Zadnja večerja | (foto: Cathopic)
Ali resnično verujemo v Jezusovo navzočnost med nami?
Novice | Petra Stopar
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je pri sveti maši zadnje večerje na veliki četrtek dejal, da nas preveva posebna hvaležnost, ker je Jezus izpolnil obljubo, ki jo je dal svojim učencem, in to je, da jih ni zapustil. »Jezusovo zagotovilo, da ostaja z nami, je nadvse pomembno. Jezus ni zgodovinski podatek, ne arhivski dokument, ni nekaj preteklega, ampak je nekdo, ki se dotika našega danes. Njegova navzočnost med nami je resnična in stvarna,« je poudaril metropolit.
Jezus med zadnjo večerjo apostolom ni zaupal nekega obrednega dogajanja, ki naj jih povezuje med seboj, ampak jim je zagotovil, da bo z njimi. Zato se na veliki četrtek zelo zares postavlja vprašanje naše vere v Jezusovo resnično navzočnost med nami v zakramentu evharistije, v čudež zadnje večerje, Njegovega prihoda pri vsaki sveti maši, je dejal nadškof. Omenil je apostola Tomaža in nekdanjega gorečega prostozidarja Mauricea Cailleta, ki se je spreobrnil v krščanstvo. Ko je ta prvič prisluhnil sveti maši v Lurdu, »je v posvetilnih besedah jasno spoznal – to je Jezus, in to spoznanje je bilo tako jasno, močno in nepreklicno, da je takoj po maši šel za duhovnikom v zakristijo in prosil za krst. Kaj pa se zgodi v nas, ko duhovnik izgovori Jezusove besede 'To je moje telo'?«
Vprašanje vere v Jezusovo navzočnost se po nadškofovih besedah postavlja zelo zares. Če verujemo, da je Jezus tu in da smo mi pri maši zadnje večerje, na Kalvariji in v vrtu Jezusovega vstajenja, smo v resnici Cerkev in On je tu v svojem skrivnostnem telesu. »Če pa je naša vera slabotna, če ji manjka mesa in krvi, življenjske moči, potem smo skupina ljudi, ki ponavlja obrede, obuja spomine, lepe, navdihujoče, ampak spomine.« Zato nas je povabil, da se naučimo prositi za živo in močno vero, ki je Božji dar. Ko bomo z njo obdarovani, bodo naše maše postale drugačne: »Nič več ne bodo obred, še manj nedeljska dolžnost, ampak bodo postale živo srečanje z Gospodom, ki se daje za nas, da bi tudi mi živeli.«
Če je naša vera slabotna, če ji manjka mesa in krvi, življenjske moči, potem smo skupina ljudi, ki ponavlja obrede, obuja spomine, lepe, navdihujoče, ampak spomine.
Tudi mariborski nadškof Alojzij Cvikl je dejal, da se pri vsaki sveti maši vračamo v dvorano zadnje večerje, skupaj z Jezusom in Njegovimi učenci, kjer ta večer še na poseben način čutimo. »Naj se dotakne naših src, ko bomo slišali besede: 'To je moje telo', 'to je moja kri', saj se ta čudež ponavlja pred nami. To je skrivnost naše vere, ki jo kristjani iz generacije v generacijo prenašajo, kot nam je danes to govoril apostol Pavel: 'To, kar sem jaz prejel od Gospoda, to vam izročam: Gospod je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil in rekel: To je moje, telo, ki je za vas ...'.«
Spomnil je tudi, da nam je Jezus z umivanjem nog apostolom in vsem nam pokazal zgled služenja, skupaj z evharistijo pa nam kaže, kaj pomeni ljubezen do konca. Zato nadškof spodbuja: »Ne ostanimo zaprti v naš mali svet egoizma in udobja. Vstanimo in se podajmo na pot ljubezni in služenja zavedajoč se tega, da je pred nami na tej poti Jezus, ki nam je prvi dal vzgled.«
