O pogromih in strelih

Komentar tedna | 25.10.2021, 06:47 Alenka Puhar

Zadnje čase sem se veliko ukvarjala z dvema literarnima revijama, z Mostom in Zalivom. Izhajali sta v Trstu, pokojni sta že skoraj trideset let, v svojem času pa sta opravljali izjemno vlogo. Tam, v Italiji, je bila svoboda mišljenja in izražanja bistveno večja kot v Jugoslaviji, zato se je za mejo dalo objaviti marsikatero resnico, ki je tu pri nas ostala zamolčana.

Posebej zanimivo so se mi zdela opažanja o razlikah med »njimi« in »nami«, zlasti tole s konca leta 1966 : »Če bi skušal kdo spraviti najhujše probleme, s katerimi se morajo danes pečati v Jugoslaviji, na nekak skupni imenovalec, bi moral reči, da je to strah pred resničnostjo – nek čuden, mističen strah, imenovati probleme s pravim imenom in jih izraziti s preprostimi jasnimi formulacijami. To spominja na strah nekdanjih primitivnih ljudi, da bi imenovali zle pojave, zveri ali bolezni z njihovimi pravimi imeni. Zato so si izmišljali zanje druga, mistična imena in jih spreminjajo v tabuje. Danes imamo opraviti v Jugoslaviji z vse polno takimi mističnimi izrazi in tabuji, ki naj bi olepšali resnično bistvo problemov, ali pa jih prikrili, kakor da lahko zdaj, sredi 20. stoletja, res še kdo verjame, da bo taka primitivna coprnija spravila probleme s sveta, če jih bo zanikala.«... »to je tudi glavni vzrok, da so sociološke in druge sorodne vede v Jugoslaviji tako na tleh«...a strah pred brskanjem in grebenjem po živem osrčju problemov se odraža dejansko v vsej jugoslovanski znanosti, ki se zato rešuje v pompoznost, v zunanjo reprezentativnost, v zbiranje in izdajanju 'zgodovinskih' antologjj...« Skratka, da gre za čudaško kopičenje besed »samo za to, da odvračajo pozornost javnosti od pravega bistva problemov«.

Z demokratizacijo v osemdesetih letih in z zmago pluralistične demokracije se je ton javnega besedovanja močno spremenil, strah pred rabo direktnih besed je upadel. No, nekaj ga je še ostalo, je pa zelo neenakomerno razporejen. Kako se izraža in kdaj, je zelo odvisno od politične pripadnosti, od osebne jeze do drugih oziroma do rivalov in nasprotnikov. Tedaj zlepa nobena beseda ni premočna, prestrupena, prenapadalna. Javni prostor je nabito poln izrazov, ki imajo komaj kakšno zvezo z opisanim predmetom ali dejanjem, poln je sramotilnih in žaljivih besed, pretiravanj, diskreditacij. Iz zadnjega časa se mi zdi vreden posebne pozornosti izraz POGROM.

Na začetku oktobra je v visoki starosti umrl znameniti profesor prava dr. Ljubo Bavcon. Večina vesti o tem je bila intonirana slavilno, s poudarkom na svetlih točkah profesorjeve kariere. Na portalu Nova 24tv pa so poudarili temne poteze življenja in dela ter ga celo označili za komunističnega zločinca, ki ne bo odgovarjal za svoje početje. V vrstah profesorjevih študentov in kolegov je završalo, eden od rezultatov je bilo tudi protestno pismo, razposlano številnim medijem. Zanj so poskrbeli na Inštitutu za kriminologijo pri pravni fakulteti. Menda so ga mnogi objavili in verjetno je ugovor dosegel bistveno več bralcev kot izvorno poročilo. Toda omembe vredna je predvsem osnovna misel, ki se je uvrstila v naslov: »Pogrom nad preminulim zaslužnim profesorjem dr. Ljubom Bavconom«.

Resno me pa zanima, ali na pravni fakulteti posvečajo kaj pozornosti rabi jezika, definiranju pojmov in izrazov, etimologiji posameznih besed, ki kvalificirajo različna dejanja, zlasti prekrške in zločine.

Pogrom? No, to se zanesljivo ni zgodilo. Beseda namreč označuje organizirano nasilje, ki ga spremlja prelivanje krvi in ropanje, izgoni, izživljanje nad žrtvami ponavadi Židi. (Beseda je ruska, pomeni uničevanje, in označuje predvsem divjanje v Rusiji.) Dr. Bavcon ni bil žrtev divjanja in umora – navsezadnje je bil tudi že mrtev. Ni se mu ugodilo nič hujšega kot to, da so se zanj po smrti uporabile grde in strupene besede, vprašljive ali nedokazane točnosti.

Hkrati se je odvijala podobna akcija, s hujšimi posledicami. Dr. Rok Svetlič, profesor prava, ki je postal kandidat za sodnika na ustavnem sodišču, je bil povlečen v afero, kjer tako rekoč ni bilo medija ali političnega foruma, ki bi hotel manjkati z zgroženim odzivov. Ker je... ker je kaj? Eden od njegovih kolegov ga je obtožil, da je pozival k streljanju na begunce... Kar menda ni bilo niti približno res. A je tožnik poslal v svet kot dejstvo, nad katerim se je treba zgroziti in osumljenca v kali zatreti. To ni bilo okarakterizirano kot pogrom, tudi ne od kolegov uradno ožigosano kot sramotno dejanje, čeprav je za živega človeka, pol mlajšega od Bavcona, precej bolj škodljivo.

Kot nepravnica se ne bom ukvarjala z detajli o posameznih paragrafih, ki bi utegnili priti v poštev pri obravnavanih dveh primerih, niti s potekom nekega življenja, sestanka, posveta... Resno me pa zanima, ali na pravni fakulteti posvečajo kaj pozornosti rabi jezika, definiranju pojmov in izrazov, etimologiji posameznih besed, ki kvalificirajo različna dejanja, zlasti prekrške in zločine. Inštitut za kriminologijo si vztrajno krepi sloves foruma, ki uživa v širjenju vseh mogočih napihovanj, blodnih primerjav in razkošnih verbalnih kiksov... Ali ne bi prav od njih smeli pričakovati nadpovprečno natančnost, ko tehtajo, kaj se je zgodilo, kako to označiti in kako kaznovati?