Otrok je lahko govorno šibkejši, pomembneje je, da razume navodila

Svetovalnica | 20.01.2021, 14:41 Mirjam Judež

V tokratni oddaji smo se posvetili razvoju govora pri otroku in težavam, povezanim s tem. Pri večini otrok poteka razvoj govora normalno. Raziskave potrjujejo, da imajo pri razvoju govora pomembno vlogo genetske, psihomotorične danosti, zdrava govorila, dober sluh in dejavniki okolja. Kaj pa, če se pri razvoju kaj zaplete? Z logopedinjo se je na daljavo pogovarjala Tanja Dominko.

Bolj kot na govor v zgodnjem obdobju otroka bodimo pozorni na razumevanje navodil

»Že hitro lahko opazimo zaostanek v govornem razvoju otroka. Če 2- ali 3-letni otrok ne govori posameznih besed, ne začne tvoriti stavkov, pojavijo se tudi razna odstopanja v izgovorjavi, vendar v tako zgodnjem obdobju ima otrok še čas za črko »R«, za sičnike, šumnike. Takrat še ne govorimo o pravi govorni motnji. Predvsem nas skrbi, če se otrokov govor ne razvija, če ne začenja govoriti, če ne kaže želje po kom, ampak vedno potolažim starše, naj bodo pozorni na to, kako otrok posluša, kako dojema njihova navodila. Nekateri otroci so govorno šibkejši, tudi pri teh zaostankih smo pozorni na otrokovo razumevanje. Vemo, da prvo leto otrok samo posluša. Če otrok v tem obdobju, ko se pojavijo težave, ko ne razvija govora, kot bi moral, dobro razume navodila, če vidijo starši v očeh tiste iskrice, da naredi, pokaže nekaj po navodilu, skrb ni tako pereča. Če pa ob slabem govoru ni razumevanja, je to mali alarm, da je treba čim prej poiskati pomoč logopeda.«

Pravljica vam vzame manj kot pol ure. Če smo še malo nežni z otrokom, mogoče pridemo na pol ure dragocenega časa, ki je resnično prava dota za življenje.

Včasih otroci ne slišijo dobro in govor zamuja ali pa enostavno preslišijo naša navodila

»Eno je, da otroci ne slišijo dobro in je to organska motnja sluha. V tem primeru govor kasni, vendar tisti, ki delamo s šolsko in vrtčevsko populacijo, opažamo, da otroci v zadnjem obdobju slabše poslušajo, pa ni tu organskega vzroka, da ne bi slišali. Enostavno so vajeni preslišati naša navodila in tudi takrat, ko ni dobro razvita ta slušna pozornost, ki je zelo pomembna, se lahko to nekoliko pozna tudi na govoru. Jaz vedno na svojih predavanjih poudarjam pomen zgodnjega poslušanja in da se to razvija tudi naprej.«

Pogovor z logopedinjo

 

Ko starši dajo neko navodilo, naj vztrajajo, da otrok po tem navodilu tudi nekaj naredi

»Vsak otrok bi rad staršem ugajal tudi z govorom. Ko bo zmogel reči določeno besedo pravilno, jo bo gotovo povedal. Dokler je zelo majhen, tega ne zmore, takrat ga ne silimo, da bo ponavljal to besedo pravilno. Takrat bo utihnil, ker mu ne bo uspelo. V teh govornih poskusih se ne bo počutil varnega, zato bo raje tiho, kot bo povedal. Do 3. leta velja pravilo, če otrok določeno besedo nepravilno pove, starši za njim samo pravilno ponovimo. Ko starši dajo neko navodilo, naj vztrajajo, da otrok po tem navodilu tudi nekaj naredi. Pogosto se zalotimo, da damo neka navodila, potem pa dovolimo, da otrok na to navodilo ne reagira in takrat se do šole izgublja ta govorna poslušnost, slušna pozornost, ko bi otrok moral prisluhniti jutranji razlagi učitelja in tega ne zmore. Kar se tiče navodil staršev, ne jih ponavljati v nedogled. Navodilo poveste enkrat, kvečjemu ga še enkrat ponovite v njegovi bližini. Takrat vztrajajte, da to naredi. Na tak način ga naučite dobro poslušati.«

Pootročeno govorjenje z malčki je odsvetovano, nežni smo lahko tudi z milim glasom, melodijo glasu, načinom govora

»Mala bitja nas čisto prevzamejo. Pred kratkim sem postala babica in ko se približam temu dojenčku, je nagonsko govor drugačen, melodija glasu je drugačna. Ljubezen do otroka, nežnost lahko izrazimo tudi z milim, nežnim glasom, melodijo govora, ne rabimo popačiti besed. Z otrokom naj bi govorili čim bolj pravilno, vsaj starši (mogoče smo babice in dedki lahko malo izvzeti iz tega). Ko otrok res zelo posluša in se govora uči, smo mi kot govorni model zelo pomembni, zato je važno, da govorimo pravilno. Tudi preko pravljic dobivajo otroci knjižni pravilni jezik. Normalno je, da starši z otrokom v narečnem okolju govorijo v narečju. Otrok se bo v vrtcu, v šoli naučil knjižnega jezika, pa tudi z branjem.«

Pogovor z logopedinjo

 

Črka »R« marsikomu dela težave, vaditi je treba vsak dan, če hočemo, da rezultat pride dokaj hitro

»Vaje za dobro izgovorjavo črke »R« so kar dolgotrajne, če gre za slabšo gibljivost jezika. Časa je do 5. leta, naj bi ga otrok izgovoril pred šolo, ampak še vedno v šolo pride kar veliko otrok, ki tega glasu še ne zmorejo pravilno reči. Vzrok za to je pogosto ta, da ima slabše gibljiv jeziček, lahko ima pritrjeno podjezično vez, krajšo in takrat je treba ogromno vaje. Če je otrok star 4 leta in ne reče »R«, se ne moremo kar potolažiti, češ, saj ima čas do 5. leta. Če štiriletnik namesto riba reče liba in pri tem vidimo, da ima jeziček gibljiv, da ga lepo izplazi, ko mu rečemo, naj ga da proti nosku, da naredi špičko in se z lahkoto oblizne, potem je velika verjetnost, da bo črko »R« rekel dokaj hitro. Če pa 4-letni otrok namesto riba reče jiba in namesto »L« govori »J« in pri tem ugotovimo, da jeziček s težavo stegne iz ust, da ga da s težavo da proti nosku, da je malo zadebeljen, okorn, takrat je že čas, da se prej začnejo delati vaje, da bo do šole to urejeno in bo tu že pravi »R«. Različni vzroki so, zakaj otrok ne izgovori črke »R«. Nekateri, ker samo ne znajo nastaviti jezička na pravo pozicijo, nekateri zato, ker imajo okoren jezik, tretji pa zato, ker imajo v okolju napačen model, morda kdo od staršev pogrkuje in otrok to enostavno posnema.«

Poslušalka Marija sprašuje za 3-letno vnukinjo: navodila dobro razumeva, posluša, ampak prvi zlog v besedi izpusti, drugega dvakrat ponovi (namesto piškot je šaškot, namesto dinozaver je zazaver. Ponovi pravilno. Jo prekiniti, da ponovi pravilno ali pustiti?

»V spontanem govoru otroka ne bi prekinjala. Besede, kjer so težave, izpišite in ko vadite govor, naj ponavlja za vami. V govoru otrok hiti, ko hoče čim prej predati neko sporočilo. Ga ne prekinjamo, ker je to lahko zanj moteče. Takrat vi samo mimogrede pravilno ponovite to besedo za njo, ko je čas za vajo, pa to z njo vadite. Važno je, da »problematične« besede zna pravilno povedati, ko je umirjena.«

Sodelovanje staršev, otrok, učitelja, logopeda; kje se največkrat zatakne?

»Največkrat se zatakne pri doslednosti staršev. Po izkušnjah, ko učiteljici v razredu rečem, da nek učenec prihaja z govornih vaj, ko povem, kje ga je pri branju treba spodbujati, da določene glasove pravilno prebere, se dosledno držijo tega pri določenih šolskih urah, kjer se lahko, tudi pri spontanem govoru. Včasih zmanjka doslednosti staršev doma zaradi pomanjkanja časa ali pa se njim otrok malo lažje upira kot učiteljici ali vzgojiteljici. Nežna doslednost staršev naj bo en del dneva, to naj bo dnevna rutina kot umivanje zob. Dokler starši dovolijo otroku, da manipulira, da se izgovarja, je to lahko stalno bojno polje, ko pa otrok vidi, da starši pri tem ne popuščajo, to sprejme za svoje, povadi tistih 15 minut, vaje vključi v dnevni urnik in potem vse lažje steče. Jaz nisem za nagrajevanje otrok, ampak pri vajah, ki dolgo trajajo, rečem staršem, naj naredijo plakat, lepijo sončke, nalepke in hitro pride do neke magične številke, ki jo določijo in za nagrado svetujem, da darilo ni materialno, ampak imajo čas drug za drugega in si malo spremenijo dan ali večer. Otrok rad sledi temu cilju.«

Jecljanje v zgodnjem obdobju je razvojno jecljanje in običajno izzveni

»Če pride jecljanje v obdobju, ko se otrokov govor še razvija (od 1 do 4,5 let), potem je to razvojno jecljanje. Običajno do jecljanja pride, ko misel prehiteva govor, ko otrok hoče zelo hitro nekaj povedati, pa ne more. Če gre samo za zatikanje, ki je lahko kar močno in se ob tem ne pojavljajo kakšni tiki (mežikanje z očmi, zategovanje bradice, sukanje glave), govorimo o razvojnem jecljanju, ki samo po sebi izgine. Če se pojavijo tiki v zgodnjem obdobju, je treba poiskati pomoč in nasvet logopeda, da lahko starši kar zgodaj začnejo z nekimi osnovnimi vajami. Razvojno jecljanje se pojavi čez noč in po nekaj tednih, mesecih tudi izgine, če starši pravilno ravnajo: ne poudarjajo, da otrok jeclja, skušajo to preslišati, da je za njih pomembna vsebina otrokovega govora, ne to, kako pove, da ob dnevih, ko je zatikanja več, ne silijo otroka preveč v govorne aktivnosti, ampak takrat z njim več prepevajo in mu ustvarijo neko mirno okolje. Potem to jecljanje običajno tudi izgine. Če ne, se poišče pomoč logopeda.«

Pogovor z logopedinjo

Pri jecljanju bodimo potrpežljivi

»Otrok mora videti, da smo mirni, da ga imamo čas poslušati. Če mu neprestano govorimo: »Bolj počasi povej«, s tem usmerjamo njegovo pozornost na govor, česar ne želimo. Če je več sorojencev, naj otroku, ki se mu zatika, drugi pustijo, da misel dokonča, pove do konca. Običajno jeclja kak fantek, ki ima zelo govorečo sestrico in ne pride do besede, ker ga neprestano prekinja.«

Pri razvoju govora so najpomembnejše pravljice in branje

»Vedno poudarjam pomen pravljic. Ko ni bilo toliko te tehnologije, smo sami veliko brali, mama mi je veliko brala, pripovedovala pravljice. Izgovor, da ni časa za pravljico zvečer, ni iskren. Če seštejete minute, ko drsate po telefonu, ste na Facebooku, za računalnikom (pa ne zaradi službe), … hitro nanese pol ure na dan (ali več). Pravljica vam vzame manj kot pol ure. Če smo še malo nežni z otrokom, mogoče pridemo na pol ure dragocenega časa, ki je resnično prava dota za življenje. Pri pravljicah se otrok umiri, razvija poslušanje, slušno pozornost, starša ima samo zase (če je starš odložil mobitel izven sobe, kjer se bere), otrok dobiva v uho knjižni jezik, oblikuje se struktura govora, vse se pri pravljicah uravna, da ne govorim tudi o vzgojnem pomenu nekaterih pravljic. Pravljice lahko pomirijo otroka pred spanjem. Jaz pravim, da je škoda vsake minute, ki jo starš posveti tehnologiji takrat, ko je otrok še buden in rabi njegovo pozornost. Prijateljica ima vnučka in vnukinjo na drugi lokaciji, ne more jima zvečer brati pravljic, pa je zelo dobra v tem. Pri njih tehnologija služi v tam namen, da jima zvečer po telefonu prebere pravljico vsaj trikrat na teden. Otroci poslušajo z veliki očmi tudi zelo slabega bralca. Oni ne ocenjujejo našega branja, oni čakajo na našo bližino, vsebino, na to, kaj se bo zgodilo. Super je, če zna kdo pravljice tudi pripovedovati, si jih izmišljati. Če v to vključi še otroka, da si tudi on izmišlja in otrok tako razvija domišljijo, toliko bolje!«

Delo logopedov v času epidemije

»Jaz delam s šolsko populacijo otrok na daljavo, preko Skypa in drugih kanalov. Otrok ne pustim brez obravnave, ker je predolgo, da bi tisto, kar smo že naredili, šlo v nič. Te obravnave so krajše, ker otrok ne vztraja tako dolgo na daljavo kot v živo, ko ga lahko vmes motiviraš z raznimi igrami in dejavnostmi, a vendarle vzdržujemo to govorno kondicijo tudi tako. Pomembno je, da je to delo kontinuirano, da se delajo vaje tudi v času, ko starši ne morejo do logopedov. Staršem, ki že imajo vaje in jih že delajo, bi svetovala, naj jih opravljajo doma prav vsak dan po navodilih, naj ne odnehajo, ne obupajo. Bolj problematični so tisti otroci, ki imajo težave, pa še niso prišli do logopeda. Naj poiščejo nasvet telefonsko, na daljavo, da otrok predolgo ne ostane brez ustrezne pomoči.«