Katarina Lajevec: »Jezus želi, da stopimo na svetilnik, ne pa, da se skrivamo!«

Radijski misijon 2021 | 25.03.2021, 10:22 Mirjam Judež

V misijonski Svetovalnici sta zakonca Katarina in Klemen Lajevec govorila o tem, kaj pomeni čas praznih mrež za starša šestih odraščajočih otrok in tudi o tem, kako izreči: »Gospod, ti veš, da te imam rad« v času preizkušnje. Vabljeni k poslušanju, branju zanimivega, iskrenega in iskrivega pogovora, ki ga je vodil Blaž Lesnik. Tudi k ogledu! Če ne drugega, vsaj poglejte, kako sta bila Blaž in Katarina lepo barvno usklajena. :)

Praznovanje materinskega dne v številčni družini Lajevec

Klemen: »Bi radi slišali božični ali realni odgovor, kako se odvija materinski dan pri nas? Božični odgovor bi se glasil, da malo bolj posebno kosilo skuhajo otroci, žena dobi rožico vsaj od moža (večkrat tudi od otrok). Dokler ni bilo koronakrize, je sledil obisk maše, tudi pri maši je žena dobila rožico od duhovnikov in »vsi se imamo radi«. V resnici je pa dan podoben ostalim, mlajša dva otroka 6 in 8 let zahtevata svoje, zjutraj te ne pustita spati.«

Katarina: »Že več kot eno leto imam mlajša dva otroka doma, ker ima 8-letnik kronično pljučno bolezen, ne upamo ga dati v šolo, zato tudi mlajšega ne v vrtec. Zato se šolamo na domu, je pestro. Otroka s posebnimi potrebami moramo imeti kar pod nadzorom, če nočeš, da ti v kavico vrže rožice, kocke, … Tudi lepo kosilo s posebnimi kozarci je velikokrat začinjeno s kakšnim hecom. Včasih je smešno, včasih pa ne.«

Glavni izzivi Cerkve

Katarina: »O izzivih v Cerkvi že dolgo razmišljava, ker sva precej aktivna v župniji. Najbolj pomembno se nama zdi dati družinam, mladim nekaj takega, da bodo z veseljem zraven, nekaj živega, jim posredovati živo vero, da bodo hoteli biti animatorji. S tem, ko jim daš odgovornost, radi ostanejo, veliko bolj, kot če dobijo vse servirano na pladnju. Mladi morajo čutiti, da jih imajo ljudje v župniji radi, da so sprejeti. Tudi družine se morajo čutiti sprejete, da imajo en krog ljudi, kjer se počutijo doma. Tako so tudi marsikaj pripravljene narediti.

Veliko lažje je vzgajati v tem svetu in prenašati vrednote, ki so ti pomembne, če imaš tako okolje, ljudi okrog sebe, kjer si otroci najdejo družbo, ti se imaš s kom za pogovarjati, se potrjevati v tem. Sicer drži, da smo na ta način »v vatki«, toda rabiš »vatko«, da se kališ v njej, potem pa greš lahko ven.«

Najin odnos je otroško igrišče in če je to igrišče varno, se otroci dobro počutijo in z najino naklonjenostjo, ljubeznijo marsikakšno napako tudi popraviš.

Učenci niso ničesar ujeli v Galilejskem jezeru, ven so potegnili prazne mreže …

Klemen: »Ribiči, ki so metali mreže, so bili po celi noči verjetno res obupani, da so jih na Jezusovo besedo še enkrat vrgli. Kar lahko prevedemo, da šele ko je zares hudo, se nasloniš na Boga. Žal. Imamo Ga za nekoga, ki tam stoji, Ga bomo že uporabili, če bo res hudo, sicer pa zmoremo sami. Težko je priznati, da nisi gospodar svojega življenja.«

Katarina: »Obdobje brez otrok na začetku najine skupne poti je bilo zelo težko, meni še bolj, ker sem si predstavljala, da bova imela nekaj otrok, ker oba prihajava iz večjih družin. Meni se je svet podiral, kregala sem se z Bogom, zakaj mi ne da tistega, kar sem mislila, da je moje življenjske poslanstvo. Kaj naj sploh počnem? To obdobje je trajalo pet let. Po operaciji se je končno najavil naš prvi otrok in »kad krene, krene«, zdaj imava šest otrok, poleg teh pa še tri v nebesih.

Velikokrat se počutimo, da imamo prazne mreže, če ne gre tako, kot smo si zamislili. Zdi se mi, da smo kar malo zastrupljeni s tem, kakšna bi morala biti popolna družina, kako morajo biti vsi otroci nasmejani, se ne kregajo med sabo, mama je vedno potrpežljiva, ne povzdiga glasu … To je kar strup, ker vedno tako ne gre. Potem se počutim slaba mama, ker ne znam. V družini se mi zdi pomembno, da od otrok ne pričakuješ, ampak zahtevaš. To je bistvena razlika.

Naj povem primer svoje svakinje. Ko je šla za celo popoldne od doma, je doma pustila štiri fante in moža. Škaf mokrega perila je postavila med vrata in pričakovala, da ga bo nekdo obesil. Nekaj časa so stopali čezenj, potem se je pa le našel nekdo, ki ga je umaknil. V družini ne moreš pričakovat, da bo otrok sam od sebe videl, da je kuhinja razmetana, da so tla umazana. Zahtevati je pa treba, to je naša starševska vloga, zahtevala bom in v veliki družini poimensko. Še najbolj se obnese, če kar na listke napišemo, kaj ima kdo za postoriti.«

Kdo konkretno pride na pomoč v trenutkih, ko so mreže prazne?

Klemen: »Zelo pomembno se mi zdi, da sprejmeš situacijo kot del Božjega načrta, sprejmeš, da nisi sam odgovoren za vse. Ko v vzgoji narediš kakšno napako, iz prve roke lahko povem, da Bog marsikaj zna popraviti, lahko ga prosiš in vstopi v tisti trenutek.

V odnosih v družini je zelo pomembno, da če se imava midva rada, če spoštujeva drug drugega, če to otroci vidijo, sva s tem največ naredila za vzgojo otrok. Najin odnos je otroško igrišče in če je to varno, se otroci dobro počutijo in z najino naklonjenostjo, ljubeznijo marsikakšno napako tudi popraviš.«

Ko Bog poseže, vstopi, to sprejmemo, čeprav ni vedno po naših pričakovanjih …

Klemen: »Prvih pet let, ko ni bilo otrok, sva se kregala z Bogom, pa je svakinja rekla, naj poskusiva prosit ne za otroka, ampak da bi lahko sprejela Božjo voljo. Zame je to izredno težko, toda šele ko sprejmeš Božjo voljo, se zares počutiš, da te ima Bog rad, si miren v sebi. To se je meni zgodilo, ko se nama je rodil Jakob, otrok, ki bi po naravni poti umrl. Ko sem lahko predal svojo stisko Bogu in dobil moč, da bom lahko sprejel Njegovo voljo, kakršna koli že bo. Takrat je od mene vse odpadlo in se se počutil, da me Bog drži v naročju.«

Katarina: »Jakob se je rodil tri mesece prezgodaj s hudo pljučnico, ni zadihal, takoj je bil intubiran, bili so razni zapleti, trikrat je imel pljučnico, trikrat so mu pljuča počila, na 100 % kisiku je bil skoraj 2 meseca, ni bilo napredka.

Zdravnik je že obupal, naju trikrat poklical, da bi ga odklopil … Takrat sva midva doživela, kaj pomeni molitev občestva, Cerkve, takrat je toliko ljudi molilo za nas, da smo izprosili od Boga čudež. Tudi zdravnik, ki ni bil veren, je rekel velikokrat, da smo tega otroka samo mi rešili (midva sva vedno rekla, da smo samo prosili Boga, On pa je naredil, kar je). Jakob ima še vedno kronično pljučno bolezen, pol pljuč mu ne funkcionira, ga moramo bolj pazit, v tem času pa sploh. Že v normalnem času ima enkrat mesečno pljučnico, rabi kisik ob vsakem prehladu, zato ga imamo zdaj doma in moramo tudi vsi bolj pazit, da ne bi česa prinesli domov.«

Kako reči: »Gospod, ti veš, da te imam rad!« v tako težkih preizkušnjah?

Katarina: »Ko se je Jakob rodil, ni bilo tako težko, si vržen in plavaš. Takrat je res toliko ljudi molilo za nas, da midva zdravnika sploh nisva poslušala. Dobila sva toliko spodbud od ljudi, ki so molili za nas, toliko namigov iz Svetega pisma, da sva se s Klemenom samo držala Božjih obljub kot klop in se čutila nošena od molitve drugih ljudi.

Zdaj smo pa sami, zdaj pa je težje, ker se zgodba ni odvila tako, kot sva si zamislila. Sva mislila, da je Bog naredil čudež, zdaj pa gremo naprej normalno, kot z ostalimi otroki. Jakob ima posebne izzive, zdaj je star 8 let, govori slabo, ampak govori, razumemo ga, navdušena sva nad vsako stvarjo! Hodi, vozi se s kolesom, ko nismo vedeli, a bo videl, slišal, govoril, hodil … Vseeno pa je treba zdaj živeti, zdaj bi pa ti »vse«, da bi bil Jakob tak, kot so drugi otroci.

Jakoba nisva še sprejela čisto takega, kot je, ampak sva se najprej z Bogom kregala, zakaj je naredil čudež samo napol, »daj naredi do konca«, je pa res, da Jakob napreduje »na molitev«. Ko se odločimo za kakšno družinsko devetdnevnico zanj, je vedno kakšen napredek, čeprav majhen.«

Klemen: »Takrat je težko reči Bogu, da ga imaš rad. Tudi pri nas jaz nimam te moči, milosti, da bi lahko v polnosti to rekel Bogu. Se trudim, sem pa tako kot vsi krvav pod kožo.«

Z Jakobom je tempo družinskega življenja drugačen …

Katarina: »Z Jakobovim rojstvom nam je marsikakšna stvar odpadla, prej smo bili zelo športna družina, hodili smo v hribe, plezati, leteti s padalom … Zdaj smo že 8 let zaustavljeni, ker ima Jakob slabo saturacijo kisika na višini, tudi v drugih stvareh je bolj okoren. Klemen gre včasih s ta velikimi otroki kam sam, ampak ni tisto, kar sva prej živela … Imamo pa Jakoba vsi zelo radi, on je res odprt, vesel, prijazen, zna pa seveda tudi cepetati, se metati po tleh, ko mu kaj ne gre, nagajati mlajšemu …«

Kaj reči mladim parom, ki se pripravljajo na skupno življenjsko pot?

Klemen: »Če bi izbral en nasvet zanje, je to odločitev. Odločitev za bodočega sozakonca in odločitev, da postaviva najin odnos na prvo mesto. Seveda je Bog tam in če je Bog na prvem mestu, potem je vse na pravem mestu. Ko se poročiva, gotovo bodo problemi, a če obljubiva en drugemu in sebi, da bova naredila vse, da nama uspe, sva na zelo dobri poti. Pomaga tudi, če smo se pripravljeni učiti iz izkušenj drugih. Po 27-ih letih zakona misliš, da komunikacijo obvladaš, pa te še vedno kaj preseneti.«

Katarina: »Mlade opozorimo, da se je treba naučiti komunicirati, ker smo različni. Moški in ženske čisto drugače razumemo stvari …«

Klemen: »Brez vaje si obsojen na težave.«

Zdi se mi, da se sploh v krščanskih krogih delamo napako, ko nismo povsem iskreni, ko pokažemo samo tisto »ta lepo«. Navzven izgleda, kakšna lepa družina so, nikoli se ne skregajo … Drugi se nehote primerjajo s tabo in mislijo, kako so slabi. Zdi se nama pomembno, da jim pokažeš, da so normalni, da imamo vsi težave.

Kaj vama pomeni javno izpostavljanje?

Klemen: »Odkar se nam je rodil Jakob čutim, da sva dolžna to narediti. Sicer tega ne bi smel povedati naglas, pa vendar … Kdorkoli naju prosi za pričevanje, sodelovanje, vedno rečeva ja. Pomembno je, da če lahko kaj poveš, komu s tem kaj daš, to moraš narediti. Težko je uskladiti čas, zbrati voljo, a tudi midva marsikaj od tega dobiva.

Vajena sva javnega izpostavljanja, večkrat pričujeva in sodelujeva. Če se pričakuje, da bodo sadovi dobri, tudi hudič napada. Takrat imava tudi kak nesporazum: jaz sem bolj siten in ona se zato jezi.« :)

Jezus želi, da smo na svetilniku

Katarina: »V molitveni skupini smo dobili spodbudo, da se moramo vsi kristjani postaviti na svetilnik, pa ne v smislu, da svetiš in se »hvališ«, ampak svetiš zato, da ljudje vejo, kam morajo iti, k Jezusu! Tega v svetu manjka. Mene je pretresla ta misel. Jezus želi, da smo na svetilniku, ne pa, da se skrivamo!«