Kriki in ječanje na levi

Naš pogled | 22.03.2022, 13:56 Tanja Dominko

Medtem ko so oči sveta uprte v Ukrajino, ki je tarča agresije ruskega predsednika Putina, se v Sloveniji pripravljamo na parlamentarne volitve. A tudi vojna v državi, ki ni tako daleč stran od nas, vpliva na predvolilno dogajanje, četudi ne tako, kot bi si želele stranke na levi. Pravzaprav bi lahko rekla, da jim je precej premešala štrene, saj vse dosedanje orožje, ki so ga uporabili v napadih na premiera Janeza Janšo, s primerjavami s fašistom na čelu, kar naenkrat niso več primerne.

Kaj pomeni fašizem, kaj pomeni totalitarni režim, se namreč zdaj še jasneje kaže tudi vsem tistim, ki jim je zgodovinski spomin ponagajal ali pa so bili v času komunizma pri nas na pravi strani in se jim sanjalo ni, kaj se dogaja drugače mislečim. V Rusiji je tak režim zdaj zažarel v vsej svoji kruti resničnosti, ljudje nimajo pravice do javnega izražanja in protestiranja, tudi o tem, kaj dejansko pomeni omejevanje novinarske svobode, smo se lahko prepričali iz prve roke prek dopisnice RTV Slovenija. Vidimo, kaj pomeni osamitev države na mednarodnem prizorišču, če jo vodijo ljudje, ki jim je mar le zase. Ki jim pogled na trupla, na zapore, na sirotišnice niti malo ne omaja srca. In še zdaleč ne gre le za to, da obsojamo enega samega voditelja, pač pa gre tudi za to, da je treba odrezati vso podporo, da je treba obsoditi vse somišljenike, vse tiste, ki so se okoristili s tem režimom in ki so še danes ponosni na svoje vezi z njim. Tudi taki so, a svojega stališča ne izražajo javno, poskrili so se in trpijo, saj ne vedo, kaj se bo iz te vojne izcimilo, kako bo ta udarec preneslo njihovo premoženje. Pomembno je, da si nalijemo čistega vina, da vemo, kdo je na strani žrtev in kdo na strani agresorja. In če imamo tudi v Sloveniji še vedno ljudi, ki ljubosumno čuvajo odlikovanja, ki jim jih je ta režim namenil, bi javnost morala to kritično ovrednotiti. Kaj namreč pomeni, če si somišljenik Putina, če podpiraš njegove metode, če se strinjaš z njegovo invazijo na sosednjo demokratično državo, če ne vidiš nič slabega v pobijanju civilistov in v obvladovanju medijev in prebivalstva nasploh? To pomeni, da imaš napačne zglede! Take voditelje smo že imeli in to niso bili demokratični časi.

Veliko prelitega črnila je bilo ob obisku premiera Janeza Janše v Ukrajini. Ali je bil obisk usklajen z Brusljem, ali je bil potreben, ali je bil tvegan, ali je imel podporo svoje vlade, ali je šlo za nabiranje notranjepolitičnih točk? Koliko hrupa po nepotrebnem in koliko napačnih vprašanj. Sporočilo obiska je sila preprosto, Ukrajina ga je razumela in to je najpomembnejše. Našim levim strankam seveda ni pogodu, da je slovenski premier poleg intervjujev v tujih medijih in hvaležnosti ukrajinskega predsednika Zelenskega pridobil tudi simpatije slovenske javnosti, celo občudovanje. Ni jim pogodu, da kot obramboslovec in kot minister za obrambo v času osamosvojitvene vojne ve, kaj pomeni napad. In tudi, kaj pomeni varovati svoje vrednote in kaj pomeni, če ti ob strani stoji mednarodna skupnost.

Naše leve stranke bi se namesto tega raje ukvarjale s plačami in sindikati, pa tudi z obtožbami na račun »upravljanja« epidemije, pri čemer bi krivdo za vse smrtne žrtve epidemije pripisale kar vladi. Panika je precejšnja, to moramo priznati. Kričijo v RTV-ju, češ da se dogaja pogrom nad informativnim programom, čeprav gledalci še zdaleč nimamo občutka, da bi bili novinarji naklonjeni premierju in njegovi stranki. Kriči Branimir Štrukelj, ki novinarje vsak drugi dan bombardira z novinarskimi konferencami, napoveduje novo stavko z argumenti, da ga ministrstvo ne posluša, medtem ko medijev na pogajanjih z ministrstvom ni hotel. Kriči, kaj vse je narobe v šolstvu, čeprav se učitelji strinjajo, da marsikateri problemi segajo še v čase, ko so roko nad resorjem imeli ministri SD-ja. Po drugi strani pa, če se sprehodimo po kadrih na nekaterih ključnih fakultetah, kot so FDV, Ekonomska fakulteta in Filozofska fakulteta, najdemo tam celo množico profesorjev, ki so se s politiko v preteklosti že pečali in je njihova zlizanost z levimi strankami pričakovana. Mimogrede, včasih pomislim, da gre za familijarne fakultete, vsaj na Filozofski fakulteti je cela plejada istih priimkov. Zakonci ali pa otroci, očitno gre za varovane položaje, ki jih nočejo kar tako izpustiti iz rok.

Pojdimo naprej: Kričijo nevladniki, skoraj vsak dan lahko preberemo v Delu kakšen članek o tem, kaj vse je narobe. A nevladni sektor je zelo široka stvar, načeloma bi se morala boriti za boljši svet na prostovoljni ravni, tako pa imam občutek, da so bolj kot nevladni antivladni, prizadevanja za menjavo oblasti so očitna, saj v tem primeru sledi nagrajevanje s strani levih strank. Pri marsikom je tako boj za boljši, bolj čist, bolj zdrav svet zgolj navidezen.

Skratka, agonija je očitna, že če se sprehodimo po naslovnicah Dela, nam je jasno, da levičarji trpijo, ker jim vlada drugačna oblast. Tudi ko vsi skupaj nekaj od te oblasti dobimo, s težavo izustijo pohvalo. Ne boste namreč našli pozitivne besede na račun turističnih bonov, energetskih bonov, dodatkov, izplačanih v času epidemije, večinoma v njih iščejo dlako v jajcu. Komaj se najde kak članek, ki potrdi, da je smer ukrepov prava, čemur denimo pritrjujejo ekonomisti. In potem nas težko prepričajo, da živimo v državi, kjer je medijska svoboda okrnjena, kjer novinarji težko opravljamo svoje delo. Moje delo je moja stvar, če pa na realnost gledam drugače kot nek novinar Dela ali RTV-ja, pa to ne pomeni, da imam oprane možgane. Ampak pomeni, da imajo številni z rdečim pralnim strojem mnogo več izkušenj.