Blaž Lesnik
Boštjan Smole
Alen Salihović
Zakonca Lajevec se vedno odzoveta, ko ju povabijo pričevati, saj menita, da je treba veselo oznanilo povedati naprej (foto: Arhiv družine Lajevec)
Zakonca Lajevec se vedno odzoveta, ko ju povabijo pričevati, saj menita, da je treba veselo oznanilo povedati naprej | (foto: Arhiv družine Lajevec)

Zakonca Lajevec: »V preizkušnji lažje sprejmeš Božjo pomoč«

06.02.2022, 08:16 Mirjam Judež

Kako lahko družine oznanjajo veselo oznanilo evangelija? So lahko nosilke življenja Cerkve skupaj z duhovniki? O tem smo se z zakoncema Lajevec in duhovnikom Rafkom Klemenčičem pogovarjali v Družinski katehezi. Zakonca sta z nami podelila tudi preizkušnjo ob veliko prezgodnjem rojstvu sina Jakoba in o močni izkušnji lepote občestva Cerkve. Govorili pa smo tudi o tem, kako mladim danes približati lepoto zakona in družine. Oddajo je vodila Marjana Debevec.

Katarina in Klemen Lajevec sta bila naša gosta v času lanskega radijskega misijona v eni od misijonskih Svetovalnic. Zanimiva gosta (vabljeni k branju ali poslušanju pogovora, ki je nastal lani) smo znova povabili, tokrat v Družinsko katehezo.

Katarina in Klemen sta se poročila precej mlada. Stara sta bila 22 in skoraj 23 let, poročena sta 28 let. Kar pet let sta čakala na prvorojenca, kar je bila velika preizkušnja, saj oba prihajata iz velikih družin in sta si tudi sama želela več otrok. Katarina prizna, da se ji je v nekem obdobju podrl smisel, saj ni vedela, zakaj je na svetu. Njena največja želja se ji je zdela neuresničljiva. Po operaciji se je najavil prvi otrok in »kad krene, krene«. Njuna družina šteje 6 otrok, starih od 6 do 23 let. V družini jim res ni dolgčas, kar jim radi verjamemo.

Kako sta moč občestva Cerkve začutila v posebni preizkušnji s petim otrokom Jakobom?

Klemen Lajevec: »To je bil trenutek v našem življenju, ko sem predvsem jaz začutil, kaj je moč molitve, moč Cerkve kot občestva, ko te molitev drugih ljudi drži gor.«

Katarina Lajevec: »Jakob se je rodil 3 mesece prezgodaj, po carskem rezu je bilo vse narobe, takoj je bil ves v cevkah. Ni imel veliko možnosti za preživetje. Takrat sva poslala samo 3 SMS sporočila tistim ljudem, ki znajo zares živo molit. Potem so se začeli priključevati še drugi (celo taki, ki nas niso poznali), molili so v molitvenih skupinah, v župnijah, kapucini, sestre, res je šlo zelo široko naokrog. Jakob naj bi po treh dneh umrl po naravni poti, ker je bil ves moder, v pljučih je bilo premalo kisika, pljuča je imel zelo poškodovana, ker se je rodil s hudo pljučnico. Takrat sva ga krstila, poklicala sva bolniškega župnika, potem sva ga morala pustiti na intenzivni. Tisti večer je imela molitvena skupina Prenove v duhu srečanje, molili so tudi za Jakoba in pozno zvečer, po molitvi, mi je en od bratov poslal SMS: »Nocoj je Gospod Jakobu ozdravil pljuča.« Oba sva verjela in jokala, da je Jakob zdrav. Celo noč sem slavila Boga, se zahvaljevala in ko sem zjutraj prišla na intenzivno, je bil Jakob druge barve, zdelo se mi je, da kar žari. Mislila sva, da je ozdravel, ampak takrat je premagal šele prvo pljučnico. Božja pot je bila drugačna, kot sem si mislila. V bolnici sva bila 7 mesecev, 2 meseca je bil Jakob na robu preživetja, dobival je 100 % kisik, bilo je več zapletov, trikrat so mu počila pljuča, še dvakrat je dobil pljučnico, na rokah je umiral … Ob vsaki preizkušnji sva prosila za še bolj gorečo molitev. Takrat sva res doživela, kaj je to občestvo. Ko sva odprla Sveto pismo, sva prebrala: »Ne boj se, Jakob, črviček, tvoj Bog te bo rešil.« Kako naj dvomim v to? Bolj kot zdravniku sva verjela tem besedam. Po drugi preizkušnji je zdravnik rekel, če bo Jakob zdržal do jutra, bo čudež. Zjutraj je bil spet boljši. Zdravnik nama je velikokrat, ko naju je srečal, rekel: »Tega otroka ste pa samo vi rešili.« Takrat sva res doživela, kaj pomeni Cerkev.«

Preberite zgodbo zakoncev Lajevec

Lajevci nekaj let nazaj ...
Lajevci nekaj let nazaj ... © Arhiv družine Lajevec

Kaj je tisto nekaj več v občestvu Cerkve v primerjavi z drugimi skupinami, ki si tudi prizadevajo za dobro?

Duhovnik Rafko Klemenčič: »Ko sem vaju poslušal, se sprašujem, kako bi delali korake naprej, da bi naše župnije postale občestva, ki bi zaznala stiske in veselje drug drugega? Kaj je tisto nekaj več? Preprosto evangelij, vesela novica, ki jo človek najde v občestvu. Če ne kdaj, zdaj družine potrebujejo to. Je veliko dobrih skupin na področju družine, a ne gre samo za učenje, izobraževanje, kako bi bolje živeli, vzgajali, živeli odnose, ne gre samo za druženje, ki je danes velika potreba. V Cerkvi je to tako prepleteno, kot je Kristus en človek in Bog, popolnoma združen. Če je Cerkev živa, odprta, se to dvoje tako tesno povezuje. Odkrijem, da nisem sam. To je tisto nekaj več, ko nekdo drug moli zame. Nisem sam, ker vem, da ima Bog neke načrte z mano. Pripadam. S tem, kar sem, tudi, če sem nepopoln, imam mesto v Cerkvi, v Kristusovem telesu. To daje upanje sodobnemu človeku, ki je velikokrat zelo izoliran.«

Ko sva odprla Sveto pismo, sva prebrala: »Ne boj se, Jakob, črviček, tvoj Bog te bo rešil.« Bolj kot zdravniku sva verjela tem besedam. Po drugi preizkušnji je zdravnik rekel, če bo Jakob zdržal do jutra, bo čudež. Velikokrat, ko naju je videl, je rekel: »Tega otroka ste pa samo vi rešili.« Takrat sva res doživela, kaj pomeni Cerkev.

Papež družine vabi, da se odprejo, da same postanejo oznanjevalke vesela oznanila. Kako vidva to razumeta?

Klemen: »Pri izkušnji z Jakobom sva zelo veliko dobila in zdi se nama, da morava živeti navodilo: zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Čutim, da družine ne smemo biti zaprte, ampak moramo povedati naprej, če imamo kakšno tako izkušnjo za seboj. Čutim, da nam izkušnja z Jakobom ni bila dana zato, da bi se imeli mi boljše, ampak da cela Cerkev raste. Zato se vedno odzoveva, ko naju kdo povabi pričevati, čeprav včasih to ni najlažje.«

Katarina: »Ko imaš enkrat izkušnjo, da Bog skrbi zate, te ima rad, jo hočeš podeliti, da bi tudi drug doživel, da se Bog zanima zate. Ni treba, da počnemo kaj posebnega. Ko srečaš koga, ki godrnja nad vsem, poveš, kaj se ti je dobrega zgodilo, kaj te takrat drži pokonci, pa prižgeš eno lučko. Najprej moraš pa imeti prižgano lučko v sebi.«

V občestvu Cerkve odkrijem, da nisem sam. Tisto nekaj več je, ko nekdo drug moli zame. Nisem sam, ker vem, da ima Bog neke načrte z mano. Pripadam. Tudi, če sem nepopoln, imam mesto v Cerkvi, v Kristusovem telesu. To daje upanje sodobnemu človeku, ki je velikokrat zelo izoliran.

Rafko, kakšno naj bi bilo sodelovanje med laiki (še posebej družinami) in duhovniki na področju oznanjevanja evangelija?

Rafko: »Mogoče nas zdaj razmere silijo k temu ali pa je to Božja previdnost, da včasih, ko se ne čutimo več tako močne, je lahko za nas tudi dobro, da priznamo, da potrebujemo drug drugega. Vsi smo učenci, jaz kot duhovnik moram v sebi vedno znova obnavljati zavest, da se ob vsakem lahko učim, tudi od družin. Mislim, da se je v zadnjih letih izboljšal odnos do gibanj, skupin, ki se porajajo v Cerkvi. Življenje samo nas pelje k temu, da je res Cerkev družina družin, kot je papež zapisal in da je lepo sodelovati, si izbiti iz glave neke visoke ideje, kako bomo nekaj velikega naredili. Rajši prisluhnimo, kaj Duh govori Cerkvi po mnogih res lepih skupinah, ki so v Cerkvi. Pričevanje družin vedno znova nagovori.«

Papež velik poudarek daje pripravi mladih na zakon. Pravi celo, da se na zakon pripravljamo vse od rojstva naprej. Kako vidva otrokom pričujeta o lepoti zakonske zveze?

Klemen: »Zelo enostavno. Da se imava rada. Deluje enostaven nasvet: če mož ženi pove, da jo ima rad in je lepa, se je čudež že zgodil.«

Katarina: »Otroci so kot radarji. Ničesar ne moreš skriti. Vidijo, dihajo in čutijo najin odnos. Zdi se nama, da za vzgojo največ narediš s tem, da živiš lep zakon, da se ne pretvarjaš. Prav je, da otroci vidijo tudi, da se kdaj grdo gledava ali skregava, pa tudi to, da se pobotava. Da greva čez različne preizkušnje, pa se imava še vedno rada. Da živiš v resnici in se vsak dan sproti odločaš za to, da hočeva, da se imava dobro. Marsikdaj po človeško ne gre, takrat prosiva Boga za pomoč. Tako živo se spomnim, ko sem bila enkrat tako upravičeno užaljena, ko je Klemen prišel prepozno domov. Delal je na televiziji, nič ga ni bilo doma, imela sva 4 majhne otroke, zmenila sva se, da tokrat pa pride prej. Dve uri je zamudil in šla sem užaljena spat, nisem naredila prvega koraka, da se pobotava. Ko sem prišla v sobo, sem pomislila, da ponavadi nisem taka, da mi nekdo nagaja. Jaz bi rada, da se imava rada. Zmolila sem eno Zdravamarijo, v meni se je tako obrnilo razpoloženje, da sem se mu opravičila za svoje obnašanje. Prav je, da vemo, da ko nam ne gre, se lahko na Nekoga obrnemo po pomoč. Takrat se ne pretvarjamo pred otroki. Naj vidijo, da včasih rabiva tudi Božjo pomoč in se hočeva vsak dan truditi za to.«

Sodelujeta v pripravi mladih na zakon. Kaj vaju je k temu spodbudilo?

Klemen: »Zdi se nama, da je to ena stvar, kjer lahko malo vrneva, kar sva dobila. Ljudje se imajo radi, so zaljubljeni, ne vejo pa, kaj zahteva zakon od dveh. Veliko lažje je, če slišiš kakšno stvar, preden se ti zgodi. Srečal sem mlad par (23 let), ki že nekaj časa hodi skupaj, povabil sem ju na pripravo na zakon. Pa sta rekla, da za to pa še ni čas. Če bi spremenili ime in pristop, bi dosegli več. Stvari, o katerih govorimo na pripravi na zakon, so nujne za vsak odnos. O 23-letniku, ki je v resni zvezi več kot eno leto, in ne razmišlja o poroki, si mislim, »punca stran od njega, z njim je nekaj narobe«.«

Katarina: »Svet je šel v to smer, da se ljudje ne poročijo, ampak kar začnejo skupaj živet. Boljši naslov teh srečanj bi bil »gradnja odnosa«. Pari, ki še niso odločeni za poroko, bi slišali o osnovah komunikacije, o osrečujoči spolnosti, poslušali bi pričevanja zakoncev, ki so dlje časa poročeni. Zelo dobro bi bilo, da bi to mladi slišali prej, morda že v srednji šoli, ne šele tik pred poroko.«

Je res, da mladih poroka danes ne zanima več?

Klemen: »Sem poročni fotograf in zdi se mi, da mlade poroka še kar zanima. Ne zanima pa jih, kako se bodo pripravili na zakonsko življenje. Danes je mlade strah narediti odločilen korak. V sebi pustijo vse možnosti odprte in potem se ne odločijo za nobeno stvar. Ne zdi se mi problem, da se mladi ne odločijo za poroko, ampak bolj to, da se ne odločijo za nič, da nimajo v sebi tistega navdušenja.«

Katarina: »Ne upajo narediti tega koraka, ker je ena odgovornost, da se nekomu zavežeš za celo življenje, da hočeš, da nama uspe. Precej krivi za to smo odrasli, tudi Cerkev, da smo kar utihnili, kar nekako smo se potuhnili in sprejeli situacijo. Noben ne reče, da je predzakonska spolnost greh. Škodo plačajo mladi, ker ne vejo, kaj zamujajo. Ne povemo jim, da ker ne zapreš vrat (se odločiš za svojo ženo/moža), imaš veliko manj možnosti, da ti uspe. Zaradi tega si mladi lahko zapravijo najboljšega partnerja, kar jih je. V odnosu jima ne uspe, ker določenih stvari ne vesta, gresta prezgodaj v spolnost, se ne spoznavata, ne gradita odnosa. Dokler je luštno, sta skupaj, potem je pa konec. Povzročila sta si velike čustvene rane in imata lahko veliko težavo vzpostaviti naslednji odnos. Hudo mi je za mlade, ker lahko je bil tisti »ta prav/a«, ampak treba bi bilo zapreti vrata, narediti odločitev in reči, borila se bova, gradila odnos. Ne vesta, da bi se morala najprej naučiti pogovarjati in razumeti, da smo moški in ženske različni, pa se zato ne razumeta in jima zato morda ni uspelo. Zdi se mi velika škoda, da ti zato ostanejo sami, samski, ne upajo več v odnos.«

Ne zdi se mi problem, da se mladi ne odločijo za poroko, ampak bolj to, da se ne odločijo za nič, da nimajo v sebi tistega navdušenja.

Kako vidva vidita to odgovornost nas odraslih, celotne krščanske skupnosti?

Katarina: »Prav je, da nismo tiho. Duhovniki se izogibajo pogovorom o spolnosti. Potem se tudi starši ne upajo govoriti o teh stvareh, nastaja mlačno okolje. Morda bi se v šole namesto ene teme o ljubezni povabilo en zakonski par, da pričuje o zakonu. Kar utihnili smo in s tem naložili breme mladim, ki se morajo zdaj sami znajti, saj jim noben ni povedal stvari.«

Klemen: »Če smo zakonski pari navdušeni, se to začuti in hitro vidi. Če govoriš nekaj, kar živiš, ima to neko težo, s tem narediš zelo veliko. Zelo bi bilo primerno, da bi duhovnik povabil kakšen par in bi namesto dela pridige kaj povedal. O zakonskem življenju duhovnik težko govori, on ima druge darove, o tem bi morali govoriti drugi zakonci.«

Marsikdaj po človeško ne gre, takrat prosiva Boga za pomoč.

Sodelujeta pri pripravi mladih parov na zakon pri sv. Jožefu in skupnosti Emanuel. Kakšen je odziv?

Klemen: »Gre za 8 zaporednih srečanj na 14 dni, trajajo uro in pol do dve uri. Obravnavamo teme od komunikacije, osrečujoče spolnosti, do molitve v zakonu, svobode, resnice. Vsi pari, ki se prijavijo na to, pravijo, da so dobili bistveno več, kot so pričakovali. Navdušeni so, ker se vsi pričevalski pari družimo z njimi vseh osem srečanj, med nami se spletejo vezi, tako se lahko po predavanju pogovoriš o čem, kar si nisi upal vprašat. Meni se zdi to odlična stvar.«

Katarina: »Parom vržemo še kakšno kost za glodat za doma: kakšen je najin odnos do denarja, odnos do tasta in tašče, kako bova vzgajala. Res so vsi presenečeni, kako veliko so dobili, navdušeni so, da slišijo zakonce, ki so že dolgo v zakonu

Katarina in Klemen sta lani sodelovala v misijonski Svetovalnici; prisluhnite njuni zgodbi (levo je oddaja, od katere vas loči samo klik)
Katarina in Klemen sta lani sodelovala v misijonski Svetovalnici; prisluhnite njuni zgodbi (levo je oddaja, od katere vas loči samo klik) © Rok Mihevc

Pa vaju mladi vprašajo, zakaj se sploh splača danes poročiti?

Klemen: »Vsak dan, ko nisem poročen, je bil zamujen. Že moj oče je to govoril in drži. Ko sva se odločila za poroko, sem imel cmok v grlu, da bo to za vse življenje. To je prav, da čutiš malo strahu, da te stiska, stvar je resna. Mi pa nikoli ni bilo žal, da sem se poročil. To je bila moja najboljša odločitev in fajn je, da lahko oba rečeva, da sva srečno poročena, ne pa, da je ona srečna, jaz pa poročen. Malo zaslug že imava midva, je pa to tudi Božji dar.«

Katarina: »Bistveno sporočilo mladim je, da je v zakonu lepo, pa tudi, da je to delo, da ne uspeva samoumevno. Čisto vsak dan sprejmeva odločitev, da hočeva postaviti svoj odnos na prvo mesto. Tako hitro te odnesejo službene, družinske obveznosti, stalno se je treba boriti, da je najin odnos na vrhu. Pa to, da je odločitev tista, ki ta vrata zapre, da se hočeva truditi oba, nimava več B plana, želiva narediti vse, da nama uspe in tudi poiščeva pomoč, če je treba. Prva pomoč je Bog, lahko se priključiš zakonski skupini ali poiščeš kakšno drugo pomoč. Hočeva narediti vse, da nama bo lepo in nama bo uspelo

Klemen: »Midva sva dala marsikaj skozi v zakonu in seveda nama takrat ni bilo lepo, ampak kljub temu, ko pridejo slabša obdobja, se trudiva in drživa skupaj.«

Preizkušnje so del neke poti na poti k svetosti. Papež vabi družine, da se odpravijo na to pot. Kako razumeta to papeževo povabilo?

Katarina: »Svetost pogosto enačimo s popolnostjo. Če si svet, še nisi popoln. Da si svet, pomeni, da si izvzet iz posvetne rabe, imaš en višji namen, poslanstvo. V družini se mi zdi popolnost nedosegljiva. Najtežje je biti svet doma, ker si res stalno izpostavljen izzivom, ne moreš se pripraviti, kako biti popolna mama, žena … Pomembno je zavedati se, da zato, ker sem nepopolna mama, žena, to še ne pomeni, da nisem sveta. Sveta sem, ker me je Bog izbral in posvetil, da sem žena in mama. Ko me odnese, se skesam in rečem, Jezus, greva naprej. Znova se povežem z Bogom, zagledam svoj cilj in poslanstvo.«

Klemen: »S tem, ko enačimo svetost s popolnostjo, si nalagamo (in drug drugemu) blazno veliko breme. Če so starši popolni, s tem nalagajo veliko breme otrokom, ne vejo, da to ni realno. Še Jezus ni bil popoln, se je kdaj tudi zjezil. Ko sem fotografiral birme, je en birmovalec pogosto vprašal, kdaj je človek svet, zakaj je papež svet? Ko ima rad Boga in ljudi. Če imam rad Boga in ljudi, kaj rabim še več?«

Prav je, da pred poroko čutiš malo strahu, da te stiska, stvar je resna. Mi pa nikoli ni bilo žal, da sem se poročil. To je bila moja najboljša odločitev in fajn je, da lahko oba rečeva, da sva srečno poročena, ne pa, da je ona srečna, jaz pa poročen.

Kako vaju na tej poti svetosti oblikujejo razne preizkušnje?

Klemen: »Že celo življenje se borim s tem, da bi začutil, da me ima Bog rad. To sem najbolj začutil v preizkušnji, ko smo se borili za Jakobovo življenje. Marsikdo bo Božjo ljubezen začutil na lažji način, jaz sem rabil macolo.«

Katarina: »Skozi preizkušnjo postaneš bolj ponižen, lažje sprejmeš pomoč od Boga. Dokler ti gre vse dobro, se težje odpreš Bogu. Zdaj, ko imava odraščajoče otroke, sem nekako bolj na majavih tleh, to obdobje mi je zelo velik izziv in se veliko več obračam na Boga. V obdobju najstništva sva obvladala vzgojo, če otrok nekaj naredi, je posledica taka in taka, šlo nama je odlično. V tem obdobju se pa res ne znajdem. Pogosto se obrnem na Boga in kar naenkrat postane veliko breme svetost mojih odraščajočih otrok. Učim se prelagati to na Boga, v smislu, Jezus, midva sva naredila vse, kar sva znala, zmogla, zdaj pa Ti pomagaj. Dajem jih v Marijino naročje. Saj sva veliko naredila, nisva počivala, zdaj jih pa dajem Tebi v varstvo, ker ne gre več na način, ki ga midva obvladava. To je tudi za naju preizkušnja in takrat več prelagava na Boga.«

Kako je koronakriza zaznamovala vašo družino?

Katarina: »Ko se je korona začela, sem fizično čutila težo v pljučih, ker sem se spomnila vsega, kar smo dali skozi. Jakob je bil dve leti in pol na ventilatorju, na respiratorju, vsa doživljanja so se vrnila in bilo me je grozno strah. Bili smo povsem izolirani. Ko je prišlo poletje, smo se nekoliko sprostili. Zdaj živimo dokaj normalno, ampak res vse jemljemo malo bolj resno, sem se pa vseeno naučila počasi predajati Bogu tudi Jakobovo zdravje. Bog, če si imel Ti takrat načrt, da Jakob preživi, potem Ti zaupam, da boš tudi zdaj uredil, kot je prav. Včasih se toliko bolj oklepamo kakšnih stvari, ker mislimo, da vemo, kaj je prav. Lepo je, ko uspem predati tisto breme, ki me teži, in reči, Bog, Ti veš, kaj so moje želje, ampak verujem, da imaš Ti najboljši načrt.«

Skozi preizkušnjo postaneš bolj ponižen, lažje sprejmeš pomoč od Boga. Dokler ti gre vse dobro, se težje odpreš Bogu.

Rafko, kako se znati predajati v Božje roke, verjeti v Njegove načrte in jim tudi slediti?

Rafko: »Za čas korone še posebej velja svetopisemski stavek: »Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« Preizkušenj je veliko, ampak ista preizkušnja me lahko globlje poveže z Bogom. To je cilj, to je svetost, da sem sicer nepopoln, obtolčen, ampak kot tak sem povezan z Bogom. Ne pozabimo na ta cilj, kamor smo poklicani in ne pozabimo, da nas Nekdo pošilja, da nismo sami.«

Lepo povabljeni k poslušanju Družinske kateheze z zakoncema Lajevec in duhovnikom Rafkom Klemenčičem.

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...