Kako obhajati velikonočne praznike v družini?

Svetovalnica | 14.04.2022, 14:27 Mirjam Judež

Za marsikoga je to velik izziv, kako ustvariti vzdušje v družini, da bomo imeli vsi kaj od tega. Naša gostja je bila avtorica portala Korenine vere Manica Marolt, mamica, katehistinja, učiteljica razrednega pouka, voditeljica družinske kateheze. Z njo se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Kako vzpostaviti pravo vzdušje v družini ob začetku obhajanja tridnevja?

»Težko je v vzpostaviti vzdušje ob vseh obveznostih, ki jih imamo, je pa pomembno, da se starši najprej vprašamo, kakšno sporočilo želimo predati svojim otrokom. Je to še ena priložnost za bogato obloženo mizo, za to, da zadostimo navadam, ki smo jih prinesli iz otroških dni ali pa jim želimo predati sporočilo velike noči, ki nas spomni, da so naš cilj nebesa in nam veliko tridnevje kaže pot do te zmage. Zunanja priprava in tradicija nam omogočata, da vse skupaj bolj doživimo, se povežemo, hkrati pa lahko zaradi pričakovanj hitro pride do napetosti.«

Vabljeni k poslušanju oddaje!

Kako se lotiti priprav na praznike, da ni slabe volje in napetosti?

»Tudi pri nas ne gre vse gladko. Da bi se izognili napetostim, pri nas pomaga, da si potem, ko pridemo iz šole in službe, načrtno vzamemo nekaj časa za sproščene dejavnosti, za crkljanje, skupno igro, pogovor in se šele potem lotimo skupnih opravil, ki nas čakajo v teh dneh. Pomembno se mi zdi tudi to, da se o »popolnih pričakovanjih« glede prazničnih dni, ki jih ni malo, pogovarjamo. Najprej midva z možem, potem pa tudi z otroki, da si podelimo svoje želje in razdelimo vloge, kaj bo vsak prispeval, da bodo ti prazniki res lepi. Pomembno je, da sprejmemo trenutno situacijo, v kateri se nahajamo mi kot družina, da se ne primerjamo z drugimi, ampak da vidimo v situaciji priložnost za iskanje nekih novih, za našo družino še boljših idej, kako bi bili ti prazniki polni in bogati za nas same. Mislim, da ni družine, ki se ne bi v teh dneh soočala s kakšnimi padci, slabo voljo. Pomembno je, da se starša boriva za to, kar nama je pomembno.«

Na svojem portalu na veliki četrtek predlagate peko nekvašenih kruhkov.

»Peka kruhkov je na vrsti za večerjo, ki jo pripravimo skupaj, vmes, ko kruhki počivajo, pa izkoristimo, da vzamemo Sveto pismo s polno slikami in se ob slikah spomnimo Mojzesove zgodbe oz. izhoda iz egiptovske sužnosti, ki je osnova za praznovanje v velikem četrtku. Ko so kruhki pečeni, se pripravimo na zadnjo večerjo, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci. Poskušamo jo čimbolj podoživeti. Najprej s tem, da starša otrokom umijeva noge, to pa zato, da jim nazorno pokaževa, da jih imava rada in da jih ima Jezus rad. Potem skupaj pripravimo praznično mizo, damo gor prt, rože, prižgemo sveče, otroci prinesejo pečene kruhke, potem pa glavno besedo dobi oče, ki pokaže, kako je Jezus ta kruh razdelil svojim učencem. Spomni tudi na Jezusove besede, otroci povonjajo vino, sami pa potem te kruhke namočijo v grozdni sok in skupaj to zaužijemo. Dokler so otroci tako majhni in grejo zgodaj spat, na tak način podoživijo obrede velikega četrtka, ker se mi zdi nekako nesmiselno, da so otroci jokavi in sitni pri bogoslužju, ker bi radi spali.«

Pri zajtrku je ponavadi zelo veliko vprašanj, kako je Jezus vstal. Kakšen od otrok izrazi tudi pomisleke, da ne verjame, da se je to res zgodilo. Meni se ne zdi s tem nič narobe, saj tudi sama o čem večkrat dvomim in se sprašujem. Pomembno je, da otroke v njihovih dvomih, iskanjih podpremo. 

Kako približati otrokom vsebino velikega petka?

»Že majhni otroci lahko spoznajo križev pot in pasijon, to pot, ki jo je Jezus prehodil na veliki petek, je pa pomembno, da to prilagodimo otroku. Govorimo resnico na način, da jo razumejo. Ne gremo v podrobnosti o bičanju in da je bil Jezus ves krvav, ker jih lahko to samo prestraši, ampak damo večji poudarek na to, da je šel Jezus na križ zato, ker nas ima tako zelo rad in si želi, da bi mi vsi prišli k Njemu. Za starejše otroke sem pripravila neke dejavnosti, da bi še bolj doživeli posamezne postaje križevega pota s pomočjo konkretnih predmetov, doživljanje pasijona z vsemi čutili. Začnemo z dogajanjem v Getsemaniju, damo sliko vrta ali oljke, zraven pa za poskusiti olive, pa pripovedujemo o tem dogajanju, kaj se je dogajalo z Jezusom. Povemo toliko, kot vemo, da bodo otroci razumeli, da ne bo preveč težko zanje. Na veliki petek vedno naredimo Božji grob. Preprosto vzamemo plastičen krožnik, jogurtov lonček za votlino, nasujemo gor zemljo, otroci naredijo križe, posejemo žito in zapremo vhod v grob s kamnom. Prva leta sem jih vodila jaz, zadnjih nekaj let pa starejša dva vodita mlajše, zraven pripovedujeta zgodbe. Aktivno dogajanje se s ponazoritvami zelo vtisne v otrokov spomin.«

V teh dneh je toliko za opraviti. Kako to usklajujete pri vas?

»Ko še nisem imela otrok, sem pogosto poslušala pogovore med sodelavkami, kako so ti dnevi naporni, ker je veliko opravil. Že takrat sem začela razmišljati, da ne želim, da bi bilo tako tudi pri nas doma. Iz svoje družine sem bila navajena, da se je vse postorilo na veliko soboto. Mi imamo pa malo drugačen sistem. Kruh in potico spečemo že prej, na veliki petek potem pospravimo hišo, da tudi na ta način podoživimo Jezusovo trpljenje, ker otrokom pospravljanje ni ravno najbližje, za veliko soboto ostane samo njihovo najljubše opravilo: barvanje jajc, da jih ponosno odnesejo k blagoslovu. Tam se zaustavimo v nekaj trenutkih tišine ob Jezusovem grobu. Navajam jih na to, da se poskušajo takrat v tišini z Jezusom kaj pogovoriti, da mu preprosto povejo, da ga imajo radi, se zahvalijo ali ga za kaj prosijo. Z možem imava navado, da je bila ta »maša vseh maš« na veliko soboto najin zmenek, da sva tudi midva v miru doživela vse skupaj, otroci so pa doma že spali.«

Najbolje je sprejeti situacijo, v kateri smo, se soočiti z lastnimi omejitvami, jih sprejeti. Naj nas vodi vodilo, da je vse, kar naredimo, boljše, kot če ne bi naredili nič.

Imate še kakšen namig za družinsko praznovanje v nedeljo, ponedeljek?

»Zaenkrat mi vstajenjsko procesijo še izpuščamo. Namesto tega se vsi skupaj zberemo ob Jezusovem grobu, otroci odvalijo kamen, ugotovijo, da je grob prazen, zapojemo Alelujo, preberemo zgodbo vstajenja iz Svetega pisma, zmolimo skupaj in pojemo velikonočni zajtrk. Pri zajtrku je ponavadi zelo veliko vprašanj, kako je Jezus vstal. Kakšen od otrok izrazi tudi pomisleke, da ne verjame, da se je to res zgodilo. Meni se ne zdi s tem nič narobe, saj tudi sama o čem večkrat dvomim in se sprašujem. Pomembno je, da otroke v njihovih dvomih, iskanjih podpremo. Če dvomimo tudi sami, jim to povemo, ker ni treba, da smo vedno popolni pred njimi. Potem se tudi oni lažje odprejo nam, lahko jih tudi spomnimo na učenca Tomaža, ki je sam dvomil, pa čeprav je imel Jezusa vedno ob sebi. Povemo, da je tudi meni sami težko razumljiv čudež vstajenja, ker ne vem, kako se je to zgodilo.«

Kaj pa, če ne gre vse tako, kot smo si zamislili?

»V družini ne gre nikoli z lahkoto, vsaj v naši ne. Že zaradi vseh obveznosti, utrujenosti se je včasih težko zbrati skupaj. Pomembno je, da vztrajamo, da sva najprej starša tista, ki pri sebi razčistiva, kakšen zgled jim želiva dati. Ko se pojavijo težave, je dobro, da jih zaznava. Če se otroci začnejo upirati, da se zaustavimo ob tem, poskušamo najti rešitev, ki bo uredu za vse nas, predvsem, da ne podleževa notranjim glasovom, ki se začnejo v tistih trenutkih zelo močno in glasno pojavljati: saj je vse brezveze, pri nas ne bo nikoli nič boljše, zakaj se sploh teh stvari lotevamo … Pomembno je, da čimveč vključujemo v dejavnosti otroke, jih vprašamo, kaj si želijo, na kakšen način, da mogoče tudi, če se naša vez začenja krhati, da se za nekaj časa vse prekine in se potem, ko se umirimo, spet zberemo skupaj, pogovorimo o nastali situaciji. Najbolje je sprejeti situacijo, v kateri smo, se soočiti z lastnimi omejitvami, jih sprejeti. Naj nas vodi vodilo, da je vse, kar naredimo, boljše, kot če ne bi naredili nič.«

Vodite tudi družinsko katehezo. Za kaj gre?

»Na družinski katehezi smo zbrane cele družine, vsi naši otroci od dojenčkov, šolski otroci in starši, srečujemo se enkrat tedensko po eno uro. Otroci v ločenih skupinah obravnavajo posamezne teme na konkreten način brez delovnih zvezkov in učbenikov. Poskušam jim čimbolj približati vsebino, da so čim bolj aktivni, starši pa imajo vmes tudi svojo vsebino, o kateri se pogovarjajo skupaj z župnikom. Enkrat mesečno imamo skupna srečanja, ko gremo na izlet ali imamo kakšno skupno temo ustvarjalne narave. Se mi zdi, da je ta oblika verouka zelo dobrodošla za današnji čas. Najprej v smislu vseh ostalih obveznosti, ker ni treba vsakega otroka posebej voziti na verouk, vsi smo vpeti v to, otroci dobijo konkreten zgled tudi od naju, da si želiva delati na najini veri, da si želiva izvedeti še kaj več o Jezusu. Poleg tega pa se mi zdi tudi dobro za otroke, ker se otroci družijo z vrstniki, sebi enakimi. Vsem družinam nam je skupno, da si želimo rasti v veri, da jo želimo postaviti na zelo visoko mesto v našem življenju. Naši otroci se mogoče v razredu izgubljajo kot posamezniki, tukaj pa vidijo, da niso sami, da je teh otrok kar nekaj, imajo večjo željo tudi doma večkrat kaj zmoliti, večkrat brati Sveto pismo. Mislim, da je to dobra popotnica za njih. Odrasle oz. Starše vodi župnik, čeprav vsako temo pripravi en zakonski par, tisti, ki želijo. Poda nekaj izhodišč, potem pa kdor želi podeli svoje razmišljanje in izkušnje.«

Prisluhnite oddaji!