Odličje sv. Cirila in Metoda arhitektu Matiji Suhadolcu

06. 07. 2021, 11:59 Rok Mihevc

Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore je na praznik svetih bratov Cirila in Metoda, podelil najvišje odličje Cerkve v Sloveniji arhitektu Matiji Suhadolcu. Podelitev je potekala v frančiškanskem samostanu v Kamniku.

Utemeljitev priznanja

Opus arhitekta Matije Suhadolca zajema javne, industrijske in stanovanjske objekte ter sakralne prostore in elemente. Njegovi so načrti za prenove številnih župnišč, samostanov, kapel, zakristij in samostanskih knjižnic. Še več je posameznih elementov, ki jih je izdelal za potrebe bogoslužnega ali zasebnega življenja Bogu posvečenih.

Matijo Suhadolca odlikujeta njegova osebna preprostost in skromnost. Ima pretanjen občutek za spoštovanje pridobitev preteklosti, za ohranjanje njenih arhitekturnih elementov kakor tudi smelo vizijo za uporabo sodobnih pristopov in rešitev. Navdih za svoje delo črpa v osebnem duhovnem življenju, katerega pomemben gradnik je tudi obhajanje zakramentov. Njegove predelave liturgičnih prostorov ali elementov, na primer sedilij, klopi ali spovednic, so plod ugotovitev, izhajajočih iz praktične rabe, iz lastnega dejavnega duhovnega in liturgičnega življenja.

Arhitekt Suhadolc se je po maturi na bežigrajski gimnaziji vpisal na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo, kjer je bil učenec Eda Mihevca. Pri profesorju si je že kmalu pridobil potrebno zaupanje, da ga je proti koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let pošiljal na svoja gradbišča v slovenski Istri, na primer ob zidavi stolpnic v Kopru. Vključil ga je v svoj program urbanističnega urejanja in poznejše pozidave slovenskih istrskih mest. Za diplomsko nalogo, ki jo je uspešno zagovarjal leta 1960, je tako izdelal urbanistično ureditev Strunjana. Suhadolc je od konca leta 1973 do upokojitve leta 2001 delal pri Ljubljanskem investicijskem zavodu, pozneje preimenovanem v LIZ Inženiring.

K delu za frančiškane (posredno za druge cerkvene naročnike) je arhitekta Suhadolca pritegnil p. dr. Roman Tominec, od šestdesetih let župnik pri sv. Cirilu in Metodu za Bežigradom. Arhitekta je prosil za ogled frančiškanskega samostana pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in za strokovno mnenje o možnih posegih v samostansko zgradbo. Leta 1972 so se nanj obrnile izolske uršulinke, ki so v svoji redovni hiši želele urediti kapelo, kar je zadovoljivo opravil v tedaj še pretežno strogih modernističnih formah.

Prva izkušnja z oblikovanjem sakralnega prostora je bila odločilna za vse prihodnje – tudi teh ni bilo malo. V vse je vključeval sodobne, celo poudarjeno moderne prijeme, s katerimi je moderniziral številne cerkvene in samostanske prostore ter s tem modernemu kristjanu odprl tudi možnost za iskanje nove duhovnosti. Edino večjo cerkveno prostornino je izvedel na Šmarjetni gori nad delno ohranjenimi razvalinami cerkve sv. Marjete. Za nov daritveni oltar v Kompolah pri Štorah je prispeval izvrstno menzo, oprto na stebriček s stiliziranim jonskim kapitelom. Prvi obsežnejši projekt preurejanja in novega opremljanja samostanskih prostorov pa ga je pričakal v Nazarjah sredi devetdesetih let. Najprej je zasnoval knjižnico za dragocene knjige, ki jih je uredil Jaro Dolar, pozneje pa je adaptiral še podstrešne prostore za dom duhovnih vaj. Bolj proste roke je imel pri oblikovanju opreme in detajlov. Zelo podobne naloge opremljanja knjižnice se je skoraj sočasno lotil v frančiškanskem samostanu pri cerkvi Svete Trojice v Slovenskih goricah. Značilna Suhadolčeva posebnost te ureditve je vitrina, ki je nastala z inovativnim preoblikovanjem položenega kamnitega vratnega okvirja v razstavno vitrino.

S prenovami, rekonstrukcijami in načrtovanjem cerkvenih stavb, muzejev, knjižnic ali bogoslužnih prostorov je omogočil številnim slovenskim vernikom, da so praznovali svojo vero v estetsko urejenih prostorih ter ohranili pomemben del svoje kulturne dediščine tudi za prihodnost.

Verjetno najobsežnejši opus preureditev in novih oprem v devetdesetih in poznejših letih je nastal v frančiškanskem samostanu na Brezjah: dozidava zakristije, samostanska kapela v presenetljivi kombinaciji modro obarvanih pokončnih polj stenske obloge in medeninastih detajlov, samostanska knjižnica, tlakovanje velikega notranjega dvorišča, umestitev svetih vrat in darovanega mozaika brezjanske Matere Božje, pri čemer seznam njegovih del gotovo še ni izčrpan. V Ljubljani se je kmalu po začetku novega tisočletja posvetil prenovi južnega krila uršulinskega samostana za potrebe otroškega vrtca in telovadnice, za frančiškanke Marijine misijonarke pa je povsem preuredil tako zunanjost kot notranjost redovne hiše na Mirju. Med ambienti izstopata redovna kapela in zlasti zunanja ureditev. V čas, močno prepleten z nalogami, sodi tudi njegovo delo za ptujske minorite. Uredil je samostan s prostori za provincialat ter samostansko kapelo. Posebej odlično mesto v njegovem delu zanje ima celovita prenova cerkve sv. Vida na Vidmu pri Ptuju.

Vse kaže, da se je prav v zadnjem desetletju obseg nalog na posameznih lokacijah pomembno razširil. Izstopata dva frančiškanska samostana s cerkvama, in sicer kamniški pri cerkvi sv. Jakoba in koprski pri cerkvi sv. Ane. V prvem je uredil lepo obokan prostor zakristije, samostanski oratorij ter obsežen prizidek s prostori za ministrante in telovadnico. Nazadnje je narejeno obogatil še z odlično razstavo o življenju in delu p. Janeza Žurge. V samostanu pri cerkvi sv. Ane v Kopru pa je arhitekt Suhadolc odstranil baročni strop in posledično pridobil odprto ostrešje samostanske cerkve, poskrbel za ureditev grobnice v njej, celovito prenovo samostana z okolico, knjižnico ter rekonstrukcijo prizidka okrog drugega dokumentiranega atrija.

Arhitekt Matija Suhadolc prejme odličje sv. Cirila in Metoda za svoj sakralni opus in dolgoletni prispevek k ohranjanju slovenske sakralne kulturne dediščine. S prenovami, rekonstrukcijami in načrtovanjem cerkvenih stavb, muzejev, knjižnic ali bogoslužnih prostorov je omogočil številnim slovenskim vernikom, da so praznovali svojo vero v estetsko urejenih prostorih ter ohranili pomemben del svoje kulturne dediščine tudi za prihodnost.

Vir: Slovenska škofovska konferenca