Dr. Marko Pavliha | (foto: Osebni arhiv)
Nekaj misli o (anti)cepilnih zdrahah
Komentar tedna ddr. h.c. Marko Pavliha
Slovenska ustava zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva, za katerega bi morala skrbeti zlasti država, ker sta zdravje in mir največje človekovo bogastvo. Zato čutim epidemično potrebo, da pritrdim tistim pravnikom, ki menijo, da ne obstaja pravica do necepljenja.
Nočem podpihovati vakcinacijskih zdrah, a vendarle ne smemo prezreti dejstva, da obvezno cepljenje za nekatere bolezni že poznamo, ker je naloga države varovanje zdravja in življenja ljudi, upoštevati pa je treba še načeli sorazmernosti in solidarnosti. Korist, ki jo prinaša cepljenje proti smrtonosnemu virusu za zdravje posameznika in celotne populacije, presega škodo, ki nastane zaradi stranskih pojavov cepljenja, čeprav kruta realnost izpričuje, da nekatera cepiva ne povzročajo zgolj "stranskih pojavov", temveč tudi smrt, kar je tragedija. Kljub temu je doseganje ustrezno visoke precepljenosti pozitivna dolžnost sleherne države, kajpak na prijazen in transparenten način, kajti niso vsi tako ozaveščeni in zaupljivi kot denimo papež Frančišek, ki se je brez oklevanja cepil, rekoč, da gre za etiko in dejanje ljubezni.
Ko gre za interes celotne skupnosti, začasno omejevanje nekaterih pravic ni le dovoljeno, temveč je ustavno in zakonsko zapovedano. Prisilno cepljenje seveda ni možno v civilizirani družbi, smelo pa bi biti obvezno, ker ni ustavnopravnih zadržkov, niti ga ne prepoveduje Evropsko sodišče za človekove pravice. Toda politično stališče iste mednarodne organizacije, kateri pripada to sodišče, je drugačno, saj parlamentarna skupščina Sveta Evrope nasprotuje obveznemu cepljenju in diskriminaciji necepljenih oseb, kar zopet še povečuje neusklajenost in zmedo.
Lažna, napačna in nepopolna medijska sporočila so takisto nevarna kot virusi in morda še bolj, ker teoretiki zarote pod pretvezo boja zoper zarote ustvarjajo proticepilsko zaroto, kar jih malodane spreobrača v teroriste zmote.
Kdo ima potemtakem prav?
Slovenska medicinska akademija nas svari, naj si ne dovolimo predolge učne ure neumnosti, ker je cepljenje edina učinkovita metoda za preprečevanje epidemije. Zategadelj je skrajno nerazumljivo, da so ukrepi vseskozi na udaru, čeravno je vrag že zdavnaj vzel šalo in skoraj nikomur ni več do smejanja. Lažna, napačna in nepopolna medijska sporočila so takisto nevarna kot virusi in morda še bolj, ker teoretiki zarote pod pretvezo boja zoper zarote ustvarjajo proticepilsko zaroto, kar jih malodane spreobrača v teroriste zmote.
Anticepilizem je nova religija in prej ali slej si jo bo prilastila kakšna institucija, če se to že ni zgodilo. Je pa res, da se nekateri iskreno bojijo cepljenja zaradi morebitnih posledic, od krvnih strdkov do neplodnosti, kar bi morala vzeti v obzir vsaka oblast in jim omogočiti, da "normalno" živijo tudi brez takšnega posega v telo, na primer z zanesljivim testiranjem. Dobra politika bi morala biti popolnoma pregledna in temeljiti na vzajemni komunikaciji in spoštovanju slehernika, pri čemer se vedno znova pojavlja starodavna dilema, kdo bo varoval varuhe oziroma kdo bo nadzoroval tiste, katerih naloga je nadzorovati druge.
Agresivnost koronskih oporečnikov je skrb vzbujajoča, a tudi druga stran ni nežna in potrpežljiva, dobrodošli v svetu vodnih topov in solzilca. Vse več je zagrizencev, ki se pulijo za "svojo resnico" in se bojujejo zoper domnevne kolaborante. Kdo ve, ali bi bilo kaj drugače, če bi nam vladala neka druga politična opcija, recimo ultra levica, skrajna desnica ali navidezna sredina!?
Bojim se, da je odgovor negativen, kajti strah, stiska, negotovost, nihilizem, pesimizem, razočaranje, jeza, depresija in drugi demoni, ki jih bruha skrajno nepravičen neokapitalistični hrematizem, se naglo bližajo prelomni točki, ko bomo bodisi začeli zniževati pritisk v družbenem loncu ali pa bo dokončno eksplodiral. Pri tem ne smemo metati v isti koš demokratičnih protestov in pogrome naščuvane in nemara celo podkupljene svojati; prvi ravnajo skladno s predpisi, druge je treba kazensko preganjati, oboje pa podžiga psihologija množice ali čredni nagon, ker najdejo začasni smisel v poistovetenju z neko skupino.
Ali gre za pristno zaskrbljenost, nekakšno vnovično jezno mladostno dobo, starostno godrnjavost, nasprotovanje aktualni politični oblasti, pozerske mimohode z mobilnimi telefoni in nabiranjem všečkov ali strah pred iglo? Zakaj imajo v zahodnih državah z mnogo daljšo demokratično tradicijo praviloma manj pomislekov glede cepljenja kot v vzhodnoevropskih državah nekdanjega socialističnega in komunističnega bloka, je nemara v nas več nezaupanja do vladajočega aparata? Zakaj se z epidemijo ne ukvarjajo predvsem epidemiologi in virologi?
Shakespeare bi današnjemu Hamletu na jezik položil drugačno opažanje od tistega znamenitega, da je nekaj gnilega v deželi Danski, ker znatno bolj smrdi v Dolini Šentflorjanski. Tu je celo možno dobiti lažna cepilska potrdila za masten denar, kar je višek koruptivnosti in dvojne morale! Biti ali ne biti ni več usodno vprašanje, marveč cepiti se ali ne, namesto da bi nas kratica PCT prepričljivo nagovarjala, da Postanemo Civilno Tolerantni do sočloveka. Zaradi ne-cepljenja smo se kot narod in in človeštvo izmaličili v razcepljene cepetajoče cepce, ki še sebi več ne zaupamo, kaj šele zdravemu razumu.
Del odraščanja je goreča mladostniška želja, da kljubujemo staršem in nasploh deklariranim in vsiljenim avtoritetam. Če je punt množično udarniški, se zaradi revolucionarjev zgodi revolucija. Ko dozorimo in odrastemo, pa je za resnični duhovni napredek zelo priporočljivo, da se otresemo nenehnega nezadovoljstva, jeze, srda, gneva, nestrpnosti, maščevalnosti, agresije in sovraštva, ki so praviloma gonilna sila vsake revolucije.
Zato se marsikateri upornik razvije v evolucionarja, ker mogoče prav v tej modrostni preobrazbi dosežemo več dobrega kot z revolucijo, namreč korenito spremenimo sebe in postopoma, z lastnim zgledom in ljubeznijo, tudi druge ljudi, brez burne ulice, razbijaških vstaj, pučev in podobnih prevratov. Sistem je mogoče preoblikovati, če se mu prilagodimo, ga naštudiramo, se povežemo z njegovimi deli in ga preusmerimo. Vse to je le še en razlog za medgeneracijsko in vsesplošno spoštovanje, sodelovanje in solidarnost. Družba potrebuje ene in druge in tretje in četrte, revolucionarje in evolucionarje, desne, leve, zgornje, spodnje, srednje, mlajše, starejše in tiste vmes, da vse lepo teče in se razvija, po možnosti na bolje, iz črnine v belino.
Namesto prepirov potrebujemo enovit, skupen nastop, da se bomo končno izkopali iz te klavrne situacije. Medijem in vsem nam lahko služi za vzor nedavna skupna oddaja nacionalne in komercialne televizije. Zaupajmo v Hipokratove besede, da zdravnik zdravi, narava ozdravi, pri čemer je življenje najboljši učitelj in zdravnik.
