Zaščita otroka v maternici | (foto: Pixabay)
Za rešitev matere ni treba usmrtiti otroka
Novice | Marjana Debevec
Zgodba hrvaške mamice, katere otroku so v 24. tednu nosečnosti odkrili tumor v glavi, ima zelo velik odmev v javnosti. Na Hrvaškem so ji splav zavrnili, opravila naj bi ga v Sloveniji.
Hrvaški nosečnici, katere otroku je bil potrjen tumor v glavi, je komisija v Sloveniji odobrila splav, potem ko ji ga na Hrvaškem niso omogočili. Otrok namreč po 24. tednu nosečnosti že lahko preživi. Primer je toliko bolj zapleten, ker bi se rakavo tkivo otroka lahko preneslo na mater.
Voditeljica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares je kljub temu prepričana, da bi bilo mogoče rešiti mater brez tega, da bi se načrtno škodovalo otroku. »Lahko bi ga vzeli iz maternice ob upanju, da bo vseeno preživel s pomočjo rešitev, ki jih za takšne primere nudi sodobno zdravstvo. Potem se da takšnega otroka v ljubeče roke ljudi, ki bodo zanj z veseljem skrbeli.«
V zgodovini smo se namreč naučili, da ljudi ne moremo diskriminirati po tem, kako zdravi so oziroma niso. Človek, ki živi v materinem telesu, pa je prav tako človek, poudarja Cankar Soarseva.
Spomnimo, da so hrvaški zagovorniki splava za mamico, ki želi opraviti splav, začeli zbirati denar za prekinitev nosečnosti v Sloveniji, v petek pa so pred parlamentom v Zagrebu predstavili javni poziv k dostopni, varni in zakoniti možnosti prekinitve nosečnosti na Hrvaškem. »Pri tem se postavlja vprašanje, kako je lahko splav varen za otroka, saj mu vzame življenje. V tem konkretnem primeru bi otroka verjetno izstradali. Vstavili bi tableto, ki bi ustavila dotok progesterona in s tem dotok hranil iz posteljice do nerojenega otroka ter ga na takšen način usmrtili. Nakar bi mater prejela še eno tableto za sprožitev začetka poroda, mrtvega otroka pa tudi rodila.«
Dejstvo je torej, da bo mama v vsakem primeru morala roditi tega otroka. »Vprašanje pa je ali ga bo pustila pri življenju in ohranila čisto vest ali pa bo do smrti živela s to travmo. V družbi se premalo govori o tem, kaj se pozneje dogaja z ženskami, ki so se za splav odločile. Celotna družba jim povzroča veliko krivico, ker o tem ne želi spregovoriti. Ženske, ki so splavile, njihovi parnerji in celotne družine pa leta in leta trpijo, ne da bi se o tem s komerkoli sploh pogovarjale,« še poudarja Urša Cankar Soares.
