Mateja F. Novljan
Marko Zupan
Alen Salihović
Kako v svetu, ki nas obkroža, ohraniti ravnotežje? (foto: Alexas Fotos / Pixabay)
Kako v svetu, ki nas obkroža, ohraniti ravnotežje? | (foto: Alexas Fotos / Pixabay)

Rak in zavist imata skupno točko. Obeh je več v starosti.

17.08.2021, 17:15 Tadej Sadar

"Upor proti lastnemu življenju je eden izmed temeljnih vzrokov zakaj mnogi ljudje niso srečni." To in mnogo drugih izjemnih misli je pritegnilo našo pozornost v knjigi Človek v ravnotežju.

V oddaji Sol in luč smo tokrat poslušali nekaj odlomkov iz knjige Antona Trstenjaka z naslovom Človek v ravnotežju, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. 

Veliko pomembneje je življenje sprejeti kot razumeti.

Najtežje je biti, ker moramo postati to, kar smo.
Človek vse življenje šele postaja to, kar je - osebnost. Zato je res najtežje biti to, kar šele postajamo. Ker pa človek ni nikoli sam, je posledično vseskozi razpet na različne silnice: v navpični smeri; med telesom in duhom in v vodoravni smeri; med jazom in družbo.
Platon in stoiki ter mnogi drugi, so videli pravo krepost ali čednost v zlati sredini med skrajnostmi. Človek raste v osebnost, ko se razvija v ravnotežje, toda najtežje je najti pravo mero in sredino med skrajnostmi, središče in težišče, iz katerega nas ne more spraviti nobena sila. Vzdrževanje ravnotežja je tudi neskončno utrudljivo: nikoli ne smeš prenehati; vedno znova se moraš postavljati na noge.

Če življenje sprejmemo, ga lahko tudi obvladamo in to mora biti naš cilj. 

Prvo življenjsko spoznanje je, da smo na svet prišli z določeno dediščino in da smo brez našega privoljenja postavljeni v določeno okolje, zato je bolj pomembno življenje sprejeti, kot razumeti.

Sprejeti ga moramo takšnega, kakršno pač je in to je prvo spoznanje, s katerim se moramo sprijazniti. To je temeljna življenjska modrost. Nič ne pomaga, če se pritožujemo in tarnamo ter zavidamo drugim, ki so morda bolj nadarjeni, bolj zdravi, bogatejši. Ta večni »če« lahko postane bolezen. Če bi imel več denarja, če bi bil močnejši in bolj zdrav, potem bi imel kaj od življenja in bi bil srečnejši. S takšnimi izgovori se ljudje zgolj izgovarjajo in opravičujejo svoje slabosti. Opazujejo druge, svojega lastnega življenja pa ne upajo vzeti v roke. Vse kar je daleč od njih in nedosegljivo, kar imajo drugi bi radi imeli tudi sami, samo tega ne, kar jim je najbližje in zato - hočeš nočeš - najlažje, to je njihovo lastno življenje, tega se otepajo in izogibajo kot največje nesreče. Če se potem res čutijo nesrečne in jim sreča ni naklonjena, krivijo druge in povsod iščejo vzroke za svoje neuspehe, samo v samem sebi ne. Upor proti lastnemu življenju, proti lastni dediščini je eden izmed temeljnih vzrokov zakaj mnogi ljudje v življenju ne najdejo prave sreče.

»Že moj oče je bil tak, to smo pač mi...« Te in podobne fraze niso samo izgovor, ampak tudi zagovor.

Sprejeti svoje življenje pomeni tudi sprejeti svoje telo in mnogi imajo težave s tem. Ne zavedajo se, da pomanjkljivosti, ki jih vsak dan opazujejo v ogledalu, drugi sploh ne opazijo; da pa po drugi plati občudujejo lepoto značaja, sposobnost duha in privlačnost duše, zaradi česar so privlačni, tudi če imajo res kakšno telesno pomanjkljivost.

Če življenje sprejmemo, ga lahko tudi obvladamo in to mora biti naš cilj. Če se mu izmikamo in ga odklanjamo ter se ga bojimo, ga ne bomo nikoli mogli obvladati. Nekateri se še posebej radi izgovarjajo na usodo. Z njo opravičujejo vsak neuspeh, vsako napako, namesto da bi se potrudili, premagali sami sebe in dosegli to, kar drugim zavidajo. »Že moj oče je bil tak, to smo pač mi...« Te in podobne fraze niso samo izgovor, ampak tudi zagovor; niso le izraz malodušnosti in predaje, ampak obenem nenavadnega ponosa in samozavesti. Kot bi hoteli reči: kar so imeli že moj oče in njegovi predniki, ni sramotno zame; ni slabost, marveč je posebnost, ki se je ne sramujem. Za takega človeka ni osebne rasti.

Rak človeške družbe pa je predvsem zavist.
Koliko bolečin in gorja povzroči, koliko časa in delovne sile nam potrati, ne da bi človeštvo imelo od tega korist. Svet je poln zavisti. Kakor velja za telesno rakovo obolenje, je podobno tudi za duševno: to je pojav poznejših let. Starejši kot so ljudje, več je zavisti, najbolj nevarna pa so tista leta, ko smo na višku delovnega poleta in prizadevanja. Takrat nekateri kar naprej škilijo k drugim. Vsak uspeh, priznanje in premoženje, ki ga dosežejo drugi, jih strašno bode. Nekateri menda res dobesedno tudi telesno zbolijo od same zavisti. Žalostni, zadirčni, a tudi malodušni in nestrpni postajajo; tiho in nevidno jih v notranjosti razjeda neuničljiv črv, ki jih prej ko slej čisto zgrize in spači njihovo podobo. Sami se tega niti prav ne zavedajo, drugi pa to opazijo in včasih tudi zelo neprijetno občutijo.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Oddaje , Sol in luč , Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje) Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje)

Vojaki poromali k Mariji Pomagaj

Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske vsako leto ob dnevu Vojaškega vikariata priromajo k Mariji Pomagaj. Somaševanje je na trgu pred baziliko vodil vojaški vikar Matej Jakopič. Delo ...

Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS) Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS)

Ministrica Jaklitsch na obisku v Ameriški Ljubljani

Škof, župnika, župan, podjetniki, politiki ... Vrsta srečanj je bila na sporedu obiska ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch v Clevelandu. Od vseh so najprisrčnejša ...