziku častili Boga ter ga z življenjem in besedo posredovali svojim bratom in sestram. Imamo blaženega škofa Antona Martina Slomška, potem pa svetnika, ki je pretrpel mučeništvo zaradi komunističnega nasilja, blaženega Alojzija Grozdeta, in mučenki četniškega nasilja, blaženi drinski mučenki: s. Krizino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Mar je res potrebno, da svetništva ne opazimo drugače, kot ob junaški vztrajnosti v veri in zvestobi do Kristusa tudi takrat, ko se nad ljudmi razdivja nasilje?

Divjanje nasilja je udarilo tudi po Božjem služabniku škofu Antonu Vovku, ki je danes v središču našega razmišljanja o svetosti in svetniških kandidatih, kakor tudi v središču naše molitve in prošenj, da bi naši svetniški kandidati čim prej dosegli razglasitev za blažene.

Letos mineva 70 let, odkar bi škof Anton Vovk v Novem mestu moral umreti kot bakla, ki gori za Kristusa, a ga je Bog obvaroval mučeniške smrti, ker je naše verno ljudstvo v tistem času potrebovalo pastirja, v katerem je videlo mogočno obrambo in oporo vere; zato je tudi zmoglo vzdržati vse viharje in povodnji, ki so skušale zrušiti stavbo vere, hišo krščanstva med Slovenci. Toda ta hiša ni padla, ker je bila zgrajena na temelju trdne vere, upanja in ljubezni do Boga, zavest in zaupanje v to trdnost pa je s svojo trdnostjo prebujal in krepil škof Anton Vovk.

Škof Anton Vovk se je skupaj s svojimi spremljevalci 20. januarja 1952 z vlakom odpravil iz Ljubljane v Novo mesto, od tam pa je nameraval z vozom naprej do Stopič. Tam je župnijski upravitelj Vinko Toš, ki je bil nekaj let tudi upravitelj moje domače župnije, vodil obnovo orgel in povabil škofa Vovka, da bi jih blagoslovil. »Da izkažem priznanje župniji, ki je v teh časih toliko žrtvovala za svojo cerkev, in da počastim tudi novega orglarskega mojstra, sem določil nedeljo, 20. januarja, za blagoslovitev orgel« (V spomin in opomin, 214).

V tem stavku, ki se v prvem hipu zdi zgolj navajanje dejstev, lahko zaslutimo škofovo pastirsko držo. Potrjuje Božje ljudstvo in podpira nadarjene pri njihovi rasti. To so bili izrazito neprijazni časi. Tistega leta so namreč izključili Teološko fakulteto iz Ljubljanske univerze in ukinili so verouk v šolah. Iz javnega življenja so izrinili Boga in mladini odvzeli možnost, da bi se tudi v procesu izobraževanja srečala z vrednotami, ki so oblikovale Evropo, ki je bila sposobna preseči delitve in sovraštvo med narodi in začeti sodelovati na različnih področjih, dokler se ni oblikovala v združeno Evropo.

Kako pomenljivo je istočasno v družbo vstopalo nasilje, barbarizem, ki v imenu parol in ideologij tepta človekove pravice, v resnici pa gre v ozadju za veliki roparski pohod na imetje tistih, ki so ga ustvarili s svojimi žulji.

Živo mi ostaja v spominu odnos, ki so ga tedanji duhovniki in bogoslovci imeli do svojega škofa, do Antona Vovka. Eden izmed njih, pokojni duhovnik Ciril Lazar, je povedal, da je škof mladim bogoslovcem vlival neizmerno zaupanje. Njegov mogočen glas, njegova visoka postava sta jih utrjevala v zavesti, da se jim ne more nič zgoditi, dokler je z njimi škof Vovk. »Dokler je škof z nami, se nam ne more nič zgoditi.« Predstavljal jim je varnost in prihodnost.

Bog ga ni obvaroval trpljenja ob dogodku v Novem mestu, kjer so ga polili z bencinom in ga zažgali, Bog ga ni obvaroval bolezni, ki je bila v veliki meri posledica zažiga, obvaroval pa je njegovo voljo, obvaroval je njegovo pokončno in pogumno gorenjsko vero, obvaroval je pričevanje njegovega življenja, njegovih besed in njegovega škofovskega služenja, ker je vedel, da ga njegovo ljudstvo potrebuje. Ni bil obvarovan preizkušenj in stiske, je pa skozi vse to postal velika priča zvestobe Kristusu, evangeliju in Cerkvi. To pričevanje je bilo tako silovito, da ga je na poseben način priznal tudi papež sv. Janez XXIII. Po imenovanju za rednega ljubljanskega škofa 2. decembra 1959 se je škof Vovk na avdienci 1. februarja 1960 papežu opravičil, da ne more poklekniti pred njim, papež, ki je bil tudi sam velik in svet človek, pa mu je odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.«

Škof Vovk s svetim papežem Janezom XXIII.
Škof Vovk s svetim papežem Janezom XXIII. © Janez Modic

Mož iz enega kosa. Mož, ki ne omahuje med dvema gospodarjema, ampak ostaja zvest svojemu Bogu. Mož z enim samim obrazom, ki ga je neprestano obračal k Bogu, da bi od njega dobil smer in potrditev svojega delovanja, ter ga potem obračal k ljudem, da bi mogli v njem videti človeka, ki izpolnjuje Božjo voljo. Najbrž vsi občudujemo njegovo pokončnost v odnosu do oblasti, ki ga je hotela zlomiti, da bi mogla našo Cerkev ločiti od Rima in ustanoviti narodno Cerkev, njegov humor, s katerim je otopil ostrino zasliševanj in groženj – znana je anekdota, če se kaj boji Mačka, pa je smeje se odvrnil, da še nihče ni videl, da bi se Vovk bal Mačka – občudujemo tudi njegove okrožnice in pridige. Vse to je zmogel v luči svojega škofovskega vodila »In Domino confido – V Gospoda zaupam.«

Dragi bratje in sestre. Tudi mi zaupamo v Gospoda in ga prosimo, naj tudi naš narod obogati in okrepi z novimi blaženimi. Lepo vrsto kandidatov imamo sedaj pred njim; izročeni so njegovi previdnosti in ljubezni. Imamo mučence, imamo pastirje, imamo spokornike, imamo pričevalce in sedaj imamo tudi mistike.

Vabim vas, da se z velikim zaupanjem priporočamo priprošnji naših svetniških kandidatov, saj je čas, da se cerkvam po naši deželi pridružijo tudi možje in žene, ki so svetniško živeli, ki jih bo Cerkev prepoznala kot svete in bodo nas in naš narod ponovno prekvasili z zaupanjem v Boga. Naj nam pri tem pomaga Marija, Kraljica vseh svetnikov, naša Mati in Kraljica. Amen.


Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...