»Otrok do 2. leta naj bi spregovoril 5 besed in nas večinoma razumel.«

Svetovalnica | 20.10.2021, 01:13 Mirjam Judež

V tokratni oddaji smo govorili o razvoju govora pri otrocih. Kaj spodbudno vpliva nanj in kako pomembni smo starši? Kako se spopasti z jecljanjem? Naš gost je bil prof. surdopedagogike in logopedije Benjamin Vogrič, ki je postregel tudi z zelo slikovitimi primeri. Zanimiv sogovornik. Vabljeni k branju in poslušanju. Svetovalnico je vodila Tanja Dominko.

Kdaj je čas za obisk logopeda?

»Mlajši ko je otrok, lažje bo logoped določil, kaj lahko z njim naredi in hitreje bo učinkovit. Staršem priporočam, naj si preberejo mejnike v govornem razvoju in se na podlagi tega odločijo ali jih skrbi, obiščejo logopeda, se pozanimajo pri vzgojiteljici v vrtcu ali pri lastnem pediatru, ki bo znal okvirno preceniti, ali je stanje zaskrbljujoče ali ne. Pri dveh letih se otroka predvsem navaja na verbalno komunikacijo, ki se potem razvija sama. Pri dveh letih so številni otroci navajeni na povsem neverbalno komunikacijo in zaradi napačnih odzivov okolja povsem stagnirajo v svojem govornem razvoju. V tem primeru otrokova usta, otrokova govorila ne izvajajo vsakodnevnih govornih gibov, sorazmerno ne napredujejo in ostajajo na zelo osnovnem nivoju, zaradi česar se otrok pozneje težje uči govora, se socialno postopno vse bolj izključuje in razvija vedenjske težave.«

Težava staršev je, da nismo prisotni dovolj, ko pa smo, namesto otroka želimo narediti vse

»Starši morda nismo prisotni zaradi karierističnih priložnosti ali ko smo prisotni, smo prisotni v taki meri, da namesto otroka počnemo vse: se igramo namesto njega, pripravljamo vse za igro, tudi govorimo, polagamo besede v usta. Predstavljajte si: mlajši otrok potrebuje 8 ali več 12 sekund, da besedo sploh prikliče. Nek starš, ki je preveč usmerjen v svojega otroka, v tem času ponudi 5 ali več stavkov in pove popolnoma vse, kar je otrok hotel izraziti. Otrok samo še izbere enega od stavkov »ja, to«, ob tem ne razvija govora, stavčne strukture, priklica besed, preprosto stvar dobi. Tu je terapija smešno preprosta. Otroku se priljubljene igrače pospravi na nekoliko višje mesto, se počaka in se ga mirno nauči, da s kakšno gesto, lahko je tudi samo zvok »a« na začetku, prosi za igračo, samo da začne verbalno uporabljati svoja govorila. Za zvokom »a« reče »daj« ali »to«, potem »daj to«, potem »daj avto«, »mami, daj avto«, sledi »mami, daj mi ta rdeč avto na polici«, pa bi imeli razvoj govora za osnovno šolo.«

Zelo pomembne so začetne oblike hranjenja pri dojenčkih

»Pogosto imamo na logopedski terapiji otroke, ki ne čutijo lastnih govoril: senzibiliteta govoril je tako slabo razvita, da otrok ne more začutiti, ali naredi z jezikom in usti glas p ali glas t, da bi dal jezik za zobke na trdo nebo. Potem se razvijejo razne apraksične oblike govora kot je teticizem, da je vse na t. Zakaj? Zaradi miksane hrane, čistih okolij. Predstavljajte si dva otroka. Otrok na levi vzame banano, jo pomečka med prsti, začuti kakšna je, začuti njeno obliko, teksturo, jo nese k obrazu, jo pomaže po obrazu, na koncu jo uspe dati v usta, manipulira z jezikom, z ustnicami, jo zadrži, da se mu ne zatakne, jo kasneje, ko jo dovolj prežveči, tudi pogoltne, to naredi z enim, drugim, tretjim kosom, to lahko traja pol ure, na koncu je ta banana v radiju enega metra razmazana okrog otroka, ampak ta otrok je dobil ogromno število senzoričnih informacij za svoja govorila. Na desni strani pa je otrok, ki mu mama hrano zmiksa, mu da lep slinček, ga posede na stol, mu reče, naj odpre usta, hrano odloži na sredo jezika, otrok samo še pogoltne in govorila so izgubila toliko in toliko minut za razvoj senzibilitete. Vse to se zelo pozna v govoru.«

Ko 6-letna deklica kljub veliko truda in vajam pri sičnikih rine jeziček med zobe

»Če vaje res niso pomagale, sta lahko dva razloga. Ste bili na ORL pregledih? Ste opazovali dekličino dihanje? Ko se zatopi, ima zelo velikokrat odprta usta. Lahko ima kakršnekoli težave s strukturami, vključenimi v govor in v dihanje, lahko je povečana žrelnica, lahko so mandlji. Ko deklica diha na usta, jeziček hipotono leži na dnu ustne votline. Priporočam nakup vestibularne ploščice. Z njo jo boste navajali na dihanje na nos, krepila bo krožne mišice okoli ust. Priporočam čimprejšnji ORL pregled in hkrati izvajanje logopedskih vaj, da ko bo vse to rešeno, da bo čim bolje pripravljena in čim lažje spregovorila tako, kot lahko.«

Ko leto in pol star otrok zelo malo in slabo govori, še ni razlogov za skrb

»Številni fantje se govorno razvijajo nekoliko počasneje kot deklice, sploh tisti, ki so bolj gibalno naravnani. Otrok naj bi do 2. leta spregovoril 5 besed in nas večinoma razumel, kar mu govorimo v stalnih okoljih. To je dovolj, da ne rabi obiskovati logopedske terapije in da čakamo, da v svojem ritmu doseže vse prvine govora. Če otrok do 2. leta ne bi spregovoril 5 osnovnih besed (ata, kuža, žoga, pil, mama …), potem bi nas začelo skrbeti, še bolj pa nas bi skrbelo, če ne bi razumel. V tem obdobju se logopedi ukvarjajo predvsem z otrokovim razumevanjem. Dobro je, da otrok čim več samostojno jé, da se ga čim več spodbuja h govornim poizkusom, da ste zelo veseli (da npr. dobi kakšno igračo več iz omare), ko kaj govorno poizkusi, pa bo zelo hitro napredoval.«

Tehnike, s katerimi vplivamo na razvoj govora

»Ena od njih bi bila vizualna stimulacija govoril. To pomeni, da otrok ogleduje, kaj z govorili delamo ali si pomaga z ogledalom. Druga bi bila taktilna stimulacija govoril, ko bi z dotiki govoril vodili usta in jezik, lička, kaj točno morajo narediti. Potem so tu še številne osnovne logopedske vaje, ki jih izvajajo že v številnih vrtcih: izplazenje jezika, dvigovanje jezika, izpihi, aktivacija grlenih glasov in še in še … V osnovi pa se logoped ves čas veliko ukvarja s preprečevanjem avtomatizma in z uvajanjem novih govornih tehnik v spontani govor.«

Dihanje na usta je bolj škodljivo, kot si mislimo

»Razne težave na ORL področju so tiste, ki otroku onemogočajo dihanje na nos. Potem otrok začne dihati na usta, jezik hipotono leži na dnu ustne votline, postopno se lahko jeziček rahlo podaljša, tudi čeljust se ne razraste tako, kot bi se mogla, kasneje so lahko težave z otrokovim ugrizom ipd.. Zaradi polnega nosa se poruši tudi sama resonančna napetost, ki je v otrokovih bobničih. Ti postanejo bolj togi, to pomeni, da se lahko zaradi dihanja na usta otrok začne slabše ali manj razločno slišati. Če manj razločno sliši dve, tri leta v obdobju, ko zelo aktivno iz slušnega kanala osvaja jezik, je lahko primanjkljaj tukaj kar precejšen.«

Knjiga je lahko v pomoč, naj bo preprosta in naj se isto knjigo otroku prebere čim večkrat

»Pomembno je, da se za mlajše otroke izbira knjige z dovolj preprostim jezikom, ne knjige, ki so všeč staršem. Pomembno je tudi, da se knjige ponavlja. V obdobjih, ko je bilo knjig manj, ko smo imeli na voljo samo Rdečo kapico in Žogico Marogico, je bilo število govorno - jezikovnih motenj veliko manjše kot danes, ko imamo poplavo različnih knjig. Knjiga stane tudi samo 2 do 3 €, otroci imajo doma zgrajene cele knjižnice, potem pa en dan berejo o astronomiji, drugi dan o konjičkih, tretji dan o levu, ki je izgubil svojo kapo, četrti dan o žogi, ki je padla skozi okno … Na koncu po prebranih 50 različnih knjigicah ne znajo opisati niti ene, ne znajo osmišljati, ubesediti niti ene od teh iger. Zato je pomembno, da se knjigice čim pogosteje ponavlja. Otroci nam to hočejo ves čas sporočiti, nam sami nosijo isto knjigo in želijo, da jo beremo vedno znova, mi starejši pa zaradi lastnega dolgočasja želimo to knjigo zamenjati in jih nagovarjamo ves čas k nečem novem.«

Pogosto tisti, ki je imel težave z jecljanjem in jih uspešno preide, postane v kasnejši dobi odličen retorik.

Risanke včasih in danes

»Če želimo govoriti, rabimo dovolj razvito slušno pozornost, za slušno pozornost rabimo dovolj razvito splošno pozornost, ta pa je na velikem udaru zaradi številne prekomerne rabe medijskih vsebin. Ko smo risanke gledali mi, sta se krtek in ježek v luknji najprej 10 minut skrivala, potem je gor zazvonila ura, naslednjih 10 minit sta poskušala priti do tiste ure, potem sta jo pa zvlekla v luknjo. Naša risanka je bila z vidika dražljajev zelo skopa, tudi minute pred ekrani so bile zato veliko krajše. Danes v neki sodobni risanki se zgodi to, da veliko različnih oseb, različnih živali prileti z nekimi super strelami, zraven so zvoki, dogaja se 5 stvari na eni strani, 5 na drugi, nekdo dobi še super moči, rešuje nekoga v mestu … Že razložiti je težko. Vse skupaj spremljajo čudoviti zvoki, barve, dogodki, ki so namenjeni temu, da otroka popolnoma prevzamejo in otrok nam ne more niti odgovoriti, če bo kaj popil med ogledom risanke. Tak otrok, ki bo tako število tako zelo močnih dražljajev imel v svojem življenju preveč (govorimo o več kot 30 minut na dan) se bo zelo težko osredotočil na enega govorca, ki ima edini dražljaj njegov lastni govor in njegovo podobo. Stoji pred njim in mu želi nekaj povedati. Tak otrok se vmes med poslušanjem izgubi, začne gledati stran in ne sliši večine slovničnih elementov, ki s katerimi bi se lahko govorno opremil tudi sam.«

Jecljanje

»Od 2,5 leta do 5,5 leta je obdobje, ko otrok zaradi razvoja lastne motorike oz. koordinacije govoril še ne zmore govorno dohitevati svojih misli. V mislih lahko hitro oblikuje stavke, na žalost pa njegova govorila vsega tega še ne morejo sproducirati. Ali pa misli zelo hitro oblikujejo sporočilo, sposobnost slovnične strukture, slovničnega opremljanja samega stavka pa še ne zmore opremiti s pravilnimi zaimki, končnicami ipd.. Takrat se pojavi fiziološko jecljanje, ki nas ne skrbi, če ne traja več kot pol leta ali se odraža v milejših oblikah jecljanja. Če pa stanje traja več kot pol leta in se slabša, je koristno obiskati logopeda. Osnovno priporočilo za vse tiste, ki danes z otroki govorite: veliko otrok je pri logopedih zaradi prehitrega govora staršev, vzgojiteljev in ostalih vključenih v njihovo odraščanje. Če se potegnemo 50 let nazaj in bi poslušali dva sogovorca na kavi, bi vse skupaj izgledalo za nas tako kot v počasnem posnetku. Začeli smo hitreje živeti, več stvari delati, zraven tudi veliko hitreje govoriti.«

Kakšen je najbolj stimulativen govor za otroka? Poglejte si kako sinhronizacijo slovenske risanke naših dramskih igralcev. V njej je dovolj ritmike, melodike, počasnosti v govoru, da se lahko otrok ob ogledu take risanke odlično uči jezika.

Otrok jeclja, posvečajmo temu čim manj pozornosti

»Starši naj si na eni strani dovolj hitro poiščejo strokovno pomoč, če jecljanje traja dlje kot pol leta, po drugi strani pa morajo otroku pokazati čim manj odziva. Starši naj jecljanja nikoli ne omenjajo pred otrokom, starši naj otroku ne dokončujejo stavkov, ne polagajo besed v usta. Potrpežljivost je problem. Pomembno je tudi, da ko otrok zajeclja, da se sami umirimo in da sami ne doživljamo ob tem prevelikega stresa. Dostikrat se zgodi, ko se družinska dinamika doma malo umiri, ko se vse skupaj malo pozabi, ko začnejo počasneje, bolj melodično govoriti, se ne opozarjajo na to, se stvari same po sebi hitro izboljšujejo. Jecljanje v odrasli dobi je večja težava, težje se ga preide, zato pa pogosto terapija traja tudi več let in v različnih korakih dosega minimalne spremembe, s katerimi dosežemo napredek. So pa tukaj govorci starejši, tehnike jim logoped lahko predstavi in lahko sami v domačem okolju in v zaključenih družbah urijo te svoje govorne tehnike.«